Kako je somatika pozdravila bolečine v hrbtu 32-letnika, ki mu zdravniki niso znali več pomagati!

A če večina zdravnikov in njihovih pacientov verjame, da so te bolečine posledica poškodb, bolezni in staranja našega telesa, pa guru somatike Thomas Hanna povezuje velik del kroničnih bolečin v hrbtu s stresnimi in zahtevnimi položaji.

»S službo prodajalca ali menedžerja, z doseganjem norm in zastavljenih ciljev ter z upoštevanjem rokov – vse to so temeljna opravila pri sodobnem poslovanju – tvegamo, da si bomo nakopali kronične bolečine v hrbtu,« piše Hanna, ki ga zato poškodbe telesa ne čudijo niti pri ljudeh, ki sploh ne opravljajo fizičnega dela. Nazoren primer za to je 32-letni James, tehnik v televizijskem studiu, ki je prišel k njemu po pomoč zaradi peklenskih bolečin v hrbtu.

Ko zdravniki dvignejo roke

»V službo je hodil že več kot deset let. Pri približno petindvajsetih je opazil, da ga občasno zbada v spodnjem delu hrbta, vendar so bolečine vsakič izginile. Ko je imel že skoraj trideset let, so postale pogostejše. Ko se je zbudil, ga je vedno bolelo na istem mestu. Bolečina ni minila, dokler ni dopoldne začel postajati dejavnejši.«

Kmalu po tridesetem letu je Jamesova znana jutranja bolečina v spodnjem delu hrbta postala kronična, do popoldneva pa se je le še stopnjevala. Zdaj ga ni bolelo več le v ledveni krivini, temveč pogosto tudi na zadnji strani medenice in vse težje je prehodil večje razdalje. Njegovi koraki so postajali krajši, hitro se je utrudil in kadar je v soboto obdeloval vrt, se je naslednji dan zbudil na pol ohromljen.

»Dvakrat – prvič, ko je vžgal kosilnico, in drugič pri delu z lopato – je njegov hrbet nenadoma 'odpovedal'. Obakrat je zaradi izjemno hude bolečine kar otrpnil, tako da je moral ostati v postelji ves teden,« je Hanne opisal primer 32-letnika, ki je bil sicer športne postave in je bil tudi sicer videti mlad, le da se je zdelo, kot da njegovo telo 'propada'.

Zdelo se je, da Jamesu ne more nihče pomagati. Če je počival in jemal protibolečinska sredstva, so bolečine izginile, a so se po nekaj dneh spet vrnile. Podobno je bilo tudi pri kiropraktiku na tedenskem obisku. Hrbet ga je pri njem praktično takoj prenehal boleti, a že naslednji dan se je bolečina znova pojavila.

Pa Jamesov zdravnik? Ta je proučil Jamesovo rentgensko sliko in ugotovil, da medvretenčne ploščice slabijo in začenjajo izstopati zaradi vse ožjih zadnjičnih sten ledvenih vretenc, pri čemer mu ni mogel obljubiti popolnega okrevanja. Rekel mu je le, da bo s slabšanjem stanja verjetno potreboval operacijo, s katero se bo morda lahko ognil invalidnosti.

Ko je Thomas Hanna spoznal Jamesa, je bil ta obupan. Že dva tedna pozneje pa ga ni bolelo nič več. Kaj je bilo torej narobe z Jamesovim hrbtom in zakaj tega ni znal videti tudi Jamesov zdravnik?

Zaradi stresa prenapete mišice

Ko je Hannu James povedal, kaj ga muči, je najprej naredil dve preprosti stvari.

»... dotaknil sem se ga in si ga ogledal. Palpacija – preiskava s tipanjem – je v zdravniškem svetu že skoraj pozabljena umetnost. Zakaj bi se dotikali bolnikov, če lahko vidimo notranjost njihovih teles na rentgenskih posnetkih? Zato, ker na rentgenskih posnetkih niso vidna mehkejša tkiva, kot so mišice. Ko sem se dotaknil Jamesovih mišic ob hrbtenici, sem ugotovil, da niso mehke, ampak trdno napete in skoraj podobne kablom. In ko sem ga pogledal od strani, sem opazil, da je spodnji del njegovega hrbta ukrivljen naprej in podoben sedlu.«

To sedlasto obliko je opazil tudi zdravnik na rentgenski sliki. Ker pa na taistih slikah ni mogoče videti v napeto tetivo zakrčene mišice, ni mogel vedeti, da vretenca krivi prav ta kronična zakrčitev, ki izvira iz Jamesovih možganov.

»Takoj ko se zavemo, da je James človeško bitje z možgani, ki ne delujejo brezhibno, ugotovimo, da se lahko sam odloči, delovanje česa mora spremeniti. Če pa ga imamo samo za mehansko lutko brez možganov s posedlo hrbtenico, dobimo brezizhoden medicinski primer, pri katerem je treba spremeniti ustroj lutkine hrbtenice – jo operirati, čeprav Jamesov zdravnik ni mogel jamčiti za uspeh.«

Hanna, ki je Jamesa zdravil kot človeka, ki se je sposoben naučiti zaznavati in obvladovati izjemno napete mišice spodnjega dela hrbta, je Jamesa najprej naučil ozavestiti in čutiti predel hrbta, ki mu je povzročal takšne bolečine, kasneje pa sta postopno napredovala ob celotni hrbtenici. James se je tako naučil občutiti in rahlo skrčiti mišice, ki so bile do takrat samodejno zakrčene. Mišice ob hrbtenici so sčasoma začele postajati ohlapne in njena izjemna ukrivljenost se je ublažila. Ko sta znova dosegla zadostno čutilno-gibalno sposobnost, je Hanna Jamesa naučil preproste somatske vaje, ki jo je nato vadil vsak večer, preden je odšel v posteljo, in zjutraj, ko se je zbudi. James je to vajo somatskega nadzora opravljal en teden ...

»... ko je na drugo terapijo prišel ves nasmejan, sem vedel, da njegova senzorično-motorična amnezija izginja. Ni imel več akutnih bolečin, gibal se je laže in bolj samozavestno.«

Na delovni mizi sta še bolj poglobljeno raziskovala gibanje hrbtenica in trupa, James se je naučil še naprednejših somatskih vaj in ...

»Ko sem ga videl naslednjič, je povedal, da so izginile celo rahle bolečine. Ni se več pritoževal zaradi njih, temveč je hotel, da bi bil njegov trup še prožnejši. Po tem sem vedel, da je stopil iz teme na svetlo. Ni se več osredotočal na preganjanje bolečine, temveč na stopnjevanje gibčnosti – kar je bil znak vse boljšega čutilno-gibalnega nadzora. Postalo mi je jasno, da bom izgubil stranko, za kar sem Jamesu čestital.«

James tudi več let kasneje ni imel več nikakršnih težav, vsako jutro pa je še vedno delal somatske vaje, ki mu jih je pokazal Hanna. Ko se je zbudil, se je enostavno 'pretegnil kot mačka' in odšel v službo, nekajkrat na teden pa je zgodaj zjutraj spet tekel.

»Stres televizijske produkcije je ostal enak, James pa ne. Bolje se je znal prilagajati stresu in užival je v službi. 'Prav ste imeli,' mi je rekel. 'Res imaš lahko oboje.'«

Vzemite si čas zase!

Vse napetosti, zakrčenosti in posledično bolečine, ki nas tarejo, so posledica življenjskih izkušenj, kar pomeni več let, pogosto več deset let nabiranja travm in stresorjev v naše mišičevje in živčni sistem.

»Zato je treba somatske vaje opraviti velikokrat, najbolje vsak dan, po mojih izkušnjah vsaj 25 minut, in vsaj 3 do 6 mesecev. Tu največ ljudi pade na izpitu,« piše v predgovoru k slovenski izdaji knjige Somatika mag. Severin Lipovšek, učitelj Hanna somatskih vaj, kondicijski trener in avtor knjige Moč prehrane v športu.

Čeprav je na kocki njihovo zdravje in kvaliteta življenja, si ljudje praviloma ne vzamejo časa zase. Izgovarjajo se na službo, družino, pa to in ono opravilo.

»Vedno se najde nekaj, kar prepreči vsak dan vzeti si čas zase. A ne pozabite, izpolnjenost vašega življenja bo le takšna, kakršna bo izpolnjenost vas samih. Nesrečni vi, prazno in nesrečno življenje. Srečni in svobodni vi, igrivo in polno bo vaše življenje. In somatika ponuja prav to, v vsakem trenutku, vsak dan – izkoristite to.«

Za več branja na dano temo vam v branje priporočamo knjigo Thomas Hanna: Somatika, z zgovornim podnaslovom Ponovna vzpostavitev zavestnega nadzora nad gibanjem, prožnostjo in zdravjem.

V tej pionirski knjigi Thomas Hanna pojasnjuje, da velik del telesnega propadanja, povezanega s staranjem ni neizbežen. Mogoče se mu je izogniti.

Hanna je s praktičnim programom za duha in telo nadgradil delo Mosheja Feldenkraisa in za vselej dokazal, da težave, ki smo jih vedno imeli za znake staranja - togost, boleč hrbet, kronična bolečina, utrujenost in občasno celo visok krvni pritisk -, lahko preprečimo, če zavestno nadzorujemo živce in mišice. Dokazuje, kako lahko telo ponavljajoče se gibe spremeni v nehoten in poguben vzorec, imenovan senzorično-motorična amnezija, in predstavi preprost, toda učinkovit način, kako premagati te razvade s senzorično-motoričnim zavedanjem.

S samo petminutno vsakodnevno vadbo po Thomasu Hanni boste lahko časovno neomejeno uživali v gibčnem in zdravem telesu ter se rešili spon starosti in poškodb.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord