… je pismo ostre kritike na govor, ki ga je na otočju v okviru takrat še prestižnih vsakoletnih predavanj na temo spoštovanja Zemlje imel princ Charles, leta 2000 na princa naslovil Richard Dawkins. Po izmenjavi nekaj vljudnostnih fraz in komplimentov pa takoj prešel k bistvu.

»Vaša sovražnost do znanosti pa tem ciljem ne služi: s sprejemanjem z vseh koncev nabranih medsebojno nasprotujočih si alternativ boste izgubili spoštovanje, ki si ga po mojem mnenju zaslužite. Ne spominjam se, kdo je rekel, da bi morali biti odprtega duha, vendar ne do te mere, da nam možgani padejo ven,« je bil oster, a jasen Dawkins, preden je princu začel naštevati vse alternativne filozofije, ki jim je bil princ Charles očitno naklonjen v svojem govoru.

Najprej mu je očital uporabo pojma intuicije, ko je očitno šlo zgolj za skrb za okolje, ki pa jo z Dawkinsom nesporno delita. Nato je Dawkins princ ošvrknil tudi glede njegovega pojmovanja ’tradicionalnega’ ali ’ekološkega’ kmetovanja, ki da je bolj naravno od modernejših pristopov.

»Kmetijstvo je bilo vedno nenaravno. Človeška vrsta se je od svojega naravnega življenjskega sloga lovcev in nabiralcev začela odmikati šele pred približno desetimi tisoči leti, kar je prekratko obdobje, da bi ga lahko merili na evolucijski časovni lestvici. Pšenica, pa naj je še tako polnozrnata in zmleta z mlinskimi kamni, ni naravna hrana za vrsto Homo Sapiens. Prav tako tudi ne mleko, razen za otroke. Skoraj vsak grižljaj naše hrane je gensko spremenjen – resda z umetnim izborom, ne umetnimi mutacijami, vendar je rezultat enak. Žitno zrno je gensko spremenjeno travno seme, tako kot je pekinžan gensko spremenjeni volk. Že dolga stoletja spreminjamo naravo po svojem okusu!«

In ko je v nadaljevanju Dawkins princa še posvaril, da torej ne gre histerično nasprotovati morebitni škodljivosti gensko spremenjenih pridelkov, ga je podučil še o resnični naravi inteligence narave, ki deluje kot kratkoročni darvinistični dobičkar.

»... ni nobenega zakona, ki bi trdil, da naj bi bila resnica vesela. Prav nobenega smisla nima, da bi se jezili nad tistim, ki nam odgovarja na vprašanje – znanostjo -, samo zato, ker nam odgovor ni všeč. Prav tako je tudi nesmiselno, da bi raje sprejeli alternativni pogled na svet samo zato, ker imamo ob njem prijetnejše občutke. A znanost vendarle ni zgolj mračna. Prav tako se tudi ne pretvarja, da ji je vse jasno. Vsak znanstvenik, ki je kaj vreden, vam bo citiral Sokrata, da je modrost v tem, da veš, da ničesar ne veš. Kaj drugega bi nas gnalo k raziskovanju?«

O tem, kako se je princ Charles na Dawkinsovo pismo odzval, žal nimamo informacij, vemo pa, kako 16 let kasneje vsebino taistega pisma (z njim pa tudi britansko monarhijo) vidi Dawkins.

»Povsem prav ima, ko pravi, da je pri nepreverjenih tehnologijah bolje biti previden,« v spremni besedi najprej zapiše Dawkins, pisanje pa nato zaključi takole: »Kadarkoli se pogovarjam z britanskimi republikanci, si ne morem pomagati, da ne bi vsaj bežno omenil načela previdnosti. Monarhija v takšni ali drugačni obliki obstaja že precej čez tisoč let. S čim bi jo nadomestili? Z volitvami predsednika na facebooku? Kraljem Becksom in kraljico Posh na krovu jahte Boaty McBoatface? Zagotovo bi našli še kakšno boljšo možnost od teh mojih nesramno satiričnih predlogov. Bili so časi, ko bi dejal, da si za vzor vzamemo Združene države. A to je bilo še pred letom 2016, ko smo spoznali, kaj lahko izvali plemenit demokratičen ideal, ko se skisa.«

Tako pismo princu Charlesu kot spremna beseda, ki jo zgoraj povzemamo, sta našla pot v zbirko Dawkinsovih prispevkov, ki je izšla pod naslovom Znanost v duši.

Znanost v duši

O tem, zakaj po pisanjih sicer priljubljenega Richarda Dawkinsa zagotovo redkeje posegajo tako princ Charles kot vsi ostali oboževalci novodobnih čtiv, ki jih zadnja leta kar mrgoli na policah knjigarn, pa tudi sicer jasno priča naslednji citat.

»Lahko razglabljamo o evoluciji duše, a le v primeru, ko jo imamo za nekakšen notranji model ’jaza’,« je v uvodu pred kratkim izšle antologije neusmiljeno jasen Richard Dawkins, ki ga slovenska javnost dobro pozna po uspešnicah Sebični gen in Bog kot zabloda. Da bi bil še bolj jasen, kam s tem zapisom meri, pa nadaljuje takole: »Povsem drugače pa je, če z ’dušo’ mislimo na duha, ki preživi telesno smrt. Osebna identiteta se porodi kot posledica dejavnosti materialnih možganov ter se s propadanjem možganov spet razgradi in se sčasoma vrne v neobstoj, kakršen je bil pred rojstvom.«

Po prebranem je verjetno tudi nepoznavalcem Dawkinsovih pisanj zdaj gotovo jasno, s kom imajo opravka. Pa vendar. Richard Dawkins danes velja za enega največjih umov sodobnega časa in človeka, ki zna znanost približati in prikupiti tudi najširšemu krogu ljudi. Ta sloves si je prislužil tako s svojim poljudnim in atraktivnim pisanjem kot tudi s svojim aktivistično nastrojenim nastopanjem na družabnih omrežjih, v vseh vrstah podkastov in množičnih medijih. Vse v imenu promocije znanosti.

Ta ugledni etolog, evolucijski biolog in avtor ducata knjig pa se ponaša s še eno posebnostjo, ki je zagotovo pripomogla k temu, da ga danes pozna praktično cel svet. Svoja poljudna znanstvena dela objavlja povsem brez matematičnih enačb. Ali, kot je za eno njegovih najbolj znanih knjig Sebični gen povedal nek biolog: »Dawkins očitno razmišlja prozno.«

In še dobro, da je tako.

Če Dawkins ne bi razmišljal, pisal in sklepal prozno, bi danes njegovih knjig ne poznalo tako veliko ljudi. Slednji ga poznajo tako po njegovih knjigah kot tudi po široki beri krajših del, ki so izhajala tako v dnevnem časopisju in na spletu kot znanstvenih revijah.

Tudi zato gre pohvaliti urednico Dawkinsove nedavno izšle antologije, da je v njegovem zares širokem opusu skupaj z avtorjem uspela ustvariti edinstveno zbirko njegovih prispevkov, v katerih mrgoli zanj značilnih provokativnih in polemičnih namigov. Richard Dawkins namreč ni znan zgolj po svoji jasnosti in natančnosti, temveč tudi po izjemni ostrini pisanja, pri čemer se neredko zdi, da jezik uporablja skoraj kot skalpel.

»Včasih ga uporablja tudi kot bodalo, včasih celo kot kij, da prebode zmedo in pretvarjanje ter odbije motnje in nered. Ne prenese zbeganosti, pa naj gre za prepričanje, znanost, politiko ali čustvovanje.«

Zbirko Znanost v duši gre zato videti kot skupek ’puščic’, torej kratkih in ostrih prispevkov, ki so včasih zabavni, včasih odločni in jezni, včasih pretresljivo ganljivi ali osupljivo nevljudni.

»V besedilih vidimo nekaj skrajnosti navdušenja in posmeha, tudi jeze – nikoli pa se ne jezi nad tem, kar govorijo o njem, vedno le nad trpljenjem drugih, še posebno otrok, živali in ljudi, ki jih zatirajo zaradi nasprotovanja nepopustljivi avtoriteti.«

V pričujoči antologiji so tako uspeli zbrati več kot 40 sestavkov, ki jih je Richard Dawkins napisal ob različnih priložnostih in ki kažejo njegovo kalejdoskopsko zanimanje za najrazličnejša področja znanstvenega udejstvovanja. Gre za celosten presek dela tega znamenitega ateističnega guruja in ‘darvinista’, ki se bere kot kratek povzetek vseh njegovih knjig.

V knjigi so zbrani tudi različni žanri – od esejev in novinarskih prispevkov do predavanj in pisem –, druži pa jih navdušujoč in strasten prikaz moči znanosti ter fascinantnosti njenih odkritij, hkrati pa pričajo o nujnosti znanstvenega udejstvovanja za družbo in o pomembnosti znanstvenega pristopa k razmišljanju – še posebej v današnjih časih ‘post-resnične’ družbe, ko se veliko ljudi sprašuje, kaj je sploh res.

Priporočamo!

Richard Dawkins: Znanost v duši

Znanost v duši je duhovita, jasna, natančna in iskriva predstavitev znanstvenih dognanj in razmišljanj izjemnega misleca ter kritičnega intelektualca sodobnega časa, ki ne le predano približuje znanost širšemu občinstvu, temveč jo napravlja razumljivejšo, ne da bi jo hkrati banaliziral.

Sestavke je izbrala in uredila Gillian Somerscales, knjiga pa je posvečena še enemu velikemu ateistu, avtorju knjige Bog ni velik, pokojnemu profesor književnosti in publicistu Christopherju Hitchensu.

Vsi prispevki so opremljeni s spremno besedo in avtorjevim komentarjem, tematika pa sega vse od evolucije in darvinističnega naravnega izbora do vloge znanstvenika kot preroka, Dawkins pa se dotakne tudi možnosti življenja na drugih svetovih in obdela vprašanje, ali je tudi znanost vera, predvsem pa se posveča lepoti, krutosti in posebnosti življenja na Zemlji.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču