Kaj je ego? O egu s psihološkega in duhovnega vidika!

Ego vendarle ni preprost, kot se zdi na prvi pogled.

Pravimo, da ima nekdo ego, ko ga nekaj užali in nazaj oderagira bojevito. Ali pa, da se zaradi svojega ponosa – ega, ne opraviči za neko dejanje ali besede, za katere ve, da so bile krivične ali neutemeljene. Ego naj bi bil tako nekaj negativnega, slabega.

Zato si podrobneje poglejmo pomembnejše ideje o egu.

Različni pogledi na ego

Naša zahodna kultura povzema ideje o egu po Freudu ter iz filozofije vzhodnih dežel.

Zato ga bom poskušala razdelati z obeh vidikov; s psihološkega in tistega, ki mu danes rečemo tudi duhovni, čeprav gre morda tudi za idejo vzhodne filozofije.

Osebno menim, da je duhovni za delovanje v življenju veliko bolj pomemben. Ker rešuje težke situacije. Ker nas osvobaja in omogoča boljše in predvsem lažje življenje. Ker nam ponudi rešitev. Vendar je psihološki aspekt, ki ga zelo dobro razdelajo strokovnjaki, nujen, da ima posameznik sploh lahko normalno in zadovoljno življenje.

Ego, id in Superego – kdo so že ti trije?

Po najbolj popularni psihološki razlagi ega, ki je seveda Freudova, čeprav so ga številni pozneje izpodbijali, je ego med idom in superegom. In če smo sila površni, lahko na hitro opišemo vse tri.

Id ali ono naj bi po Freudu pomenil človekov svet želja in zahtev. Temelji le na njihovi zadovoljitvi. Ker ne pozna časa, se lahko te otroške želje pojavljajo zelo močno tudi v odraslosti. Najbolj pomembni potrebi sta seveda spolnost in agresivnost. Idu gre le za zadovoljitev.

Medtem ko superego nima lastne volje ali mišljenja, temveč daje človeku sociološko in kulturno dimenzijo, ki ju je človek pridobil prek očeta in matere ter drugih pomembnih v njegovi socializaciji. Na ta način človek pridobi in usvoji vrednostno lestvico. Superego tako egu določa, kaj sme in mora ter česa ne sme. Ker pač nima svojega mišljenja, je superego precej tog in lahko postane tudi tiran, hkrati pa vir frustracij in občutkov krivde. Nezadovoljene potrebe so potemtakem vir neugodja, nezadovoljstva, nesreče, nemalokrat tudi vzrok patologij in nevrotičnosti.

Tako se med človekovo težnjo po zadovoljevanju potreb in nadjazom (superego), ki je pravzaprav prepovedovalec, ustvari neke vrste konflikt. In tu nastopi ego. Ego je regulator teh konflktov in predstavlja razumski del duševnosti. Predstavlja zavest o sebi, to je tisto, ko se oseba zaveda in govori: 'jaz, moj, sebe' itd. V bistvu je Freud menil, da ego išče popolnoma iste užitke kot id, le na družbeno sprejemljiv način; id so pravzaprav strasti, ego pa razum. Freud je menil, da naše vedenje poganja id, ego pa je izvrševalec želja ida in v bistvu koordinator med idovimi željami ter zahtevami superega. Vendar po njegovem ego ni samostojen; po Freudovi smrti po letu 1940 so objavili, da id kot »najstarejši del mentalnega aparata ostaja najpomembnejši vse življenje.« Torej je ego po tej ideologiji nekaj, kar nujno potrebujemo in kar uravnava ta naš večni notranji konflikt.

Vsakdanji ego

V vsakdanjem življenju imeti ego pomeni, da nekdo misli le na sebe, za sebe.

Moderna ideja ego definira kot samozavedajoči sistem, del človeške zavesti, ki reflektira naše misli, občutke, dejanja ter jih pred seboj in drugimi tudi legitimira. V tem pomenu je ego potemtakem podoben pojmu, ki mu rečemo identiteta, njegovo delovanje pa se nanaša na dele sistema samozavedanja, ki je neposredno povezan z mentalnim zdravjem. In zdaj smo pred vprašanjem, ki nas danes ob vseh teh idejah o egu še toliko bolj zanima. Kateri so glavni elementi ega? Nekateri strokovnjaki poudarjajo šest osnovnih značilnosti delovanja ega, ki pa so nujne za razumevanje posameznikove osebnosti.

Elementi ega

Dejavnost in usmerjanje lastnih dejanj. Posamezniki, ki so bolj dejavni in sami usmerjajo svoja dejanja, so bolj sposobni nadzorovati stvari v svojem okolju ter se vesti v skladu s svojimi cilji. Imajo veliko več nadzora nad svojim vedenjem, ki ga usmerjajo proti svojim ciljem. Prav tako lažje obvladujejo stres in so veliko bolj odporni, če jim v določenem trenutku ne gre po načrtih. Manj dejavni ljudje se počutijo bolj vodene od zunaj, zdi se jim, da se življenje dogaja njim, in ne obratno, in so veliko bolj vdani v usodo ter se tako prepuščajo naključjem ali 'kar bo, pa bo' mišljenju.

Stopnja samospoštovanja, sprejemanja in sočutja je ravno tako pomemben element ega. Če se nekdo spoštuje, se sprejema tudi z vsemi napakami ter je do sebe sočuten, ko je v nezavidljivi situaciji, je veliko bolj zadovoljen človek, kot pa če tega nima. Vse to so dejavniki za dobro duševno zdravje.

Stopnja vpogleda vase. Osnovna funkcija sistema samozavedanja je zavedanje o vseh procesih, ki vplivajo na posameznika. Posamezniki, ki imajo visoko stopnjo vpogleda vase, vedo, kako se počutijo, vedo, kdaj in zakaj imajo neki konflikt, predvsem pa vedo, kaj potrebujejo, da se bodo počutili izpolnjene. Tisti, ki imajo nizko stopnjo vpogleda vase, so navadno v zanikanju, ali pa ne vedo, kdo pravzaprav so in se poskušajo prepričati, da so nekdo drug.

Stopnja empatije do drugih naj bi bil ravno tako zelo pomemben element ega, čeprav mu po občutku tega ne bi pripisali, mar ne? Tukaj se strinjamo s stavkom, da sta ego in alterego rojena skupaj. Kar pomeni, da je naš občutek za lastno sebstvo zelo povezan z občutkom za druge in s tem, kako ravnajo z nami. Ključno za delovanje ega je torej, da razumemo druge. Medtem ko je za dober vpogled v sebe ključno, da razumemo sebe.

Stopnja povezovanja, namena in tematske skladnosti. Primer: Veliko ljudi počne stvari, ki se jih pozneje sramuje ali pa ve, da niso dobre zanje, a jih vseeno počnejo. Vsi imamo različne dele sebe, različna lastna stanja ter različne vloge v življenju. Vprašanje tu pa je, do kje ima naš ego še sposobnost, da vse te dele povezuje v neko smiselno celoto.

Stopnja moralnega in filozofskega razvoja. Da bi razvili svojo kompleksno pripovednost, tako, ki ima neko smiselnost in namen, moramo biti umeščeni v širši kontekst.

Vzhodnjaško-filozofski ali duhovni pogled na ego

Gre za dva človeka, ki sta se precej ukvarjala z egom; prvi je Eckhart Tolle, drugi Osho. Tolle trdi, da je ego trenutno stanje človeštva, kar pa sploh ni spodbudno, še posebej če premislimo o tem, kaj zanj ego sploh je.

Ego je beseda jaz. Beseda jaz pa uteleša največjo zmoto in najglobljo resnico, odvisno od tega, kako jo uporabljamo. Tolle v knjigi Nova zemlja med drugim zapiše: »V običajni vsakodnevni rabi beseda jaz uteleša prvobitno zmoto, zgrešeno dojemanje tega, kar smo, utvarni občutek identitete. To je ego. Utvarni občutek sebe je tisto, kar je Albert Einstein, ki je imel globoke uvide ne le v resničnost prostora in časa, temveč tudi v človeško naravo, imenoval 'optična prevara zavesti'. Ta utvarni jaz potem postane osnova za vse nadaljnje razlage oziroma utvarne razlage resničnosti, za vse miselne procese, vzajemna delovanja in odnose. Naša resničnost postane odraz izvorne utvare.«

Tisto pa, kar nas lahko veseli, je, da se utvara razblini takoj, ko jo prepoznamo. Ker lahko obstaja le, če jo imamo za resničnost. In ko uvidimo, kdo nismo, se sama po sebi pokaže resničnost, kdo smo. To se velikokrat zgodi, če trpimo, pademo čisto na dno ali zbolimo. Takrat dojamemo resničnost sebe. Takrat si dovolimo spoznati, kdo sploh smo. Če smo poisteveteni z umom, smo v zmoti, tako meni Tolle. Takrat smo v depresiji ali v hudi anksioznosti, ko pa začutimo, da smo več kot um, se osvobodimo, začutimo svojo bit, svojo notranjost, energijo v telesu in spoznamo, da smo veliko več kot um. Um je tisti, ki nas razdvaja od drugih. Zaradi njega smo nesrečni, ker se pehamo za vsem, za kar lahko rečemo, da je moje, jutri pa smo spet nesrečni. To vse pa je prazno, meni Tolle. Šele ko izgubimo vse, resnično živimo. Ker ego ima imperativ, ki je sila nujen za kapitalistično družbo: neskončno hlepenje po še in več. Zadovoljni pa nismo nikoli.

Vendar ni nujno, če se odpovemo vsej lastnini, da potem nimamo ega. Ljudje, ki so se odrekli vsej lastnini, imajo lahko večji ego kot kdorkoli. Poistovetili so se s predstavo, da so zaradi odpovedi lastnini nekaj več kot drugi, to pa je spet ego. Ego je našel nov način istovetenja, ker to neprenehoma dela. Šele takrat, ko vse oblike, s katerimi smo se istovetili, propadejo ali so nam odvzete, lahko propade ego. Kaj potem ste, če nimate ničesar, s čimer bi se poistovetili? Če se potem poistovetimo z vlogo žrtve, ego spet raste. Če pa po izgubi vsega in po strahu in tesnobi, ki nas zajameta, vse to preprosto sprejmemo in samo smo, potem smo se osvobodili ega. Vse nas začne podpirati; okoliščine in ljudje. Počivamo v miru in tišini, ki ju prinaša predaja. Stanja ega pa so: istovetenje, pohlep, pritoževanje, obsojanje, neodobravanje, gojenje zamer, 'jaz imam prav', drugi se motijo', drama namesto miru, nestabilne notranje strukture, notranji nemir, lažni strahovi, potreba po občutku večvrednosti in tako dalje.

Zavrzimo ego!

Osho meni, da je ego nasprotje našega sebstva, da ego nismo mi. Ego je nateg, ki si ga je izmislila družba, da bi se še najprej igrali z igračko ter pri tem nikoli ne bi prosili za pravo stvar.

Zato Osho meni, da če ne zavržemo ega, nikoli ne bomo vedeli, kdo smo. Rodili smo se z avtentičnim sebstvom, potem pa so na nas začeli lepiti nalepke in oznake: vera, spol, ime, okoli katerega so ustvarili ambicije in kaj bi moral biti, ko odrastem, in tako so nam gradili ego prek vrtca, šole, cerkve, fakultete, službe. Zdaj, ko smo tako zgradili sebe, nimamo stika s svojo avtentičnostjo. Ta ego ima želje, zahteve, ki pa nas utrujajo, mi bi pa le radi bili mi. Kajti naše življenje je v naši avtentičnosti. Zato ego povzroča le trpljenje, spore, konflikte, umore in samomore ter vse vrste kriminala. Tisti, ki išče resnico, mora tako začeti s te točke: zavrzimo vse to, kar nam je družba rekla, da smo, kajti mi to zagotovo nismo. Nihče, razen nas samih, ne ve, kdo smo pravzaprav. Nihče ne more v zasebnost nas, kot le mi sami. Vse, kar so drugi rekli o nas, je napačno. Odvrzimo ego – s tem bomo odkrili, kdo smo, svoje bitje. Lahko izbiramo: razočaranje, trpljenje in težave ali mir, tišino, blaženost? Si upamo?

Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografije: Shutterstock