Jure Ramšak o zgodovini družbene kritike v poznosocialistični Sloveniji

»To so leta po odjugi vlade Staneta Kavčiča. Leta, ki so še živo v spominu. Še več, takšne ali drugačne interpretacije takratnih dogodkov, povezanih s kritiko režima, dandanes nemalokrat služijo za dnevno politično rabo,« na svoji spletni strani o knjigi še piše založnik.

Paradoksalnost (samo)kritike!

V državah socializma, kot so ga v Sovjetski zvezi poznali od oktobrske revolucije, v Sloveniji (iz z njo v Jugoslaviji) pa od druge svetovne vojne dalje, odsotnosti jasne družbeno kritične misli mnogi niso posvečali večjega pomena. Navkljub protislovnosti, ki so jo nekateri teoretiki pripisovali kritiki v danem kontekstu, je kritična misel svoj preboj v Sovjetski zvezi doživela z nastopom Nikite Hruščova, v Jugoslaviji pa kmalu po Titovem odhodu iz sovjetskega tabora. Bohotenju javne polemičnosti je namreč botrovalo prav iskanje lastne poti v socializem, kar je za posledico imelo rojstvo svojstvenega miselnega sveta, za katerega so bili značilni številni paradoksi javnega delovanja in na katerega so vplivale silnice liberalizacije in konservatizma.

Taista paradoksalnost je bila značilna tudi za slovenska sedemdeseta leta.

»Ujeto med dinamično predhodno in sledeče desetletje, je to obdobje ostalo v spominu tedanjih akterjev zapisano kot zategnjen čas, ko je socialistična norma prodrla v vse pore družbenega življenja,« o tistih časih piše Ramšak in dodaja, da gre hkrati za obdobje, ko se je socialistična ureditev zdela večna, spopadanje z reformnimi napori zunaj partijskih vrst pa nesmiselno.

Ramšakova knjiga (Samo)upravljanje intelekta pa vendarle osvetli širok krog nasprotovanj ključnim premisam takratne uradne ideologije in političnim stališčem partije z vsemi njenimi podaljški.

Cenzura, ki je uradno ni bilo

»V obdobju socialistične Jugoslavije cenzura formalno ni obstajala, zato pa so oblastni in ideološki organi razpredli široko mrežo formalnih in neformalnih mehanizmov, ki so učinkovali kot cenzura in so s posebnimi prijemi segali tudi onkraj državnih meja, predvsem v slovensko zamejstvo, v Avstrijo in Italijo. Namesto z represivnimi ukrepi je bila ustvarjalnost posameznikov najpogosteje omejena s ’prijateljskimi’ oz. ’zastraševalnimi’ nasveti ter sistemom kaznovanja in nagrajevanja,« piše Ramšak, ki je imel zaradi omenjenega kot raziskovalec zagotovo precejšnje težave z razbiranjem obsega cenzure ali bolje rečeno: samocenzure. »Kljub opustitvi nekaterih najbolj očitnih mehanizmov ideološkega nadzora, npr. ukinitev agitpropa po sporu z informbirojem, so nadzor izvajali po upravnih odborih, fakultetnih svetih in uredništvih, kjer so imeli večino predstavniki ustanovitelja – družbenopolitičnih organizacij, ki so imele v kulturnih in založniških ustanovah tudi svoje partijske celice.«

Navzven je bilo tako videti, kot da so posamezniki in kulturne institucije avtonomne, navznoter pa je bilo jasno, da obstaja zgolj omejen manevrski prostor.

• »Dejansko so ideološki cenzorji – kolikor že samocenzura ni opravila svojega – skušali na različne načine pritiskati na avtorje ali uredništva, da do objave spornih besedil sploh ne bi prišlo. Če pa so se preveč kritična besedila le izmuznila preventivnim ukrepom, je bila skrb za ugotavljanje, ali je kritika prestopila meje dovoljenega in gre za ’sovražno propagando’ oz. kateri drug element kaznivega dejanja, naložena pristojnemu javnemu tožilcu v sodelovanju s SDV. O svojih izsledkih je redno obveščal republiško politično in partijsko vodstvo ter se v zadevah, ki so se tikale RKC, posvetoval še s Komisijo za verska vprašanja. Skupaj so nato potrdili obtožni predlog ali ga v imenu ’politične oportunosti’ tudi zavrgli (čeprav je po črki zakona morda vseboval elemente kaznivega dejanja).«

Oporečništvo v poznosocialistični Sloveniji

Avtor oporečništvo v Sloveniji postavi v širši časovni in geografski okvir, tudi jugoslovanskega, fokus pa usmeri na oporečniške posameznike in skupine ter reakcije takratne komunistične oblasti.

Dr. Jure Ramšak v knjigi (Samo)upravljanje intelekta med drugim obširneje predstavlja in analizira tudi razmišljanja ter polemične razprave Dušana Pirjevca, Tarasa Kermaunerja, Marjana Krambergerja, Veljka Rusa, Vladimirja Arzenška, Franceta Bučarja in Tineta Hribarja ter nekaterih drugih sodelavcev tedanjih kulturnih revij, hkrati pa tudi Edvarda Kocbeka, Franca Miklavčiča, Viktorja Blažiča, Borisa Pahorja, Alojza Rebule in drugih, med drugim tudi: »... filozof Slavoj Žižek, tedaj že oporečniško profiliran, zaradi česar mu je bila zaprta tudi pot do službe na Filozofski fakulteti.«

V knjigi posebej obravnava še študentsko gibanje ter cerkveno in laično kritiko položaja vernikov in verskih skupnosti ter vprašanja domnevno svetovnonazorsko nevtralnega šolstva in državljanskih pravic vernikov.

• »S stališča partije je domača mladina, zlasti tista, vključena v družbenopolitične organizacije, do konca šestdesetih elt nekako res ostala precej ’nepokvarjena’, kar pa še ne pomeni, da se ni izpostavljala pri perečih vprašanjih, povezanih z njenim socialnim položajem, študijem in zaposlovanjem. Ko so na univerzo prišle nove generacije, rojene po drugi svetovni vojni, se je tudi znotraj te skupine državljanov začela kazati vse bolj izrazita nepripravljenost sprejemati podrejeno vlogo v okviru starajočega se režima. Generacija, o kateri se pogosto govori, da si ni želela ali upala prevzeti oblasti, je začela režim secirati skozi prizmo kritične teorije družbe, ki je nastala v kontekstu zahodnega kapitalizma, njeni jugoslovanski sledilci pa so jo prepoznali kot ostro orodje za obračun s sistemom, ki je sicer že nosil naziv socializem v imenu, a ostal po njihovem na pol poti.«

Za več branja na dano temo priporočamo knjigo Samo)upravljanje intelekta!

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču