Ko odpremo oči, zagledamo svet v paleti različnih barv, pa čeprav naše oko zaznava le tri različne valovne dolžine svetlobe, ki ustrezajo valovnim dolžinam zelene, modre in rdeče barve.
S kombinacijo dražljajev treh barv pa v možganih nastane nešteto različnih odtenkov.
Človeško oko ima od šest do sedem milijonov čepnic, v katerih so za svetlobo občutljivi proteinski receptorji (opsini), sleherni opsin pa zaznava eno od treh barv. Ko fotoni svetlobe dosežejo opsine, ti spremenijo obliko in sprožijo prenos informacij, ki ustvarjajo električne dražljaje. Sporočila nato dosežejo možgane.
Dobra polovica naših čepnic se odziva na rdečo svetlobo, približno tretjina na zeleno, skromna dva odstotka pa na modro barvo. Vid se torej vrti okrog rumenozelenega dela spektra.
Velika večina čepnic v človekovem očesu je v središču mrežnice, v točki, ki jo imenujemo rumena pega in je v premeru manjša od milimetra. Svetloba, ki se zlije v rumeno pego, v središču našega vida oblikuje ostro in barvno podobo. V preostalem delu mrežnice prevladuje 120 milijonov paličnic, ki zaznavajo svetlobo, ne pa barve. Ob sposobnosti zaznavanja rdeče, zelene in modre barve nam je barvni pogled na okolje povsem samoumeven in si ne moremo zamisliti, da živali ne vidijo enako.
Tribarvni vid, kakršnega imamo mi, je pri živalih bolj izjema kot pravilo. Nekatere vrste rib, plazilcev in ptic imajo štiribarvni vid, zato ločijo rdečo, zeleno, modro in ultravijolično ali infrardečo svetlobo, pri sesalcih pa je zgodba drugačna.
Med evolucijo se je število čepnic zmanjšalo, natančneje razpolovilo. Večina sesalcev ima zato dvobarven vid in živali svet zaznavajo zgolj v odtenkih rumene in modre barve.
Za veliko vrst pradavnih sesalcev dvobarvni vid ni pomenil nikakršne ovire v življenju. Skupino sesalcev so namreč večinoma tvorile nočne in podzemne živali, ponoči in pod zemljo pa barvni vid pač ne prinaša nobenih prednosti. Toda ko so se primati začeli seliti v drevesne krošnje, je prišlo do spremembe. S podvojitvijo gena so nekatere živali lahko zaznale še rdečo barvo. To je bil pomemben evolucijski korak − ločiti rdeč, zrel sadež od zelenega je pomenilo prednost.
Veliko primatov še danes ne vidi treh barv. Nekateri imajo dvobarven vid, medtem ko nočne opice vidijo le črno-belo sliko. Kakšen vid ima katera od živali, je pogojeno z okoljem in življenjskim slogom. Če prepoznavanje barv ni pomembno za preživetje, bi bilo seveda nesmiselno zapravljati energijo za tvorjenje pigmenta.
Svetloba in barve
Ko se svetloba prebije v ozadje oči, se poveže z dvoje različnih tipov celic − paličnicami in čepnicami.
Amakrine in bipolarne celice
Prenašajo sporočila iz paličnic in čepnic do ganglijskih celic.
Beločnica
Beločnica se iz sprednjega dela kot strukturna opora razteza do mrežnice v ozadju očesa.
Pigmentni epitelij
V zgoščenem sloju celic je množica temnih pigmentnih zrnc, ki vsrkavajo odvečno svetlobo in preprečujejo, da bi se razpršila znotraj oči.
Čepnice
Človekovo oko ima tri vrste za svetlobo občutljivih čepnic, ki zaznavajo tri različne valovne dolžine − rdečo, zeleno in modro.
Paličnice
Paličnice ne zaznavajo barv, so pa izjemno občutljive za svetlobo in omogočajo, da vidimo v temi.
Žilnica
Srednja plast očesnega zrkla je spredaj spremenjena v ciliarnik in šarenico. Zunanjemu delu mrežnice dovaja kisik in hranila.
Prečne celice
Delujejo kot stikalo. Izbirajo, katera sporočila naj nadaljujejo pot v možgane, hkrati pripomorejo k večji ostrini.
Ganglijske celice
To so živčne celice (nevroni), odgovorne za prenos vidnih dražljajev v možgane.
Mrežnica
Svetlobo zaznava večplastna membrana v ozadju očesa.
Žile
Notranja plast mrežnice dobiva hranila iz mreže prepletenih žil znotraj očesa.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
