Kaj je povzročilo padec velike civilizacije Aztekov?

Hernán Cortés, španski konkvistador, je dobro poznal nevarnost: ničkolikokrat se je že soočil s podivjanimi, viharnimi morji in silaki, ki so mu iz tega ali onega razloga stregli po življenju, zato ni posebno presenetljivo, da se je v imenu španske krone brez odlašanja namenil osvojiti obetavno območje današnje Mehike. Odpravil se je na dolgo in naporno, celo smrtno nevarno potovanje v Tenochtitlan, prestolnico mogočnega azteškega kraljestva.

V iskanju obstanka so prvi Azteki na nenaseljenem otočku sredi jezera Texcoco v Mehiški visoki dolini zagledali prerokovana božja znamenja – orla (simbol zraka), ki je čepel na kaktusu (simbol zemlje) in žrl kačo (simbol vode) –­, na njem zgradili mesto, ga prepredli s kanali in obdali z nasipi. Nastalo je ena najosupljivejših mest, kar jih je kdaj videl človek. V 100 letih se je število prebivalcev povečalo na 250 tisoč, zato so se Azteki ali Mehiki, kakor so se poimenovali sami, razširili v okoliške lagune in na kopno v neposredni bližini, kjer so sezidali še eno središče, Tlatelolco. Sčasoma so obe mesti združili v eno in nastala je prestolnica. Pred prihodom Špancev naj bi na tem območju živelo okoli 300 tisoč Aztekov, prestolnica pa je bila večja in imenitnejša od vseh evropskih mest iz Cortésovih časov. Pod vladavino Moctezuma II. se je Tenochtitlan razvil v središče azteške moči in veličine. Razkošno kraljestvo se je razprostiralo od Mehiškega zaliva na eni do Tihega oceana na drugi strani. Vladalo je velikemu številu podjarmljenih domorodnih ljudstev, od katerih je terjalo dajatve v obliki blaga in človeških daritev. Ljudstvo orla in kače je nadziralo strateško pomembne obalne predele, razpolagalo z neznanskim obiljem rudnin in groznim številom sužnjev, katerih usoda se je končala na azteškem žrtvenem oltarju.519 in že aprila se je znašla v hudi godlji. Cortésovi možje so bili namreč hudo nezadovoljni, da so se morali odpraviti stotine kilometrov globoko v notranjost divje, neraziskane celine, saj to ni bilo v skladu s prvotnim dogovorom, zato so odkrito razmišljali o uporu. Iz začasne postojanke, ki se je kasneje razvila v pristanišče Veracruz, so se hoteli vrniti v relativno varno zavetje Kube. Cortés je zastavil vse imetje, da bi dosegel Jukatan in se polastil domnevnega bajeslovnega bogastva, do katerega naj bi bil po svojem mnenju še kako upravičen, zato ga nihče ni mogel odvrniti od namena, da bi osvojil Tenochtitlan. Da bi obdržal svojo vojsko, je storil nekaj popolnoma nepričakovanega, nekaj tako drznega in samovoljnega, da ni težko uvideti njegovega silnega poželenja po azteškem zlatu.

Cortés se je dobro zavedal, da obstaja možnost upora, vse dokler je njegovo ladjevje zasidrano v Veracruzu. Možje bi se mu lahko uprli, se vrnili na Kubo in končali njegove zlate sanje, zato je svoje ladje kar požgal. Potopil je svojo edino povezavo s španskimi kolonijami, zalogami živeža in okrepitvami. Njegovi možje so spoznali, da so ostali sami v sovražni, odmaknjeni deželi, in se zbali za svoje življenje. Toda Cortés je bil neomajen – dejal jim je, naj mu zaupajo, hkrati pa jim je dopustil, da se lahko tisti, ki tako želijo, z edino ladjo, ki ji je prizanesel, vrnejo domov. Vojščake je premamila Cortésova drznost in zmedla njegova zvijačnost, zato o vrnitvi ni razmišljal nihče več. Cortés v tistem trenutku še ni mogel predvideti, da je s tem, ko je zagotovil nadaljevanje svoje odprave, pogubil azteško ljudstvo.

In kako se je vse začelo?

Cortésova Španija je kot ena od evropskih velesil tistega časa do zgodnjega 16. stoletja opravila že nekaj raziskovalno-plenilskih odprav v Srednjo in Južno Ameriko. Diego Velásquez de Cuéllar, Cortésov kasnejši prijatelj, je leta 1511 osvojil Kubo in postal njen prvi guverner. Po nekaj letih je začel od tam pošiljati raziskovalne odprave – 8. februarja 1517 je proti zahodu poslal de Cordobo, ki je klonil v boju s staroselci. Že naslednje leto se je na pot podala druga odprava, ki ji je poveljeval Juan Grijalvo. Temu se je uspelo prebiti do Indijancev na območju današnje države Tabasco, kjer je izvedel, da naj bi se globlje v notranjosti proti zahodu nahajalo neizmerno bogato kraljestvo.

Velásqueza so pričevanja voditeljev prvih dveh odprav prepričala o obstoju neodkrite zakladnice, zato je hitro odredil še tretjo odpravo. Cortés je zavohal priložnost, zastavil vse svoje premoženje in ponudil, da sam financira potovanje.

Po štirimesečnih vročičnih pripravah na pot se je začel približevati trenutek odhoda, takrat pa je Cortés izvedel, da ga namerava Velásquez zamenjati in vodstvo odprave zaupati nekomu drugemu. Španski guverner Kube je namreč posumil, da namerava Cortés novi svet terjati zase. Velásquez se ni motil. V domovino je poslal uradnega odposlanca s sporočilom, da je Cortésa razrešil poveljstva; ta pa ni okleval in je dal glasnika ubiti, nato pa je s svojim malim ladjevjem skrivoma zapustil Kubo. Velásquez je lokalnim oblastem v Havani ukazal, naj konkvistadorja na vsak način ustavijo. Toda možje,

ki naj bi Cortésa onemogočili, so se kakor mnogi poprej vdali njegovim prepričljivim zagotovilom o bogastvu in moči ter se pridružili njegovi odpravi. Španski zavojevalec je bil odličen manipulator in diplomat. Sposoben je bil prijeti bika za roge, se prilagoditi in premagati vse ovire, se po potrebi zanesti na neznane in nepreverjene zaveznike, usklajevati diplomacijo z vojno in se kot divjak spopadati z divjaki – da bi le dosegel svoj krvavo zlati cilj.

Osemnajstega februarja 1519 je Cortés brez dovoljenja za plovbo zapustil Kubo in se z 11 ladjami, 10 topovi, 16 konji in 550 možmi odpravil proti zahodu v smeri otoka Cozumel ob obali Jukatana. Cortés je bil doslej najučinkoviteje oborožen Evropejec, ki je kdaj napadel celino. Nekateri viri navajajo, da naj bi njegovo obstreljevanje s topovi pomenilo celo prvo zabeleženo uprabo smodnika v novem svetu.

Cortés je ob obali Jukatana najprej naletel na Maje. Srečno naključje je hotelo, da se je odpravi pridružil Jeronimo de Aguilar – eden izmed dveh Špancev, ki sta doživela brodolom in osem let živela kot sužnja na Jukatanu. Aguilar se je tekoče sporazumeval v jeziku jukatanskih Majev in je bil kot tolmač neprecenljiva pridobitev Cortésove odprave. Majhno ladjevje je sredi marca 1915 plulo severovzhodno ob obali Jukatana proti Tabascu in se po pristanku v Potonchanu zapletlo v spopade z obalnimi domorodci. Cortés je nanje naščuval zdresirane bojne pse in proti njim pognal konkvistadorje na konjih. Pleme se je v strahu, nemočno in zmedeno zaradi nikoli prej videne prisotnosti bojnih živali na bojišču, uklonilo.

Poraženi domorodci so osvajalcem prinesli živež, zlato in 20 žensk, vključno s padlo plemkinjo La Malinche. Ker so Španci ženske nemudoma pokristjanili, je tudi La Malinche dobila novo ime – odslej so jo imenovali dona Marina. Izkazalo se je, da je Cortés med svoje vrste sprejel še enega tolmača, se pravi tolmačko – dona Marina je namreč aktivno govorila različne jezike, ki so jih uporabljali Maji in Azteki, kar je ambicioznemu Cortésu omogočilo, da se je s pomočjo tolmačke in Aguilera sporazumeval s komerkoli.

Azteki so iz mesta Tenochtitlan vladali stotine let in si podrejali sosednja plemena. Vladali so desetim milijonom ljudi in nadzirali veliko ozemlje. Tako je azteški vladar (tlatoani) Moctezuma izvedel, da se približuje Cortés veliko prej, preden so zavojevalci stopili na kopno. Moctezumovi ogleduhi, ki so po vladarjevem ukazu stražili obalo v pričakovanju prerokovane vrnitve svojega boga Quetzalcoatla, so kralju poročali o dogodkih in nenavadnih bledoličnih bradatih prišlekih. Moctezuma je na pot proti 'bogu', ki naj bi bil po prerokbi prav tako bledoličen in bradat, poslal odposlanstvo z bogatimi darovi. Cortés naj bi po nenavadnem naključju prispel ne le v letu in mesecu, ki ga je predvidela azteška prerokba o vrnitvi boga kralja, temveč celo na isti dan.

Vladarjevi odposlanci so Cortésu izrekli dobrodošlico v imenu svojega kralja in mu izročili darove, ki za Azteke niso imeli posebne vrednosti, Španci pa se jim niso mogli upreti. Cortés je o žlahtni kovini dejal: "Španci bolehamo za boleznijo srca, ki jo lahko ozdravi le zlato." Ker je Moctezuma slišal o španskem pohlepu in obsedenosti z zlatom, je darove ponudil pod pogojem, da se Cortés obrne in zapusti območje. Konkvistador pa ni imel namena odnehati; presunjen in zaslepljen z obeti še večjega bogastva se je odločil, da osvoji kraljevsko mesto.

Tako je Cortés prekanjeno sporočil, da prihaja v prestolnico z namenom, da se pokloni vladarju Moctezumi. Njegovi resnični nameni seveda niso bili tako dobrohotni, vendar tudi Moctezuma ni bil tako naiven, da ne bi spregledal, kaj se skriva v ozadju.

Moctezuma je spredvidel, da se vsiljivca ne bo zlahka odkrižal, poleg tega so ga pestile še druge težave. Cortés je prispel ravno v času, ko azteški koledar, po katerem so se vestno ravnali prav vsi Azteki, ni dopuščal ne bojevanja ne usposabljanja vojščakov. Da bi bil položaj Aztekov še bolj neugoden, je globoko verne in fatalistično naravnane prebivalce doletel niz zloveščih preroških znamenj, ki so napovedovala temačno prihodnost: med dnevom so opazili komet, požar je pogoltnil dva templja v prestolnici, izbruhnil je vulkan Popocatépetl. Zmaju podoben južnoameriški bog Quetzalcoatl – pernata kača – naj bi se po azteški prerokbi z vzhoda vrnil med ljudi leta 1519 in zavladal deželi. Tudi on naj bi bil bradat in bledoličen, zato podobnosti s Cortésom ni bilo mogoče zanikati.

Težko je z gotovostjo trditi, ali je Moctezuma resnično verjel, da je Cortés utelešenje božanstva Quetzalcoatla. Pričevanja Špancev o njegovi odpravi označujejo Azteke kot lahkoverne in spoštljive, številni sodobni zgodovinarji pa menijo, da gre za klasičen primer prirejene zgodovine, ki jo pišejo zmagovalci po lastnih prepričanjih, ali pa za popolno nerazumevanje pomena vladarjeve vljudnosti. Z vljudnostjo Azteki namreč niso izkazovali podrejenosti, temveč ravno nasprotno, svojo nadvlado.

Avgusta 1519 so bili Španci le še 320 kilometrov oddaljeni od Tenochtitlana, kjer jih je azteška elita pričakovala neodločena, kako ukrepati. Nekateri so zagovarjali nasilno soočenje, Moctezuma – zlovoljen zaradi slabih preroških znamenj in ob spoznanju, da njegovo darovi ne bodo prepričali Cortésa, naj zapusti deželo – pa je vseeno dovolil, da Cortés prodre globlje v notranjost celine.

Ko je Cortés uničil svoje ladje in poskrbel za pokorščino svojih vojakov, so ga obiskali pripadniki Totonakov, enega izmed plemen pod azteško oblastjo. Totonaki so se španskemu konkvistadorju potožili, da je življenje pod bremenom dajatev, predvsem pa nenehnih obrednih žrtev neznosno, in ga prosili za pomoč. Cortés je izkoristil njihove tegobe in jih prepričal, naj se mu pridružijo v boju proti Aztekom. V Veracruzu je pustil le nekaj vojakov in se z okrepljenimi silami odpravil proti središču azteškega imperija. Povezal se je z nekaterimi najboljšimi borci v Mehiki in večnimi sovražniki Aztekov, svobodnim uporniškim plemenom Tlaxcalan.

Španci so se s staroselskimi zavezniki oktobra 1519 napotili v mesto Cholula, drugo največje mesto v imperiju. Da bi Aztekom poslali jasno sporočilo o svoji vojaški moči ali da bi, kakor je kasneje zatrjeval Cortés, kaznovali pleme za domnevno načrtovanje Cortésovega umora, so združeni poklali desetino prebivalstva in požgali večji del mesta. Do novembra 1519 je Cortés poveljeval 50 tisoč južnoameriškim zaveznikom in pred vrata azteškega imperija pripeljal veliko vojsko. Konkvistadorji so osupnili nad velikostjo, urejenostjo in kompleksnostjo prestolnice Tenochtitlan, ki jo dandanašnji zaradi podobne gradnje na vodi imenujemo tudi azteške Benetke. Razkošje in veličina, ki sta se bohotila pred Cortésovimi očmi, sta bila njegova nagrada, poplačilo za devet mesecev načrtovanja, bojevanja in umiranja. Ne glede na to, ali si je vladar Moctezuma v resnici le prizadeval za mir ali pa je resnično verjel, da pred njim stoji inkarnacija božanstva iz starodavne azteške prerokbe, je Cortésa sprejel z vsemi častmi. Špance je povabil v mesto, jim ga razkazal in jih nato povedel v svojo palačo, kjer so jih staroselci velikodušno zasuli z žlahtnimi kovinami, rekoč: "Prišli ste v svoje mesto, Mehiko. Prišli ste, da zavzamete svoj položaj, svoj prestol. Ohranjali smo ga za vas, vsi, ki jih ni ni več, vaši podložniki. Pridite v deželo, spočijte si. Vzemite svoje kraljevske hiše in se okrepčajte s hrano."

Vladar Moctezuma naj bi po navedbah Špancev Cortésu prisegel zvestobo, ta pa ga je dal vkleniti v železne okove in zapreti kot talca v njegovem lastnem domu. Katoliški Španci so bili zgroženi in ogorčeni nad okrutnimi žrtvenimi obredi, zato so med plenjenjem mesta uničili azteške simbole in ustavili daritveno žrtvovanje ljudi.

Potem ko je Cortés osvojil Tenochtitlan, je naletel na nepričakovan zaplet. Glasniki so sporočili, da se obali imperija s Kube približujejo španske vojaške sile, ki naj bi obračunale z neposlušnim Cortésom. Konkvistador je pod poveljstvom namestnika Pedra de Alvarada na čelu zavzete prestolnice pustil 140 Špancev in nekaj pripadnikov plemena Tlaxcalan ter z manjšo skupino 70 mož pohitel na obalo, da prestreže zasledovalce. Ker je razpolagal z majhnim številom mož, je ključno vlogo v napadu odigralo presenenčenje – Cortés je udaril ponoči in poražence prepričal, da so se mu pridružili.

Cortés se je tako okrepljen vrnil v Tenochtitlan, kjer je vladal popoln kaos. Španci so se zaradi azteških priprav na duhovno slavje čutili ogrožene, saj niso razumeli, kaj se pravzaprav dogaja. Alvarado je s konkvistadorji, ki naj bi z njim stražili mesto, dokler se ne vrne Cortés, poklal vse duhovnike, svečenike in oblastnike v Tenochtitlanu. Cortés je mesto zapustil kot vladar podrejenega imperija, vrnil pa se je nič mogočnejši od navadne vabe za ribe. Besni Azteki so Špance obkolili in presekali vse možne poti za beg. Obupani Cortés je na streho palače privedel padlega vladarja Moctezumo, da bi pomiril svoje ljudstvo, vendar so se obrnili proti njemu in ga označili za izdajalca. Dogodki, ki so sledili, ostajajo predmet večstoletne debate.

Španski zapisi navajajo, da so Azteki svojega vladarja kamenjali do smrti; sodobnejše interpretacije trdijo, da so Moctezumo umorili Španci, ko so ugotovili, da jim njegovo življenje ne koristi več. Izsledki nekaterih poročil kažejo na to, da so Španci celo žalovali za Moctezumo, drugi pa, da je prav Cortés umoril azteškega vladarja. Po enih navedbah naj bi ga zabodel v hrbet, po drugih pa naj bi mu v grlo zlil stopljeno zlato. Dejstvo je, da je Moctezuma umrl v času divjih spopadov in azteške vstaje v prestolnici Tenochtitlan.

Tridesetega junija 1520 se je Cortés odločil zbežati, vendar so mu pot zaustavile trume kanujev, iz katerih se je usula ploha puščic, kamenja in kopij. Med begom je veliko konkvistadorjev skočilo v kanale, kjer so utonili, saj jih je na tla vleklo zaplenjeno zlato, ki se mu niso hoteli odpovedati. Nekatere so utopili Azteki. Spopadi tisočev Aztekov in bežečih konkvistadorjev ter zaveznikov so trajali vso noč. Ko so begunci končno dosegli kopno, jih je ostala le še tretjina, večina naropanega bogastva pa je potonila na dno kanalov. Dogodek so Španci kasneje poimenovali La Noche Triste, noč žalosti, ni pa znano, ali so dejansko objokovali mrtve tovariše, izgubljeno zlato ali zapravljeno priložnost vladanja velikemu imperiju.

Konkvistadorji so zapustili mesto, vendar so za seboj pustili nekaj veliko bolj smrtnosnega kot so bili njihovi topovi, ubijalski psi in zavezniška plemena. Leta 1520 je Tenochtitlan zajela pogubna epidemija črnih koz in pomorila večino prebivalstva, neodpornega proti zahodnjaškim boleznim, preživeli pa so bili prešibki in preveč lačni, da bi se še naprej branili.

Ko se je Cortés aprila 1521 po desetih mesecih vnovičnih priprav v Tlaxcali vrnil v Tenochtitlan, je prestolnico zravnal z zemljo. Azteke je osamil, jim zaprl dostop na kopno prek nasipov in z oboroženimi brigantinami (manjše ladje) zastražil vodne poti, s čimer je preprečil pobege s kanuji in onemogočil oskrbo mesta s hrano. Nato je ustavil dobavo pitne vode iz glavnega akvadukta. Vnel se je srdit boj, v katerem so se bolni in lačni Azteki z zadnjimi močmi branili do zadnjega moža. Mesto je po več kot 90 dneh bojev klonilo. Ker je bilo odvisno od zunanje oskrbe s hrano in vodo, druge izbire niti niso imeli.

Cortés si je podredil Mehiko v 30 mesecih in na kraju nekdanje prestolnice Tenochtitlan postavil današnji Ciudad de Mexico in deželo preimenoval v Novo Španijo. V času španskih osvajalnih pohodov je umrlo 80 odstotkov domorodnega prebivalstva v osrednji Mehiki. Pokončale so jih ošpice, črne koze in oslovski kašelj, poprej na tej celini popolnoma neznane smrtonosne kužne bolezni, ki so jih na celino prinesli Cortésovi zavojevalci in drugi Španci, ki so pripluli z bolne stare celine.

Cortés je uvedel krščanstvo in prepovedal daritveno žrtvovanje ljudi. Tenochtitlan so zravnali z zemljo in tam postavili prve stavbe sodobnega Ciudada de Mexica. Po osvajalski vojni je hotel zagotoviti mir, zato je uvedel družbeni sistem, v katerem je bila ključna spolna združitev, in se poročil z La Malinche.

Hernán Cortés je tako ali drugače na novo celino prinesel evropsko kulturo in krščanstvo. Njegove sposobnosti sklepanja političnih zavezništev, neusmiljen, drzen vojaški um in nezadržna sla po moči in bogastvu so privedli do neverjetno hitrega propada ene največjih svetovnih civilizacij in k popolnemu uničenju enega najmogočnejših mest. Bolj kot kdo drug je Cortés tisti, ki je v toku krvave zgodovine porodil sodobno Mehiko in večino Južne Amerike.

Žrtvovanje ljudi

• Kako pogosto so žrtvovali ljudi?

Žrtvovali so različnim bogovom ob različnih priložnostih, zato je tradicionalno obredno žrtvovanje zahtevalo ogromno število žrtev, verjetno najvišje v zgodovini človeštva.

• Kdo je opravil žrtvovanje?

Azteki so imeli veliko duhovnikov in svečenikov, ki so opravljali žrtvene obrede. Običajno sta obred vodila po en svečenik in svečenica. Ker so bili obredi tako pogosti, so Azteki kmalu pridobili praktično znanje iz anatomije, saj so žrtve odrli in jim odstranili notranje organe.

• Zakaj so žrtvovali ljudi?

Azteki so podjarmili druga ljudstva in jih prisilili v darovanje človeških žrtev, da bi pomirili in zadovoljili svoje bogove ter se jim zahvalili za obilje in srečno življenje. Žrtve so pogosto prostovoljno odkorakale v smrt, saj jim je bilo v naslednjem življenju obljubljeno veliko bogastvo. Azteki žrtvovanj niso opravljali iz golega užitka ali ker bi bili tako krvoločni, temveč zgolj zato, ker so resnično verjeli, da so tovrstne žrtve nujno potrebne za nadaljnjo blaginjo in obstoj sveta.

• Kako so žrtvovali?

Cortés je bil zgrožen nad tem, kar je videl v Tenochtitlanu – pogosto brutalno žrtvovanje ljudi se je priskutil celo krutim konkvistadrojem. Azteški bojevniki so poskušali ujetnike zajeti žive, da bi jih lahko žrtvovali bogovom. Zabeležili so veliko srhljivih obrednih postopkov: med obredom so odstranili srce in ga pokazali soncu, žrtvam so še živim odrli kožo, svečeniki pa so si jo nadeli in z njo plesali, v velikih kadeh so kuhali človeške organe, ker so svečeniki in plemstvo verjeli, da je treba zaužiti bistvo padlih sovražnikov.

Nekaj zanimivosti

• Zakaj so sklenili zavezništva s cortesom

Navkljub prostranosti azteškega imperija je po vsej Mehiki odmevalo izčrpavajoče vojskovanje. Te t. i. cvetlične vojne so bile manj izpostavljene, vendar so neprestani manjši spopadi močno oslabili nasprotnike, za boje pa so potrebovali vedno več vojakov. Azteška vera je temeljila na pridobivanju zadostnega števila vojnih ujetnikov za žrtvene obrede, zato je Aztekom ustrezalo, da so jetnike ohranili žive in jih niso pomorili na bojišču.

Zaradi takšnega 'nabiranja' obrednih žrtev so si Azteki nakopali hudo sovraštvo in gnev drugih plemen, predvsem plemena Tlaxcala, zapriseženih azteških sovražnikov. Cortés je izkoristil zamere in zavist drugih domorodnih plemen in jih nahujskal proti Moctezumi. Če se plemena niso uklonila njegovi volji in se mu pridružila v boju proti Aztekom, jih je pobil.

• Se je azteško mesto res kopalo v zlatu, kakor pravijo legende?

Veliko večino zlata, ki so ga Azteki podarili Špancem, so konkvistadorji, lakomni bogastva, takoj pretopili, ne da bi se zavedali prave vrednosti dragocenega nakita in edinstvenega okrasja, ki so ga ustvarili domačini. Ker so zlato na hitro spravili iz dežele, je trgovina (vključno s piratstvom) pomenila, da je azteško zlato končalo na različnih koncih sveta. Količina zlatih zalog v Mehiki je majhna, torej tudi količina zlata, ki so ga naropali Španci, ni mogla biti tako velika, kakor so zatrjevali.

Azteki niso cenili zlata. Imenovali so ga "iztrebek bogov" in ga raje kot plačilno sredstvo ali trgovsko blago uporabljali v dekorativne namene, zato jih je španska lakomnost in obsesija z zlatom močno begala. Zato se tudi niso upirali, ko so Špancem predali svoje zlato – ne zato, ker bi imeli zlata v izobilju, temveč zato, ker zanje ni imelo posebne vrednosti. Ironično je bila verjetno Moctezumova poteza, da z zlatom obdari Cortésa, ko je s svojimi možmi prispel na obalo, tista, ki je vodila k opustošenju Tenochtitlana. Namesto da bi Cortésa zlato zadovoljilo in razveselilo, ga je le še spodbodlo, da si ga je želel še več. V pismu španskemu kralju julija 1519 je Cortés navedel okoli 50 vrst zakladov in dragih kamnov v obliki ogrlic in okrasnih elementov, med njimi enega, ki je bil 'velik kot kolo voza', in špansko čelado, do vrha napolnjeno z zlatim prahom. Cortés je na španski kraljevi dvor poslal le petino izplena, torej je moral celotni nabor znašati od 200 do 250 predmetov. Ropanje prestolnice je prineslo še več bogastva, vendar se ga je veliko izgubilo med spopadi v La Noche Triste. Prava vrednost in natančna količina azteškega bogastva ostajata skrivnost.

• Kdo je bila La Malinche?

Brez pomoči svoje tolmačice in bodoče žene Cortésu verjetno ne bi uspelo zavojevati Aztekov. La Malinche je bila poglaviten komunikacijski člen med njim in Azteki. La Malinche je bila ena od 20 suženj, ­ki so jih domačini ponudili konkvistadorjem, in je služila kot tolmačica in mediatorka. Možno je, da je bila v preteklosti deležna formalne izobrazbe, kar bi pojasnilo poznavanje različnih južnoameriških jezikov. Postala je Cortésova konkubina in mu rodila sina Martína. Bil je eden prvih, ki so se rodili z mešanimi španskimi in južnoameriškimi koreninami. Za nekatere je La Malinche izdajalka, ki je pomagala zasužnjiti lastno ljudstvo, drugi pa jo vidijo kot inteligentno strateginjo, ki je iz svojega brezupnega položaja skušala dobiti največ.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec