V znanstvenih krogih že dolgo poznajo pojem osebni prostor in vedo, da se človek zaradi vdora druge osebe v njegov osebni prostor počuti nelagodno. Raziskave so šle še dlje, kajti znanstveniki postopoma razumevajo, kaj se dogaja v možganih, ko nekdo stoji preblizu.
Odkrili so, da je osnovna funkcija možganov zaznavanje, kaj se dogaja v prostoru okoli nas. Izredna profesorica psihiatrije s harvardske medicinske šole v Bostonu dr. Daphne Holt se je tej temi podrobno posvetila. In kaj je ugotovila? Ko se nam nekdo preveč približa, se možgani samodejno, nagonsko odzovejo, mi pa odziva ne moremo nadzirati. Naš odziv torej ni zavesten.
Kaj se pravzaprav zgodi, ko se nekdo preveč približa in vstopi v osebni prostor druge osebe? Raziskovalci so tako pri opicah kot pri ljudeh odkrili omrežje možganskih predelov, vključno z delom, ki se odziva na osebe in predmete, ki so preblizu. To sta premotorični korteks v sprednjem delu možganske polovice in parietalni korteks.
»Poenostavljeno povedano, premotorično območje možganov ima vlogo pri gibanju in drugih motoričnih aktivnostih, medtem ko parietalni korteks obdeluje senzorične informacije iz okolja,« je razložila Holtova in dodala, da v praksi ni jasne meje med funkcijama teh dveh možganskih delov. Zdi se, da sodelujeta in se prepletata. Premotorični in parietalni korteks tvorita omrežje, ki prepoznava in vzdržuje osebni prostor. Izsledki raziskav pri opicah kažejo zanimive ugotovitve. Ko pride do stimulacije celic v tem možganskem omrežju, se sprožijo nekateri nehoteni gibi rok in obrazna mimika, na primer otrplost ali mežikanje.
Holtova je preučevala, kako se človeški možgani odzivajo na vdore v osebni prostor. V eni od raziskav, objavljeni leta 2014 v reviji The Journal of Neuroscience, so 22 sodelujočim prikazovali podobe obrazov, avtomobilov in krogel. Medtem ko so bili možgani udeležencev priključeni na naprave, ki so zaznavale aktivnosti, so se slike večale (občutek približevanja) ali manjšale (odmikanje). Meritve so pokazale, da sta se oba možganska dela aktivirala ob slikah obrazov, ki so se večali/približevali, ne pa pri manjšanju/oddaljevanju. Na avtomobile in krogle možgani niso reagirali.
»Zdi se, da je ohranitev osebnega prostora ali območje obrambe okoli organizma, osnovni mehanizem preživetja,« je pojasnila Holtova. Raziskave so pokazale tudi, da imajo vse živalske vrste od insektov do opic občutek za osebni prostor.
Z evolucijskega zornega kota je to povsem smiselno. Kdor je hotel preživeti, je moral biti pozoren na prostor okrog sebe, če bi se mu kdo ali kaj preveč približalo, bi tvegal poškodbo ali celo življenje. Razumljivo je torej, da živali pridno nadzorujejo svoj osebni prostor in ga ščitijo pred vsiljivci.
Velikost in razmejitve
Medtem ko je v možganih koncept in varovanje osebnega prostora bolj ali manj vzpostavljeno, pa je nekaj razlik pri tem, kako ljudje določajo svoj osebni prostor.
»Osebni prostor si ljudje ustvarijo postopoma od otroštva prek najstniških let do odrasle dobe. Odrasli ljudje imajo bolj ali manj že jasno postavljen prostor, v katerem se dobro počutijo in ne pustijo drugih preblizu,« je povedala Holtova.
Raziskava iz šestdesetih let prejšnjega stoletja je veljavna še danes. Ameriški antropolog Edward Hall je takrat prepoznal štiri različno velike »balončke« okrog nas.
- Prvi balonček je namenjen intimnim odnosom in vanj lahko vstopajo osebe, ki so nam blizu (družinski člani, dobri prijatelji). Razteza se približno 46 centimetrov od telesa.
- Drugi balonček ali osebni prostor seže do 120 centimetrov daleč, vanj pa spustimo prijatelje in znance.
- Tretji balonček je Hall poimenoval družbeni prostor, razprostira pa se od 120 do 370 centimetrov od telesa. To je prostor za družabne stike, nove znance in tujce.
- Od tod naprej je javni prostor (četrti balonček), v katerega lahko vstopi vsakdo.
Na velikost in fleksibilnost osebnega prostora vpliva veliko dejavnikov, na primer kulturno okolje, spol (isti ali nasprotni) ali družbeni položaj osebe, ugled, moč.
Vir: Scientific American