Kako do službe: »Mame, ne hodite z odraslimi otroki na razgovore!«

Tamara Guzelj se s kadrovanjem in rekrutiranjem ukvarja že skoraj dve desetletji. V tem času se je za iskalce zaposlitve marsikaj spremenilo – preverjanje objav prostih delovnih mest na tabli Zavoda za zaposlovanje in urejen življenjepis že dolgo ne zadostujeta več. Samoiniciativno iskanje zaposlitve, tudi kadar delovno mesto ni razpisano, je danes prava pot. Kako ubrati korake po njej, je opisala v priročniku Kako do službe.

»Knjige sem se lotila zaradi čiste frustracije. Pogosto vidim kandidata, ki je dober za neko delovno mesto, in vidim delodajalca, ki ima točno to delovno mesto prazno, vendar pa se kandidat ne zna ustrezno predstaviti, delodajalec pa ga ne zna prepoznati. Moje stranke so večinoma iz gospodarstva in tam se z zaposlovanjem ukvarjajo ljudje, ki niso zverzirani kadrovniki. Praviloma se odločajo na podlagi prvega vtisa: stik z očmi, stisk rok, nasmeh. Če obvladamo to, je polovica že narejenega. Problem pa je, da veliko ljudi prav tega ne obvlada. Vsak kandidat bi se moral delodajalcu predstaviti kot jaz sem del vas, spadam k vam, podoben sem vam. Če delodajalec to začuti, se bo za kandidata odločil, tudi če je manj strokovno usposobljen. Se bo že priučil.«

Povprečen čas iskanja zaposlitve je 9 mesecev. V tem obdobju si iskalec nabere kar nekaj zavrnitev, neuspelih razgovorov, neodgovorjenih prošenj. Najpozneje v treh mesecih mu drastično padeta samozavest in samopodoba. Kako torej iskati službo, ko si na tleh?

»Zelo težko. Na predavanjih vedno rečem, da se je takrat treba prepričati, da te zavrnitve niso osebne. To je seveda preprosto reči, a zelo težko sprejeti. Žal je danes tako, da so zavrnitve del procesa iskanja zaposlitve. V gospodarstvu deluje, če iskalec nastopa proaktivno. To pomeni, da si izdela seznam delodajalcev, pri katerih želi delati, stopi z njimi v stik, čeprav nimajo razpisanega delovnega mesta, jim pošlje svojo vlogo, jih vsake toliko časa pokliče, da jih spomni, da si še vedno želi delati pri njih. Ko pri delodajalcu nastopi potreba po delavcu, takšnega človeka takoj pokličejo. Seveda to ne pomeni, da se delovno mesto dobi jutri, v nekaj mesecih pa gotovo. Na ta način se zaposli več ljudi, kot prek razpisov. Iskalec nima tukaj praktično nobene konkurence, medtem ko na vsak objavljen razpis prispe kup prijav. Zelo verjetno je, da v tistem kupu ne bomo našli najboljše, saj imamo za vsako samo 7 sekund časa. Seveda pa proaktivno iskanje pije vodo v gospodarstvu, v javnih zavodih malo manj.«

Proaktivnim iskalcem se nemalokrat zgodi, da jih delodajalci pokličejo in ponudijo preizkusno neplačano delo. Po nekem času ugotovijo, da kandidat 'ne ustreza' in ga nadomestijo z drugim delavcem na poskusnem delu.

»Jaz nad takimi nisem nič pretirano navdušena. Menim, da delodajalec, ki je dostojen in spodoben, ne bo nikogar klical, da bi delal brez plačila. To pač pomeni, da je treba naprej iskati. Vprašanje je, ali si kdo v resnici želi delati pri nekom brezplačno? Saj to ni vredno človeškega dostojanstva!«

Pravzaprav se neplačano delo, prikazano kot prostovoljstvo, kar pogosto izrablja kot nadomestek redne zaposlitve.

»Prostovoljstvo je, da grem v dom starejših občanom starim mamam brat časopise. To je prostovoljstvo. Ne pa, da delaš v neki firmi in ne dobiš plačano! Da zastonj učiš otroke? Brez plačila opravljaš neko strokovno delo? Vem za zdravnika, ki je eno leto opravljal svoj poklic prostovoljno! To ni dostojno. Se mora pa vsak, ki je pripravljen delati brez plačila, marsikaj vprašati. Je treba včasih potrpeti? Seveda. Za ceno zanikanja lastnega znanja in lastne vrednosti? Res? Vem, da se jih večina odloči za prostovoljstvo, ker nimajo druge izbire in upajo, da bodo nekoč le dobili nekaj plačano, da jih bodo nekoč pa le zaposlili. Žal izkušnje kažejo, da največkrat ni nič od tega. Niti plačila niti službe. Če pa je nekdo tako pritlehen in nečloveški, da na ta način izkorišča prostovoljstvo, to marsikaj pove o njem.«

Mladi iskalci pogosto tarnajo, da se od njih pričakuje kup znanj in izkušenj, nihče pa jim ne da priložnosti. Kaj je v resnici najbolj pomembno, da obvladajo?

»Predstavitev. Veliko delam z mladimi, zato iz prve roke vem, da ne razumejo, da ni dovolj, da so končali fakulteto, ampak da se morajo znati ustrezno predstaviti. S komuniciranjem pa imajo velike težave, tako z osebnim kot telefonskim ali, bog ne daj, pisnim. Sicer odlično pišejo SMS-je, pa v nulo obvladajo vsa družabna omrežja, ampak pismen je le redkokdo. Živa komunikacija pa ... Redki jo obvladajo. Že med sabo slabo komunicirajo, komaj odpirajo usta, ne znajo pokazati entuziazma, pa če ga še tako čutijo. Delodajalec pa želi videti zavzetost, voljo, mladostno energijo. Saj si niso sami krivi. Medosebne komunikacije jih ni nihče naučil."

Morda ima to kakšno zvezo z mamami, ki namesto njih govorijo že od rojstva, jih spremljajo na vseh stopnjah šolanja in menda vse pogosteje z njimi hodijo celo na razgovore za službo?

»Če pride mama z odraslim človekom na razgovor za službo, to ni v redu. Še več! To je šokantno. Delodajalec išče odrasle, odgovorne ljudi. Če mama kliče, kdaj bo njen otrok povabljen na razgovor ali če bo dobil službo, je to absolutno zagotovilo, da službe ne bo. Mame, prosim, ne delajte tega! To je zadnja stvar!«

Katere so največje napake, ki jih delajo iskalci zaposlitve – razen tega, da hodijo na razgovore skupaj z mamo?

»No, zoprno je na primer, če pride človek na razgovor, pa nima pojma, kam je prišel, o delodajalcu ne ve nič in je popolnoma nepripravljen. Ali pa, če je izrazito negativno nastrojen. Jaz razumem, da je težko biti brez službe. Ampak če je kandidat mrk, pesimističen, povsod vidi le brezizhodne težave, krivice, nepravilnosti – tak ne bo dobil službe, pa če je še tako dobro strokovno usposobljen.«

Včasih pa na razgovorih pogrnejo tudi delodajalci. Znane so zgodbe, ko dobijo kandidati za zaposlitev na razgovoru vprašanja, ki niso povezana niti s splošno razgledanostjo niti s strokovnim znanjem.

»Običajno vprašanja izven konteksta postavljajo ljudje, ki ne znajo voditi razgovorov, na tem področju niso izobraženi in ne vedo, kako se tega lotiti. Morda preberejo kje kak­šen članek, pa postanejo hudo pametni. Potem res streljajo neka nepovezana vprašanja. Če bi jaz dobila zaposlitev v takšnem podjetju, bi iskala naprej.«

V priročniku je opisanih 7 korakov ali pravil, ki pripeljejo do službe. Trg dela se danes hitro spreminja, kaj pa pravila?

»Ne glede na vse spremembe določena pravila še veljajo. Predvsem je treba biti fleksibilen. Če se zgodi izguba službe, si je najprej treba vzeti malo časa in priti k sebi, saj so to zelo težke situacije. Potem se je treba odločiti, kaj želimo delati, in narediti nabor približno 30 delodajalcev, kjer želimo zaposlitev."

Pripraviti moramo dober življenjepis in spremne dopise, potem pa pri targetiranih delodajalcih poiskati ključne osebe, ki so odgovorne za področje, kjer želimo delati. "Ključna oseba ni vodja kadrovske službe. Če iščemo na primer delo v prodaji, je to vodja prodaje. Potem vzpostavimo kontakt z želeno firmo – pošljemo vlogo, pokličemo odgovorno osebo. Bodo vsi takoj dvignili telefon? Gotovo ne. Bo težko poklicati? Seveda. Se s tem pristopom možnosti zaposlitve večajo? Gotovo."

Vsakega delodajalca nato pokličemo enkrat mesečno in ga spomnimo, da nas še zanima zaposlitev pri njih. Takrat se zgodi veliko ne-jev, ki jih je težko poslušati. Vsakič pa se je treba spomniti, da je za delodajalca iskanje novih delavcev drag, dolgotrajen in zoprn proces, ki se mu želi izogniti. Če pa delodajalec že ve za kandidata, ki ga vztrajno opominja nase, ker si želi delati prav v njihovem podjetju, ki je ustrezno strokovno usposobljen, ima rad svoje delo in ga z veseljem opravlja, mu bo slej kot prej dal možnost in priložnost, da se izkaže.

Besedilo: Nives Cvikl // Fotografije: Sašo Domijan, Shutterstock

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču