Kako je natakarica iz Maribora v knjigi popisala svoje prigode z gosti

17. 7. 2016 | Vir: Jana
Deli
Kako je natakarica iz Maribora v knjigi popisala svoje prigode z gosti (foto: Aleksander Leon Cvikl)
Aleksander Leon Cvikl

»Že 18 let delam v gostinstvu in res rada opravljam svoje delo, vendar pa so se v zadnjih petih, šestih letih ljudje neverjetno spremenili.«

Zaradi vseh mogočih reklam in člankov o zdravi prehrani, pa zaradi sto in enega osebnega trenerja, zaradi nešteto člankov o popolni postavi in zahtev, kot so: vse mora biti brez sladkorja, brez soli, brez maščob in gost je kralj, pa kaj vem kaj še vse, so postali nemogoči,« pojasnjuje vedno nasmejana Branka Kadić, natakarica iz Maribora, ki je svoje prigode z gosti zbrala in popisala v knjigi.

»Čeprav mi včasih skačejo po glavi, sem do gostov vedno prijazna. Namesto nanje sem se raje izkričala v knjigi. Poudariti pa moram, da v njej nikogar ne žalim, zgodbe so opisane humorno in zaradi tega, da sem obdržala pristnost, so zapisane v pogovornem jeziku. Bralec se bo ob knjigi lahko nasmejal, hkrati pa se tudi vprašal, ali ni morda tudi on med opisanimi gosti.« Gosti stare šole, ki ob vstopu pozdravijo in z natakarjem vzpostavijo spoštljiv odnos, so danes zelo redki, opaža in hkrati priznava, da tudi vsi natakarji svojega dela ne opravljajo tako, kot bi se od njih pričakovalo.

Gosti telefonirajo tudi, ko naročajo jedi

Da imajo ljudje danes bolj pristen, prijazen in dolgotrajen odnos s svojim telefonom kot z živim bitjem ob sebi, je postalo povsem običajno. Nič nenavadnega ni, da gost, ne da bi dvignili pogled od telefona, ustavi z roko natakarja, ki pristopi, in ga odganja kot muho. Precej žaljivo, ne? Branka vdano v usodo vzdihe: »Takšni se pozneje še razburjajo, kako da še nisem prišla pobrat naročila.« Omeni še tiste, ki klepetajo po telefonu in ji s prstom po meniju kažejo, kaj bodo naročili. Pa zakonce ali družbe, ki v gostilni, sinonimu za klepet, brez besed sedijo za mizo in se ukvarjajo vsak s svojim zaslonom. »Najbolj grozno mi pa je, ko dajo starši še čisto malim otrokom telefon v roke, da imajo mir pred njim. Zato prav z veseljem povem zgodbo, ko je zadnjič prišla k nam večja skupina staršev z otroki, otroci so ostali v lokalu na pici, starši so sedeli na terasi. Po nekaj minutah je prišel eden od očetov z vrečko, vanjo zbral vse telefone otrok in jim naročil, naj se pogovarjajo. Vsa čast temu očetu!«

Morda so pametni telefoni krivi, da s(m)o ljudje vse bolj 'tumasti', ugiba Branka. Spomni se gosta, ki je spraševal, ali ima česnova juha okus po česnu, in gostje, ki je povsem resno spraševala, ali je v kuhanem vinu - vino? Pa tistega, ki jo je prepričeval, da je v svoji porciji našel kos surovega 'pišeka', za katerega se je izkazalo, da je kos paradižnika. Malo nejeverno jo gledam ob teh zgodbah, a mi zatrdi, da si ni izmislila nič od tega. »Si pa včasih privoščim odgovor v njihovem stilu. Neka gostja me je nekoč vprašala, ali imamo WC, pa sem ji rekla, da hodimo preko ceste lulat v Dravo. Seveda je 'tumasto' gledala, ampak – glupo vprašanje, glup odgovor. Zgodilo se mi je že, da sem šla na WC (ja, tudi natakarji moramo včasih tja), pa je za mano prišla gostja in hotela po vsej sili kar tam plačati račun. Ostanem brez komentarja.«

Strogi vegani, ki pijejo mleko

Pogost pojav v gostinskih lokalih so postali 'strogi vegani', ki nosijo to oznako kot modni dodatek, njihovo veganstvo pa je, milo rečeno, zelo vprašljivo. Tako se zgodi, da gost, 'strogi vegan', prvi dan porabi 17 minut, da mu ob pomoči natakarja uspe sestaviti ustrezen solatni krožnik – ker ne je niti rukole niti paradižnika, pa kakšne druge zelenjave tudi ne –, potem pa povsem mirno naroči kavo z mlekom. In za nameček pride naslednji dan na piščančjo tortiljo. »Taki mi pa dvignejo 'dekl',« priznava Branka in v primerjavi s tem so prigode, kot je sledeča, čisto nedolžne:

Gostja: »'Kaki' je danes vegeterijanski meni?«
Natakar: »Sojin polpet z rižem.«
Gostja: »Tega pa ne bom, ker ne vem, 'kera' žival je morala zato umreti.«
»Slon pa bivol gospa, 100 'posto',« ji v mislih odgovarja Branka. (citat iz knjige)

Ob veliki pestrosti gostov natakarjem ne manjka niti jezikovnih izzivov. Branka je že ugibala, katero pico ima v mislih gost, ki naroča mandarino (ah, seveda, na margerito misli), katera je tista dobra sladica razamitu (tiramisu, jasno, gospa, spet vi tu), kaj je to čeriča (ne, ni črni čaj, razmišljate pa v pravo smer; aja, češnjev čaj ... kak mi te ni prej potegnilo) in kakšen je meni v tujščini (do danes neraziskano). Naročanje hrane z eksplicitno uporabo določenega dela telesa pa je itak zgodba zase, verjemite, piščančja prsa se da naročiti na res zabaven način!

Že razmišlja o drugem delu knjige? »Materiala je dovolj. Žal.«

Odlomka iz knjige za pokušino:

Se gospe usedeta zunaj na vrtu blizu vhodnih vrat, nakar: »Kaj lahko, prosim, zaprete vrata, ker piha?«

Natakar: »Dober dan, bote kaj spili?«
Gost: »Ne bi nič hvala ... mam svojo vodo zraven.«

besedilo: Nives Cvikl

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju