Ko ti nesreča spremeni življenje in hkrati postavi vse na svoje mesto.
Naključje je hotelo, da smo Jureta in Sašo Vetter v njunem lokalu Punkt obiskali ravno na drugo obletnico hude prometne nesreče, ki je temeljito spremenila njuno življenje.
Čeprav je ona Ljubljančanka in on iz Koroške, sta se njuni poti večkrat prekrižali. Juretu je bila takoj všeč, Saša pa je potrebovala malce več časa, da je spoznala, da je on tisti pravi. Začela sta načrtovati skupno prihodnost, ki je že na začetku zahtevala kompromis. Saša je imela službo v Ljubljani, Jure v Celju. Oba zadovoljna in uspešna sta si seveda želela službi obdržati. Tako sta sklenila kupiti stanovanje 'na sredini', v Preboldu. Uredila sta si pravi mali raj in zadovoljna pričakovala prihod novega družinskega člana. Potem pa je kot strela z jasnega usekalo.
Dobesedno, težka prometna nesreča jima je postavila življenje na glavo. Jure je bil v prometni nesreči težje poškodovan, Saša, takrat v sedmem mesecu nosečnosti, jo je na srečo odnesla brez težjih poškodb in tudi z otrokom je bilo vse v redu.
Čeprav je Jure veljal za dobrega, večkrat pohvaljenega delavca, so mu že med bolniško odsotnostjo dali vedeti, da ga bodo odpustili. Enaka usoda je po porodniškem dopustu doletela tudi Sašo. Ko na vse skupaj pogledata zdaj, se strinjata, da brez nesreče in posledično izgube služb ne bi bila tu, kjer sta. A takrat nista ravno optimistično gledala v prihodnost.
Kaj početi, kje iskati službo, kako naprej?
Na enem izmed obiskov pri Juretovih starših v Kotljah je Jure opozoril Sašo na tedaj že zaprt objekt Pošte Slovenija. Besede »Veš, če bi imel dovolj denarja, bi vzel ta prostor v najem in ga preuredil v lokal s hrano« so poslale Sašo v akcijo. Takoj naslednji dan je klicala na Pošto za najem. Ko je preračunala, da bi zadeva 'šla skozi', so se začeli dogodki hitro razvijati. S Pošto sta podpisala pogodbo o najemu, v dobrem tednu prodala stanovanje v Preboldu, se začasno preselila k Juretovim staršem, prodala avto (vmes je Saša še drugič zanosila), se borila z birokracijo, pridobivala dovoljenja ter začela prenovo lokala. Poti nazaj ni bilo več, pravita: »Od trenutka, ko sva se odločila za lokal, nisva niti za trenutek pomislila, da nama ne bi uspelo. Vanj sva vložila vse svoje prihranke, pa še oboji starši so pomagali. Neuspeh ne pride v poštev.«
Skupaj z lokalom sta v najem dobila tudi pogodbeno pošto. In ker je bilo vsega preveč, jima je na pomoč priskočila Sašina sestra Lea. Lea, ki ima nekaj izkušenj z računovodstvom, naj bi jima predvsem pomagala pri birokraciji in z delom na pošti. Najprej je morala (skupaj z Juretom) v šolo, da sta si pridobila licenco za delo na pošti, kjer se zdaj izmenjujeta. Redno delo, predvsem pa nižji življenjski stroški so jo prepričali, da se je na Koroško pred kratkim preselila tudi sama.
Ob pregledu konkurence sta se odločila, da Korošcem ponudita prave burgerje in več vrst piva. 28 različnih vrst, štiri vrste točenega piva, med njimi tudi nefiltrirano, je ponudba, ki se je ne bi sramovali niti v središču Ljubljane. Na jedilniku se burgerji redno menjavajo. Stalni ponudbi se za krajši čas pridružijo posebneži, npr. burgerji s šparglji ali pa z nacefrano govedino. Saša je vedno polna novih idej. Vse omake pripravlja sama, v pekarni v Mežici po njenem receptu pečejo bombice posebej za Punkt, meso in vse, kar se le da, nabavlja pri okoliških kmetih in trgovcih. V Kotljah in na širšem Koroškem so edini s tovrstno ponudbo. Saša in Jure si želita predvsem, da bi njun lokal sprejeli domačini, da se ne bi na podobno kulinarično izkušnjo vozili v Velenje, Celje ali celo v Ljubljano. Z različnimi dogodki ob vikendih poskušata v Kotlje vrniti družabno življenje. In ker dober glas seže v deveto vas, v Punkt prihajajo tudi iz drugih krajev Koroške. Predvsem zaradi nizkih cen pa imata tudi vse več obiskovalcev iz Avstrije.
Objavila revija Jana, za katero je besedilo pripravila: Vera Simončič // fotografije: igor Zaplatil
