Vse najlepše izbrane otroške zgodbe Polonce Kovač v eni knjigi!

Nič čudnega torej, da so eno najpomembnejših slovenskih pisateljic za otroke in mladino, Polonco Kovač, na jesen njenega dopolnjenega jubilejnega osemdesetega leta pri Mladinski knjigi počastili z antologijo Kaj se komu sanja.

Lična knjiga, v katero je zajeto več kot sto pravljično - fantastičnih, realističnih in leposlovno - poučnih zgodb, je izšla natanko deset let po zbirki Zverinice od A do Ž. Z njo se bodo starši nadobudnih malih bralcev zgodb Polonce Kovač z nostalgijo spominjali najljubših literarnih likov iz svojega otroštva.

In imeli bodo kaj izbirati! V njej bo med drugim namreč mogoče najti zverinice z Večne poti, psička Pafija, krokodile in putko, palčke, zelišča male čarovnice, gorski vrt, Jakca, Petra, Andreje, Urške in Špelce ter pravljične zgodbe o sanjah.

O tem, da nas pravljice Polonce Kovač, ki je za svoje ustvarjanje leta 2009 prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo, nagovorijo tudi desetletja potem, ko smo jih kot otroci že imeli priložnost prvič slišati in brati, je prepričana tudi Nika Kovač, avtorica uvodne besede k antologiji: »Z njimi sem se prvič srečevala v zgodnjem otroštvu. Zdaj sem se nekaterih spomnila, za druge se mi je zdelo, da jih berem prvič, tretje sem znala skoraj na pamet. Zabavalo pa me je, koliko življenjskih skrivnosti in spoznanj je v njih.«

Življenjske modrosti

»Zakaj pa ti misliš, da so luže packarija, Margareta?«

»Ker so mokre in ker je v njih blato in ker si umažeš tačice,« je rekla Margareta in Pafi je že odprl gobček, da bi spet zalajal 'trapa', ko se je Štefan že oglasil: »Zakaj pa so tebi luže všeč?«

Pafi je pomislil. Zakaj so mu že luže všeč? »Ker jih lahko piješ, ker lahko čofotaš po njih in ker ... in sploh.« Pafi se ni mogel spomniti ničesar boljšega.

»Aha,« je rekel Štefan. »Margareta gleda na luže po mačje in ti po pasje. Meni na primer je pri lužah najbolj všeč blato. Ampak to je seveda čisto svinjsko stališče.«

»Vsak ima pač svoje stališče,« je rekel Pafi in odhlačal v senco. Pri tem ni pogledal Margarete niti s kotičkom očesa.

Tudi Margareta ni pogledala Pafija niti s končkom očesa, pač pa je rekla Štefanu: »Štefan, s teboj se je res prijetno pogovarjati.«

To je bilo gotovo res in večna škoda, če bi takega prašiča predelali v kobase.

Z zgolj naključno izbranim odlomkom iz zgodbe Zakaj je bil pujs Štefan na kmetiji zaupna oseba, ki je le ena izmed mnogih, ki so našle pot v zbirko Polone Kovač, smo vas želeli spomniti, kako polne življenjskih modrosti so lahko le najboljše otroške zgodbe. In čeravno so v prvi vrsti namenjene otrokom, bodo zgornje vrstice gotovo dale misliti tudi marsikateremu odraslemu.

Nika Kovač je bila v svojem uvodnem nagovoru podobnega mnenja.

Prepričana, da nas knjiga poišče v trenutkih, ko jo najbolj potrebujemo, in gotova v dejstvo, da nas lahko zgodbe (ali nje odlomki) pomirijo, opogumijo in na novo napolnijo z močjo, je pri pravljicah Polonce Kovač izpostavila tudi njihovo izjemno sporočilnost. Polončine zgodbe nas namreč vse po vrsti učijo, da: »... je treba pokukati čez domače plotove, spoznavati svet, običaje in ljudi, ki so nam podobni, čeprav se od nas razlikujejo. Izgubiti občutek, da je Drugi tujec, spoznati, da nas ne ogroža. Svet odpira različne perspektive, praviloma v njem na vsakem koraku ne preži nevarnost.«

Polončine pravljice poleg naštetega učijo, da osmi marec ni le dan, ko mami podarimo cvet, ampak je dan, ko se spomnimo na trd boj za pravice vseh deklic, deklet in žensk tega sveta. Njene zgodbe razkrivajo, da Andrejev ni nikoli preveč in da imajo tudi Urške napake, a so vseeno lahko raziskovalke, političarke in astronavtke. Pripoved o občutljivi veverici pa nas lahko nauči, da so problemi z nekaj distance (še najraje s ptičje perspektive) lahko tudi manjši, kot se sprva zdijo.

»Ko pa enkrat veš, da stvari niso tako strašne, če pogledaš nanje zviška, in ti zato niti na drevo ni več treba, pa nisi majhna in občutljiva veverica, ampak odrasla veverica.«

Podoben poduk nosi tudi Pavova zgodba.

»'Jo že imam! Ene živali imajo kletke, druge pa principe! Juhejsa!' je zavriskal Mihec in od veselja poskočil. 'Midva sva pa iz kletke ušla, principe pa požrla!'«

Rojena pripovedovalka

»Široka odprtost Polonce Kovač vsakršnim pravljičnim vzorcem se kaže kot eno od poglavitnih izhodišč jene ustvarjalne naravnanosti,« pa je le ena od navdušenih vrstic, ki jih je v spremni besedi k ontologiji na pot namenila literarna zgodovinarka Marjana Kobe. Še več. Polonci Kovač z vsemi častmi in pokloni dodeli še status rojene pripovedovalke. In kako ji ne bi, ko pa Polonca Kovač 'svoje zgodbe pripoveduje tako živo, da pri priči vzpostavi doživljajski stik z bralci'.

»Polonca Kovač je povsem samosvoja besedna ustvarjalka. Kar še posebej razodevajo tako njena realistična besedila kakor tudi različice sodobnih pravljičnih vzorcev: z njimi je inovativno razširila polje sodobne slovenske iracionalne proze. Za njena literarno poučna besedila bi veljalo, da je z njimi postavila nove standarde za tovrstno spisje za mladino. Na vseh svojih pisateljskih ravneh pa Polonca Kovač dokazuje, da je rojena pripovedovalka. Ena naših najboljših.«

In za pisanje otroške in mladinske literature večkrat nagrajena Polonca Kovač, ki se je rodila 19. 2. 1937 v Ljubljani, kjer je končala najprej gimnazijo, nato pa na Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti in italijanščine, si vso to hvalo še kako zasluži. Kar bo hitro jasno vsakemu, ki bo svojemu otroku na večer in ob priliki prebral kakšno od njenih čudovito življenjskih in pogosto zelo duhovitih zgodb.

Prav takšna je npr. tudi zgodba Pet kužkov išče pravega. V nadaljevanju si za bolj jasno ponazoritev povedanega izposojamo nekaj vrstic iz zgodbe v trenutku, ko se jazbečarska mamica poslovi od Bolfija – svojega zadnjega mladička iz legla psičkov z imenom na B.

»In kaj je počela jazbečarska mamica? Ležala je sama v košari in se počutila zelo otožno. Zato si je pričela izmišljati celo vrsto imen na C, ki bi se podala mladim jazbečarjem. Potem je skočila iz košare in jo mahnila na potep.

'Samo do vogala skočim,' si je rekla. 'Nemara pa naletim na kakšnega jazbečarskega očeta.'

Pogladila si je brkice, visoko dvignila rep in jo ubrala po ulici navzdol.

Polna luna vrh neba pa je sijala v košaro, ki je bila nekoč polna mladih jazbečarjev.«

In če je na slavnostni predstavitvi svoje antologije Polonca Kovač zbranim med drugim povedala, da 'knjiga lahko uspe le, če ima srečo' - t.j. srečo, da najde pravega urednika in nato pot do pravih ilustratorjev, lahko zdaj za knjigo Kaj se komu sanja  že rečemo, da je bila očitno rojena pod še posebno srečno zvezdo.

Priporočamo!

Kaj se komu sanja - Polonca Kovač

Knjiga Polonce Kovač, ene najpomembnejših slovenskih pisateljic za otroke in mladino, Kaj se komu sanja prinaša pisan izbor pravljičnofantastičnih in realističnih pripovedi ter leposlovno-poučnih del.

Tako otroke kot njihove starše pa bodo gotovo očarale tudi izbrane ilustracije, ki lepo dopolnjujejo pripovedno Polončino pripovedno noto.

V izbranih zgodbah Kaj se komu sanja bo tako moč občudovati kreacije ilustratorja Marjana Mančka, 'literarno zakladnico, kot so knjigo poimenovali pri Mladinski knjigi, pa so likovno obogatili še Marjanca Jemec Božič, Jelka Godec Schmidt, Ančka Gošnik Godec, Ana Košir, Aco Mavec, Matjaž Schmidt, Melita Vovk in Alojz Zorman Fojž.

 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču