Kako pa vem, da mi gre vendarle na bolje, če se mi pa zdi, da stopicljam na mestu?

7. 5. 2018
Deli
Kako pa vem, da mi gre vendarle na bolje, če se mi pa zdi, da stopicljam na mestu?

V življenju ni prostora ne točke, kjer se parkiraš in rečeš ah, to je to, končal sem, zdaj bosta pa le mir in uživancija. Tega ni. Če mislite, da je, se motite. Življenje je vijugasta pot gor in dol, s pol preglednimi ovinki, tudi povsem nepreglednimi, da se moraš skoraj popolnoma ustaviti, da greš lahko naprej. Z ovirami, ležečimi policaji, ulicami brez obcestnih svetilk, enosmernih poti, kjer moraš obrniti in iti nazaj ter slepimi ulicami. O, ja. Predvsem pa ne moremo skoraj nikoli reči: tole je pa gotova stvar. Ker zagotovljenih stvari ni. Vse je negotovo. Prej ko dojamemo, bolje nam bo. In prej ko se s tem sprijaznimo, boljše se bomo imeli – morda bomo lahko celo začeli uživati.

Kako pa vem, da mi gre bolje?

Trudim se in trudim, spremembe ni nobene.

Zdi se mi, da stopicljam na mestu.

Mi pišete. Tudi sama imam kdaj takšne občutke, a ko pogledam z drugega zornega kota, vidim povsem drugačne stvari. Včasih je treba zamenjati le perspektivo ali točko, s katere gledamo na neko stvar. Si nadeti druga očala. Si zapisati na list papirja. Prebrati za seboj – nemalokrat nas zadene ravno takrat. Ko preberemo lažje ozavestimo. Razsvetljenje!

Kako vem, da pa vendarle se premikam na bolje, naprej.

  • 1. Spremenil si misli. Dodal si nove vzorce razmišljanja, stare in slabe za sebe si opustil.
  • 2. Znaš zamenjati perspektivo – pogled na neko zadevo. To je ogromno!
  • 3. Omejitve te več ne iztirijo. Niti te ne ustavijo. Ne obupaš. Temveč veš, da so, da bodo in ti greš vseeno naprej. Včasih ti uspe celo tako dobro, da jih vidiš kot izzive in te dejansko začnejo spravljati v dobro voljo – znaš se poigrati. Ne jemlješ jih preresno in usodno.
Pet površin, ki jih nikoli ne smete čistiti s sodo bikarbono
  • 4. Sprijazniš se, da včasih zakorakaš na napačno pot. Pa kaj! Morda pa ni napačna, ta ovinek je bil nujen, da si morda spremenil način razmišljanja, da te je prisilil v nov pogled na zadevo.
  • 5. Ne bojiš se delati napak. Ker veš, da jih delajo vsi, tudi na videz najuspešnejši. Več napak, več možnosti za delati tisto, kar si želiš. Pot do uspeha (za vsakogar je uspeh nekaj povsem drugega, tukaj pa niti najmanj ne mislim na materialno) je tlakovana z neuspehi.
  • 6. Osvojil si novo veščino – vztrajanje. Vztrajaš. Daješ vse od sebe.
  • 7. Slediš sistemu svojih vrednot. Težko bomo zadovoljni, če bomo na poti, po kateri hodimo, upoštevali vrednote drugih in ne svoje.
  • 8. Skrbiš za svoje telo in dušo. Telo je tvoje zavetišče, telo je vse, kar imaš. Paziš, kaj ješ in redno se gibaš.
  • 9. Svoje vizije spreminjaš v resničnost. Paziš, da imaš realne cilje, ki jih lahko dosežeš. Vsak tak podvig ti da voljo za naprej. Temu rečem začaran krog.
  • 10. Ni ti več vseeno, s kom se družiš, ker ceniš svoj čas. Predvsem pa veš, da je druženje z ljudmi del duhovne hrane. Zatorej si več s tistimi, ki te navdihujejo in ki jih navdihuješ tudi sam.
  • 11. Nekje v sistemu imaš, da kadar se le da, za nekoga narediš nekaj dobrega, ne da bi sploh računal na kakšno povratno uslugo. To imaš v krvi. Rad vidiš, da lahko vsaj za hip osrečiš drugega. Ne gre za ego, gre za to, da se zavedaš, da tako prispevaš k skupnemu dobremu.
  • 12. Vedno več dobrih stvari je v tvojem življenju. Opaziš jih in si hvaležen za njih.
  • 13. Čutiš, da si veliko bolj v sozvočju s seboj in svetom – boljši odnos do samega sebe, mirnejši notranji svet, boljši odnosi z drugimi, boljše delo, več užitka, več idej za sproščanje, za sebe.
  • 14. Vedno bolj se osredotočaš na stvari in ljudi, ki so pomembni. Od tebe odpadajo vse skrbi za brezvezne stvari, ki so te nekoč tako morile. Vedno bolj si sposoben le zamahniti z roko in iti naprej namesto, da se zapletaš v prepire in drame. Ker vedno bolj veš, kaj je pomembno.
  • 15. Veliko bolje znaš upravljati z občutki krivde. Znaš jih ločevati.
  • 16. Ne dovoliš, da na tebe vpliva preteklost. Prav tako se ne omejuješ glede prihodnosti. Vse daš od sebe – v sedanjosti. Tvoj center, časovni okvir delovanja umsko in fizično je – zdaj.

   

Damjana Bakarič je komunikologinja, avtorica knjige Na tesnobi, predavateljica skupinam in podjetjem na področju stresa, izgorelosti, preobremenitev... kako ven iz tega v življenje z vsem svojim srcem.

Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin