Jure Podbevšek: Ali bo v Planici zaigral na dude?

Če se boste podali v Planico na polete, obstaja možnost, da boste slišali zvok dud in videli človeka, ki igra na za te kraje nevsakdanji inštrument. Če bi jih morda res zaslišali, bi nanje verjetno igral Jure Podbevšek, edini Slovenec, ki igra na škotske dude.

A je verjetnost, da bo v Planici zaigral nanje, pravzaprav zelo majhna. Polete bo namreč opazoval z napetim zanimanjem. Podbevšek, Kamničan, ki se je po koncu študija ustalil v Ljub­ljani, je geodet, ki je v planiško dogajanje tesno vpet že vrsto let. »Tako kot vedno bo gotovo malo nervoze,« odgovori na vprašanje, kako se bo počutil med poleti. »Vsekakor bo prisotno tudi občudovanje in, upam, olajšanje, da nam je znova uspelo in da so na koncu skakalci zadovoljni.« Z značilno skromnostjo pravi, da je »igralec v ozadju.« Pa čeprav bi lahko tudi rekli, da je desna roka Janeza Goriška, legendarnega konstruktorja planiške velikanke, ki nosi ime po njem in njegovem pokojnem bratu Ladu. Na njej je bilo doslej doseženih več svetovnih rekordov kot na katerikoli drugi letalnici na svetu.

Planica že v diplomskem delu

»Moje delo je geodetske narave, opravljam različna merjenja in analize podatkov, na podlagi katerih razmišljamo o novostih in izboljšavah,« pojasnjuje. »Sem spada tudi izris osnovnega vzdolžnega profila letalnice s prenosom zamisli gospoda Goriška.« Tako je sodeloval tudi pri povečanju skakalnice pred dvema letoma, kar bo morda že kmalu omogočilo, da se bo svetovni rekord, ki si ga od leta 2011 lasti norveški Vikersund, vrnil v Planico. Pravi, da je bilo delo pri rekonstrukciji letalnice še zlasti zanimivo. »Pri letalnicah je, vsaj za zdaj, prostora za izboljšave in novosti v primerjavi s skakalnicami razmeroma veliko. Skakalnice imajo že kar nekaj časa predpise, ki se z napredkom v skokih resda spreminjajo, vendar pa jih je treba bolj upoštevati.«

Podbevšek je v Planici prvič izvajal meritve leta 2003, v naslednjih letih pa je v času priprave letalnice za tekmovanje izvedel vsaj kontrolo profila in izmero količine snega za izdelavo njenega profila. »Zaradi varnosti tekmovalcev je treba vselej zelo paziti na morebitne izbokline, ki lahko ostanejo na tirnici freze, in na podobna odstopanja,« pravi. »Je pa po dokončanju nor­dijskega centra vse lažje. Vse je novo, profil je začrtan tudi na ograji, tako da je nepredvidljivih dogodkov manj. Seveda pa profil še vedno spremljamo in primerjamo s prejšnjimi leti.«

Gospod Gorišek je izjemen

Podbevšek je vpleten tudi v pripravo drugih skakalnic. Tako je pred leti na primer sodeloval pri gradnji povsem novih skakalnih naprav v Erzurumu v Turčiji, ki so leta 2011 gostile zimsko univerzijado. »Ko jih je poz­neje podrl potres, je bilo kar malo žalostno gledati posnetke.« Pred kratkim pa se je vrnil iz Oberstdorfa. »Z Markom Mlakarjem sva izvedla inšpekcijo za FIS-certifikat njihove nove letalnice,« razloži.

»Odlično, veliko časa sva presedela in se pogovarjala o skokih in skakalnicah,« odgovarja na vprašanje, kako je sodelovati z Janezom Goriškom. »Izjemen strokovnjak je. Zanima ga popolnoma vse, kar je povezano s skoki, tako da lahko povezuje vsa področja, ki vplivajo nanje. To se mi zdi zelo pomembno.

Poleg tega ima nekakšen šesti čut, zato že vnaprej ve, kam se bo razvoj poletov usmeril,« z velikim spoštovanjem razlaga o Gorišku, ki pri 83 letih še vedno premore mladeniško strast.Podbevšek je s športom tudi sam že od otroštva tesno povezan. »Do 17. leta sem treniral rokomet, nato pa nekaj let gorsko kolesarstvo. Izredno rad hodim v hribe, med študijem sem začel po malem plezati, leta 2010 pa sem se začel potapljati, trenutno sem potapljač reševalec. Pod vodo je mir, hrup je daleč stran, lahko gledaš podvodno življenje in raziskuješ svet, ki ga sicer ne bi nikoli spoznal.« Zelo rad tudi teče. »Tek mi je bil od nekdaj v veliko veselje. Med tekom lahko premisliš nekatere stvari ali pa se enostavno sprostiš, zato med njim nikoli ne poslušam glasbe.« Poleg tega, da rad teče, teče tudi zelo hitro ‒ lani jeseni je ljubljanski maraton pretekel le malenkost nad tremi urami, pa čeprav je bila njegova priprava zaradi poklicnih obveznosti precej pomanjkljiva.

V svetu dud

Ker se nerad pritožuje, že kmalu zavijemo na pogovor o dudah, ki so mu v zadnjih letih poleg športa pomagale ohranjati dobro voljo. »Zanje me je leta 2011 navdušil prijatelj Michael Thomas Jurman, ki je nanje že takrat odlično igral,« pove, kako se je okužil. Tako je Podbevšek eden redkih, če ne edini Slovenec, ki igra na dude. »Morda je danes še kdo, a vsaj jaz ne vem zanj.« O dudah pripoveduje s strastjo. »Pravijo, da izvirajo iz Egipta, kjer je okoli 400 let pr. n. št. nastal prvi zapis o njih. Najprej so bile narejene iz pasje kože in kosti, pozneje pa so začeli uporabljati kože ovc in koz. Dude so se seveda razvijale. Najprej so imele eno piščal in en t. i. dron, potem piščal in dva drona, nato tri ... Okoli leta 1700 pa se je začelo razvijati 'dudanje,' kakršnega poznamo danes.« Sprva se je, tako kot je običajno, učil igranja na majhni piščalki, imenovani practicechanter. »Preigraval sem lestvice in okraske, ki so osnova igranja. Igrati na dude ni preprosto. S pihanjem se pritiska zraka na jezičke, ki proizvajajo zvok, ne da uravnavati. Zato je treba vse narediti s prsti, in sicer zelo hitro, potem sta tu še dihanje in pihanje v meh, ki ti vzameta kar nekaj moči ... Precej časa in potrpežljivosti je potrebno, preden ti začne vsaj približno uspevati.«

Pravi, da brez mentorja ne bi šlo. »Učil me je Michael, ki pa se je na žalost preselil v Avstralijo. Z Michaelom sva se tudi odpravila v Glasgow, pozneje pa sem nekaj let hodil v Avstrijo, kjer imajo šolo in tudi zelo dobre dudarje. Poučujejo seveda Škoti. Imel sem izjemne učitelje, ki veljajo za vrhunske tudi na Škotskem. Med njimi so bili Gordon Walker, Stuart Liddell in Craig Munro, član skupine, ki se je poimenovala Red Hot Chilli Pipers.«

Izzivov ne manjka

Za svoje dude je odštel okroglega tisočaka. Izdelane so iz lesa v Afriki rastočega drevesa, ki mu Škoti pravijo african blackwood. »Ker je zelo odporen proti spreminjanju vlažnosti in temperature, se zvok dud ne spreminja,« razloži. »No, meh pa je sintetičen, mislim, da ima membrano iz gore-texa. Vzdrževanje meha iz naravne kože je namreč veliko zahtevnejše.«

Podbevšek se je naučil kar nekaj tradicionalnih škotskih melodij, ki jih občasno zaigra prijateljem ali za popestritev na kakšni prireditvi. »Nekoč sem imel priložnost pokazati Tini Maze, kako se igra nanje.« Kot se za poštenega dudarja spodobi, si je omislil tudi kilt, škotsko krilo. »Vsak kilt ima svoj vzorec ‒ tartan, s katerim so včasih izkazovali pripadnost klanu. Moj ima vzorec, ki je bil značilen za zelo star klan z imenom Farquharson.« »Lepo bi bilo, če bi mi nekoč uspelo odigrati Zdravljico,« pove o svojih načrtih.

Tu pa so seveda še izzivi, ki jih prinašajo druga področja njegovega delovanja. Na seznamu želja je tudi maraton pod tremi urami. Pa seveda Planica. »Verjamem, da so skoki čez 300 metrov možni. Ne sicer že zdaj, čez nekaj let pa zagotovo. Potreben je le primeren razvoj skokov in skakalnic. Mislim, da skakalci ne bi imeli nič proti.« Tudi zaradi tega izziva ves čas po malem razmišlja o Planici. »Upamo, da jo bo mogoče v nekaj letih povečati,« sklene.

Marjan Žiberna

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec