Kako do kakovostnega šolanja? Pomemben je ljudski glas

Šole so dolžne sprejeti samo otroke iz okoliša in matične šole morajo soglašati s prepisom. Zdaj, ko so generacije velike, je mož­nosti izbire zato manj.

Velike generacije

Dolgo težav ni bilo. Rojevale so se vse manjše generacije in v šolah so bili veseli, če se je kdo želel vpisati prav k njim. Leta 2006 pa se je po dolgem času spet rodilo veliko otrok (18.932). V naslednjih letih je število raslo in leta 2010 doseglo vrh (22.343 otrok).

Potem se je rast ustavila in začela rahlo upadati. Lani se je rodilo 20.641 otrok. Vse večje generacije so bile razlog za družbeno zadovoljstvo, toda v nekaterih šolah so kmalu začeli opazarjati, da zanje nimajo niti prostora niti kadrov. Sprejeli so le tiste, ki so sodili v njihov šolski okoliš.

V Ljubljani so do tedaj starši, ki so delali v mestnem središču, domovali pa v okolišu, kjer šola ni slovela po svoji kakovosti, otroke brez težav vpisovali v eno od treh šol v v središču mesta ali pa v katero od drugih šol v bližini njihovega doma. Z velikimi generacijami pa so se stvari začele zapletati.

V nekaterih družinah so imeli srečo, v drugih so se pozneje tolažili, da se bodo otroci pač tudi ob popoldnevih lahko družili s sošolci, v tretjih pa so začeli razmišljati o selitvi. »Šole niso enake, res ne. Veliko sem jih obiskala zaradi službe in lahko povem, da so med njimi velikanske razlike. Ne gre le zato, ali so v okolju, kjer živi mnogo socialno šibkejših družin.

Opažam tudi, da nekateri ravnatelji znajo poiskati dobre sodelavce ali pridobiti denar iz evropskih sredstev, hočejo na šoli organizirati različne zunajšolske dejavnosti, drugi pa ne. Na nekaterih šolah vsak mesec namenijo tisoč evrov za knjige, na drugih v celem letu nakupijo knjig za 300 evrov,« pripoveduje mama bodoče prvošolke. Tudi njihova šola velja za slabšo, zato je punčko želela vpisati v eno od šol v središču Ljubljane. Več tednov je trepetala, ali bo njena hči sprejeta, in nazadnje si je lahko oddahnila.

Šola določa iziro bivališča

Po besedah dr. Antona Medena, predsednika Zveze aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS), so kakovost šole, njena bližina in varnost šolskih poti dejavniki, ki pomembno vplivajo na izbiro šole. »Ministrstvo bi lahko na podlagi evidenc, ki jih ima, ugotovilo, kolikšen je delež otrok, ki obiskujejo pouk zunaj okoliša matične šole. A obenem ne poznam raziskave, ki bi te ugotovitve potem tudi pojasnila; ki bi, na primer, predstavila najpogostejše vzroke oziroma merila, po katerih starši izbirajo šolo.«

Na podeželju je izbira šole zunaj domačega šolskega okoliša zaradi logističnih težav dokaj redek pojav, saj so praviloma druge šole precej daleč, prevoz pa ni organiziran. »Je pa šola med pomembnejšimi merili, ko si mlada družina izbira kraj, kjer se bo za stalno naselila,« dodaja.

V mestih je možnosti za izbiro in tudi za zamenjavo šole že med šolanjem, več. »Starši se denimo dogovorijo z obema šolama ali pa začasno in celo fiktivno spremenijo stalno prebivališče,« pravi Anton Meden.

Problematiziranje takšnih ali drugačnih poskusov staršev, da bi vpisali otroka na šolo zunaj domačega okoliša, po njegovih besedah ni na mestu. »Starši želimo svojim otrokom najboljše ... Problem vidimo v tem, kako starši pridejo do informacij o kakovosti šole. Trenutno je to pravzaprav le ljudski glas. Nekako se ve, da je določena šola boljša od neke druge. Pri tem je velikokrat zelo nedorečeno, na kaj se ta njena 'boljšost' nanaša, le včasih so dostopne tudi bolj specifične informacije. Na primer, da imajo otroci iz ene šole v srednji šoli težave z določenim predmetom, tisti iz druge pa ne. Tovrstne informacije se širijo od ust do ust in že njihov izvor je težko ugotoviti, kaj šele preveriti njihovo zanesljivost.«

Ljudski glas

Toda merilo, ki ga je za presojo kakovosti šole določil ta »ljudski glas«, torej uspešnost pri nadaljnjem izobraževanju, je po mnenju zveze staršev ključen. Že dolgo opozarjajo, da bi šole morale vzpostaviti celovit sistem zagotavljanja kakovosti, ki bi v primernih intervalih vključeval tudi zunanjo evalvacijo po strokovno in celovito sestavljenih kazalnikih.

»Rezultati teh evalvacij bi morali biti javnosti dostopni v obliki tako imenovane osebne izkaznice šole. Iz takih verodostojnih in objektivno primerljivih podatkov bi lahko na primer starši in druge zainteresirane javnosti razbrali, da je na primer neka šola zelo močna pri razvoju glasbenih, likovnih ali športnih kompetenc, druga denimo naravoslovnih, tretja pa jezikovnih ali družboslovnih kompetenc. Izvedeli bi tudi, da na nekaterih izjemno dobro delajo z nadarjenimi otroki, na drugih pa s tistimi s posebnimi potrebami ...«

Do teh informacij bi bili upravičeni pravzaprav kar vsi davkoplačevalci, saj bi tako vedeli, kako učinkovito se porabljajo sredstva iz proračuna. »Še večjo korist bi imele šole, ker bi prek sistema ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti dobile orodje za zaznavo in odpravo šibkih področij. S tem bi najbrž dokaj hitro izzvenela potreba staršev po 'prebiranju' šol, saj bi vsaka zagotavljala solidno raven na vseh področjih, od tega pa bi imeli največjo korist otroci, ki jim je šola namenjena.«

Okolje vpliva na dosežke

Da je kakovostna osnovna šola legitimna pravica staršev davkoplačevalcev, meni tudi dr. Matevž Bren s Fakultete za varnostne vede univerze v Mariboru, ki se ukvarja s proučevanjem učinkovitosti izobraževanja.

Kakovost lahko po njegovih besedah izkaže vsakoletno spremljanje in primerjanje različnih kazalnikov, na primer nacionalnega preizkusa znanja, rezultatov tekmovanj v znanju in v športnih kartonih, pa tudi uspeh pri preprečevanju nasilja v šoli in zadovoljstvo učiteljev. »Sprem­ljati bi morali tudi, koliko so učenci napredovali od vstopa v šolo, kajti okolje, iz katerega prihajajo, močno vpliva na dosežke.«

Ljudski glas pa je po njegovem mnenju lahko varljiv. »Zgrajen je le na končnem uspehu učencev oziroma dijakov na nacionalnem preizkusu znanja oziroma na maturi, ne pa na dodani vrednosti šole, dobrih učiteljih, šolski klimi, spodbudnih odnosih, obšolskih dejavnostih, ki jih šola ponuja ... Ocene na prvo žogo so zmotne in zavajajoče,« opozarja.

Kakovostna šola je po njegovih besedah vse kaj drugega kot zgolj tista, ki je med najboljšimi po uspehu. Tudi pristop 'vpišimo najboljše in bomo zato ob zaključku šolanja najboljši' ni zagotovilo za kakovost. Ta se (morda) obnese na univerzi, pravi Bren, kjer naj bi bili študenti že zgrajene osebnosti, željne znanja, ne pa v osnovni šoli, ki ima mnogo širšo vlogo pri odraščanju in oblikovanju zdrave osebnosti.

Staršem zato svetuje, naj čas, ki bi ga porabili za iskanje najboljše šole ter za prevažanje otrok na različne dejavnosti, raje posvetijo njim: skupnim igram, zanimanjem, pogovoru in druženju. Po podatkih Marije Fabčič, vodje oddelka za predšolsko vzgojo in izobraževanje, je v Ljubljani okoli slabih 20 odstotkov otrok vpisanih na šolo zunaj svojega šolskega okoliša.

»Vsaka šola je v nečem dobra,« meni Mateja Urbančič Jelovšek, ravnateljica osnovne šole Majde Vrhovnik v Ljubljani. Na njihovi šoli sicer vsako leto prejmejo nekaj dodatnih prošenj za vpis. »V okolišu je dovolj otrok, a zgodi se tudi, da se 'naši' prepišejo drugam. Starši se odločajo glede na praktičnost dostopa, bližino službe ali starih staršev, tudi dejavnosti, ki jih ponujamo.«

Sistem zagotavljanja kakovosti

Ljudski glas torej ni edino merilo, starše k zamenjavi okoliša vodijo še drugi, bolj pragmatični razlogi. Kljub temu se na ministrstvu za izobraževanje zavedajo posledic ljudskega glasu, vedo pa tudi za razlike med šolami, zato pripravljajo nacionalni okvir za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja.

Ta naj bi pripomogel, da bi se razlike med šolami zmanjšale. Najprej so razvili pilotni projekt ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti, ki se je začel januarja 2016 in se bo končal avgusta 2018. Z njegovo pomočjo bodo zasnovali sistem, ki bo šolam v pomoč pri ugotavljanju, kaj lahko v procesu učenja in poučevanja, razvijanja šolske klime ali izboljševanja dosežkov učencev še nadgradijo. Po besedah dr. Stanke Lunder Verlič si bodo na ta način prizadevali za ohranjanje kakovosti, kjer je ta dosežena, in za njeno doseganje, kjer je prenizka ali je na posameznih področjih sploh ni.

Še naprej pa bodo izhajali iz načela prepovedi rangiranja šol po kakovosti oziroma rezultatih na zunanjih preverjanjih znanja. »Razviti želimo kulturo kakovosti, zato ne razmišljamo o tem, da bi koga kaznovali. Nasprotno, šole želimo spodbuditi, da odpravijo morebitne pomanjkljivosti. Šola se lahko na primer odloči, da bo ekološka. S tem bo spodbujala ozaveščanje družbe in zaradi tega se bo lahko razlikovala od drugih. Vse to je kakovost,« je pred začetkom pilotnega projekta pojasnjevala ministrica dr. Maja Makovec Brenčič.

»Vsaka osnovna šola mora zagotavljati primerljivo, če že ne enakovredno znanje. Če znamo zagotoviti enakovrednost, dajemo sistemu tudi pravičnost.« Nacionalni okvir bodo po zaključku pilotnega projekta postopoma prenesli v vse vrtce in šole. Starši morda tudi takrat ne bodo imeli na voljo osebnih izkaznic šol, ki bi jim pomagale pri odločitvi, a če bo sistem deloval, kot bi moral, se bodo vsaj razlike med šolami pomembno zmanjšale.

Besedilo: Sonja Merljak
Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču