Kako postopek ločitve poteka v Sloveniji?

13. 12. 2016 | Vir: Jana
Deli

Razveze so boleče epizode za življenje marsikoga, saj v življenju ni veliko stvari, ki bi bile težke tako kot ločitev.

In pri tem niti ni pomembno, ali smo v vlogi tistega, ki zapušča, ali v vlogi zapuščenega. Številni strokovnjaki namreč menijo, da za seboj ne pustimo le tistega, česar nismo več mogli prenašati, ampak tudi ljube navade, varnost, domače okolje in navado sobivanja s partnerjem.

Znaki, ki napovedujejo konec partnerskega odnosa

Če že dolgo hrepenimo po pravi bližini, nežnosti, varnosti in tem, da se lahko na nekoga zanesemo. Enako lahko menimo, če so v intimni sferi dotiki zgolj mehanski in prazni, pogovori površinski in komunikacija motena. Ko nam je partnerjeva bližina neprijetna in komaj čakamo, da nekam odpotuje ali je zvečer pozen. Kadar nam skupni dopusti ali vikendi v resnici pomenijo več stresa kot razvedrila, večina stvari, ki jih partner pove, pa se nam zdi nezanimiva in nepomembna. Lahko se zgodi, da pogosto prav sovražimo partnerja zaradi njegovih potreb ali pa se prepiramo zaradi malenkosti.

In kdaj se moramo res raziti? Ko ugotovimo, da ne sodimo skupaj, kajti ljubezen ne zadostuje za uspešen odnos. Potrebno je ujemanje. Raziti se moramo, ko ugotovimo, da med nami in partnerjem ni spolne privlačnosti. Če nam postane jasno, da se s partnerjem ne privlačimo dovolj, da bi bila ljubezen kaj več kot prijateljstvo, moramo namreč osvoboditi sebe in svojega partnerja, če pa se je privlačnost začasno razblinila, moramo storiti vse, kar je v naši moči, da rešimo zvezo.

Vedeti moramo, kdaj je treba naprej, saj smo v odnosu določen čas drug drugemu učitelji, ko pa se naučimo potrebnih lekcij, se lahko od partnerja poslovimo. Nasvidenje je treba reči tudi tedaj, ko ima naš partner usodno napako, ki je noče odpraviti, ali pa ko se nič ne trudi, da bi izboljšal svoj odnos.

Nova vprašanja in življenjski stili po razvezi

Namesto da se sprašujemo, kje želimo preživeti preostanek življenja, se vprašajmo, kje lahko najdemo varen prostor, da prestanemo fazo ločitve. Namesto vprašanja, kako naj popravimo napake in si zagotovimo dovolj denarja in varnosti za življenje, si postavimo vprašanje, kako več nočemo živeti in v kaj se lahko namesto tega spustimo. Med plodna samoizpraševanja sodijo tudi takšna: Kdo je zdaj moj zaupnik? Kaj lahko naredim, da se bom imel(a) rad(a)? Kateri kompromisi in začasne rešitve so potrebni za dokončno razjasnitev položaja? Pred pogovorom o ločitvi potrebujemo čas, da to spoznanje temeljito ponotranjimo.

»Nikoli ni prepozno, da prekinemo neobetavno zvezo«

Če je le mogoče, odpotujmo za nekaj dni, preživimo konec tedna pri dobrem prijatelju, obiščimo starše in prespimo v svoji mladostniški sobi, pobegnimo iz rutine! Ali poiščimo pomoč, ki nam bo pomagala odpirati se v svet in pogumno stopiti v novo življenje. Nemara nekatere zanima, kdaj je prepozno, da bi prekinili neobetavno zvezo in našli ljubezen. Odgovor je nedvoumen, ne, nikoli ni prepozno, pravega človeka zase lahko najdejo tudi ljudje, ki so že pošteno zakorakali v srednja leta.

Kako dolgo traja, da si človek opomore?

Ena najtežjih plati razveze je preživeti prvi val žalosti zaradi izgube. Pri tem se moramo vseskozi opominjati, naj ne zamenjujemo bolečine, ki jo čutimo zaradi ločitve, ta je namreč sestavni del okrevanja, z mislijo, da smo storili napako, ko smo prekinili zvezo. Prva stopnja, ki je kot rečeno najtežja, je trganje iz srca in traja od dveh tednov do dveh mesecev. In kaj je značilno za to prvo fazo? Veliko solza, občutkov izgubljenosti, obupanosti in osamljenosti, dejansko trganje iz srca. Morda opazimo, da nas preplavljajo boleči spomini in težko preživljamo vsak dan posebej.

V tem obdobju nas posebej mika, da bi se spet vrnili k partnerju, vendar moramo občutiti praznino, ki jo je pustila izguba našega življenjskega sopotnika. To je najtežji del razida, za katerega mislimo, da se ne bo nikoli končal, a vendar se bo. Sam postopek trganja iz srca lahko pospešimo na različne načine, in sicer tako, da si dovolimo čim več jokati in žalovati. Pomaga nam tudi, da smo ves čas s čim zaposleni in preživljamo veliko časa s prijatelji in sorodniki. Pozabiti ne smemo niti na svoje telo, saj bolje se počutimo telesno, bolj trdni bomo tudi duševno. To pomeni, da se izognemo skušnjavi, da bi svojo bolečino otopili.

»Občutimo praznino namesto vračanja k partnerju«

Druga stopnja je okrevanje, ki traja od dveh do šestih mesecev. In kako jo prepoznamo? Preprosto vemo, da smo v njej po tem, ker se nekaj dni skupaj počutimo dobro, ker je najhujša bolečina minila. Začenjamo si oblikovati novo osebnost kot samski človek in s pričakovanjem zreti v prihodnost. Tretja stopnja, ki traja od šestih mesecev do leta dni, je stopnja, v kateri se naše življenje vrača v navadne tirnice. Morda v njej začenjamo novo zvezo, večina stvari s prejšnjim partnerjem je poravnanih, rane so zaceljene. V tej fazi imamo lahko celo občutek, da je prav, da smo se s partnerjem razšli.

Okrevanje pa je faza, ki traja od leta do dveh. To je prehodna stopnja, v kateri počistimo vse morebitne ostanke prizadetosti zaradi končane zveze in se trdno zasidramo v novem življenju. Nič več ne razmišljamo, da smo pravkar prekinili zvezo, saj je zdaj naše družbeno okolje drugačno – imamo nove prijatelje, nove ljubezenske interese, nove smeri. Morda je modro soočiti se s tem, da v odnosih vedno iščemo alternative, ki bi nam omogočile ali pomagale pretehtati odločitev za razvezo ali nam dale zagotovilo, da se bo odločitev izkazala za pravilno. Vendarle pa je preveč neznank, ki bi nam omogočile, da bi že vnaprej predvideli, kako se bo končalo.

Predporočne pogodbe v Sloveniji ni

Zaradi poznejših zapletov glede zahtev in razdelitve premoženja v primeru razveze zakonske zveze se pri posameznem od partnerjev ali celo pri njegovih starših pogosto poraja ideja o zavarovanju premoženja s sklenitvijo predporočne pogodbe. »Predporočna pogodba je predlog novega družinskega zakonika, današnja zakonodaja je še ne predvideva, zato ni uveljavljena v slovenskem pravnem prostoru«, pove odvetnica mag. Mateja Likozar Rogelj. In kako partnerja urejata zadeve glede skupnega premoženja? Sogovornica odgovarja, da se pri razvezi zakonskega para predvideva, da vsakemu pripada polovica, če pa kateri izmed zakoncev meni, da mu pripada več, ker je več prispeval, pa mora to dokazovati v sodnem ali zunajsodnem postopku.

Preprost postopek razveze, če se partnerja razhajata sporazumno

Enainštiridesetletna Kristina iz Kranja pove, da je postopek razveze pravno gledano sila preprost: »Izpolnila sem le obrazec na sodišču, še prej pa sem se pogovorila z odvetnico zaradi delitve premoženja. Ker sva se s partnerjem razvezala sporazumno, ni bilo veliko težav. Res pa je, da sva bila še pred samim postopkom na sodišču vabljena na pogovor na Center za socialno delo, kjer jih je zanimalo, ali je odnos mogoče še ohraniti. Potem sem kmalu prejela vabilo sodišča, ki je v dobre četrt ure izpeljalo postopek, v katerem se je določila višina preživnine, o tem sva se z možem že sporazumno dogovorila pred postopkom samim. Pri notarju pa sem urejala vse, kar zadeva razvezno pogodbo, tako da je v notarskem zapisu naveden tudi razlog ločitve in obveznosti, ki jih imava drug do drugega.«

Šestdesetletni Janez iz Tržiča pove, da ga je ločitev presenetila, prišla je nenadoma. »Na sodišču smo se dogovarjali le glede višine preživnine. Glede premoženja se nismo dogovarjali, saj se je nekdanja žena odpovedala vsemu.« Triinšestdesetletna Ana pravi, da je preživela sporazumno ločitev. »Na sodišču sem vložila zahtevek za razvezo zaradi odtujenosti. Pri notarju smo se dogovarjali glede razdelitve premoženja.« Ana je še povedala, da je njen odnos z nekdanjim možem zdaj boljši kot je bil pred razvezo.

Zakaj in kdaj se v Sloveniji ločujemo več ali manj?

Za mnenje o tem, zakaj je v Sloveniji toliko ločitev, smo povprašali sociologinjo s Fakultete za družbene vede prof. dr. Alenko Švab, ki je že na začetku poudarila, da za Slovenijo ne drži, da ima veliko razvez. Slovenija je, kar se tiče stopenj razvezanosti, med evropskimi državami z nižjimi stopnjami. Prav tako so stopnje razvezanosti v Sloveniji vsa desetletja razmeroma stabilne. Tako je bila leta 1960 stopnja razvezanosti 1,0, leta 1980 1,2, kar je enako kot danes. Tako za Slovenijo ne drži, da ima veliko razvez, kot se pogosto prikazuje v medijih, in da so te v porastu. Manjši upad razvez beležimo v začetku 90. let, kar lahko verjetno pojasnimo s tranzicijo in z bolj neugodnimi ekonomskimi razmerami, ki vplivajo na to, da se ljudje v manjši meri razvezujejo.

»Zaradi manjših družbenih pritiskov se ljudje pogosteje ločujejo.«

O razlogih za razveze na splošno pa lahko rečemo, da ta že desetletja ni več stigma, temveč je normalen del življenjskega poteka, ki postaja vedno bolj dinamičen in raznolik. Zaradi manj družbenih pritiskov in stigmatizacije se lahko ljudje bolj svobodno odločajo o svojem partnerskem in družinskem življenju, kar je še posebno pomembno za ženske, ki so pred desetletji zaradi stigme, pogosto pa tudi zaradi ekonomske odvisnosti od partnerja oz. moža, bile obsojene na življenje v zakonski zvezi, v kateri sicer ne bi želele biti.

Danes razveze povezujemo tudi z drugimi spremembami na področju partnerskega in družinskega življenja, predvsem s pojavom serijske monogamije, ko imamo v življenju zaporedoma več partnerskih zvez, in ne samo ene za vse življenje, ter reorganizacije družinskega življenja po razvezi. Zato imamo v zadnjih desetletjih tudi naraščajoče število reorganiziranih družin, to je družin, kjer je vsaj eden od partnerjev že imel družino v preteklosti.«

Besedilo: Saša Bešter // Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju