Kako si je Miha Šalehar z obrobja Šentvida s kolumnami plačeval fasado!

Kako si je Miha Šalehar z obrobja Šentvida s kolumnami plačeval fasado! (foto: emka.si) emka.si
25. 6. 2018

Pred dnevi je pri Mladinski knjigi izšla knjiga priljubljenega radijskega voditelja in (občasnega) kolumnista Miha Šaleharja, za katero so na družabnem omrežju Twitter nekateri takoj pričeli čivkati, da zbirka izbranih kolumn pač ne more biti 'prava knjiga'. Da se motijo, smo se lahko prepričali kmalu zatem, ko smo Šaleharjev knjižni prvenec dobili v roke in prebrali prvih nekaj nadvse zabavnih branj.

Ne le, da so v knjigi zbrana le njegova najboljša pisanja, temveč nam je bila lepa bera njih tudi povsem neznan. Nekatera besedila, ki so našla pot v knjigo izbranih kolumn Duh česa, namreč še nikoli niso bila objavljena, za prav vse v zbirki pa lahko rečemo, da vas bodo nasmejale - mestoma tudi naravnost do solz.

In čeprav se avtor srdito brani statusa resnega 'kolumnarskega mačka', vas bo med nasmihanjem občasno tudi spreletelo, da vam je s svojo neposrednostjo vendarle prišel do živega, pa tudi prebudil kanček več zavedanja za absurdnosti sveta, v katerem živimo.

šalehar

Da nam Mihe na tem mestu niti ni potrebno še posebej predstavljati, saj ga po njegovi 'udomačitvi' na Valu 202 pozna sleherno podalpsko gospodinjstvo, ki je hkrati tudi odjemalec električne energije, pa bo verjetno dobrodošlo, če iz uvoda h knjigi povzamemo, zakaj se je kleni radijec pustil prepričati, da še enkrat sede za tipkovnico.

Časopisna ekshumacija

  • »... tri kolumne sem nekoč napisal za Mladino, pa kmalu nehal; potem sem par let štamfal za Novice, pa spet skoraj deset let ustavil kopičenje datotek, saj so moje delo pocenili; no, potem pa me je ljubi alfakolumnist Marko Crnkovič nekega dne s svojim šarmom naplozal, naj za Fokuspokus spet kaj napišem. Pa sem se časopisno ekshumiral.«

In Miha, ki odkrito prizna, da piše kolumne zgolj takrat, kadar ne zna reči ne ali pa bi rad zaslužil za izolacijo in alimentacijo, se je še enkrat preizkusil kot kolumnist. Tisti, ki so na spletu redno spremljali Crnkovičev projekt, pa vedo še povedati, da so bile Šaleharjeve kolumne vedno med najbolj branimi, citiranimi in deljenimi.

  • »Kako leto sem zdržal in se imel v spregi z virtuozom obrti res fino in se marsikaj uporabnega naučil, a sledila je prej omenjena izolacija cokla in revalorizacija preživnine, pa sem zaradi desetih bankovcev po dvajset presedlal K financam. Precej bedno, nič kaj dramatično, še manj navdihujoče. Navadiš se pač na par sto enot mesečno pa še pozornost dobiš v paketu. Win win!«

In tako je Miha Šalehar malo pametoval pred radijskim mikrofonom, potem pa še malo za že omenjeno časopisno edicijo, svoje pisanje pa je bolj kot kakšno resno opravilo ali celo umetnost razumel kot zgolj in samo obrt.

Muhaste muze

Za razliko od profesionalnih 'težkokategornih razlagalcev sveta' se je kolumnist Miha soočal s še eno težavo: »... televizije namreč nimam, poročil ne gledam, časopisov že par let ne berem resno, ministric ne znam več naštet, redne službe s pisalno mizo nimam, v BTC-ju sem bil v tem desetletju dvakrat, bicikel, motor in kulturna zgodovina Rusije pa skoraj nobenega ne zanimajo.«

Mihi zato ne preostane drugega, kot da se tistega dne, ko se bliža rok za oddajo kolumne, odpravi v lokalno trgovino, da se v svoji odtujenosti najprej sploh uglasi na pravo frekvenco, nato pa se zavleče na vrt bifeja bližnje bencinske črpalke ... in začne.

Pritiskati.

Ne da bi ga zares tiščalo.

  • »Do določenega roka moraš pač oddati nekaj, kar naj bi se bralo, pa pritiskaš in pritiskaš, da bi iztisnil nekaj, kar naj bi se bralo vsaj za silo. Podobno kot to počnejo snovalci turških nadaljevank ali Usodnega vina, le da si domišljaš, da naslavljaš bralko ali bralca z drugačnimi potrebami. Rudarjenje vsebin, ki spet z resnico nima nič.«

In tako Miha že uvodoma pripravi teren za serijo branj, ki jih tudi brez njegovih samokritičnih pomislekov nihče dolgo ne bi jemal za kaj več kot izjemno kratkočasno in še kako iskreno zajebancijo, ki nam je v teh 'zateženih' časih še kako manjka.

Sirene lobotomije

V knjigi Duh česa Mihe Šaleharja boste tako lahko brali o svojih pogledih na redno službo, ki še najbolj jezijo kar njegovega očeta.

  • »Sam spadam med s.p. jebivetre. Novi šentviški red. Trenutno prakticiram ponedeljkov delovni post, premišljujem o tem, da bi dodal še četrtkovega. Verjamem v organsko rast ali pač padanje. Redno službo bom pa imel takrat, ko bo tudi ona spoštovala moj red.«

Brali boste lahko tudi o vseh vrstah anomalij, ki postajajo bizarna normala, v družbi.

Od kolaborantov z anonimno protiobveščevalsko službo, ki si jih Miha predstavlja kot 'samske plešaste petinpetdesetletnike, ki se polni sarme spravijo za računalnik, da bi si ob milficah olajšali libido, nato pa vstopijo v svoj družbeno odgovoren alter ego' ...

  • »Predstavljajte si kataklizmo, konec sveta; useka nas orjaški komet in vse gre v nekaj urah planetarne agonije v nepovratno maloro. Čez nekaj milijard let v galaksiji daleč stran napredna civilizacija prestreže zadnje elektronsko sporočilo, ki je bilo poslano s tega konca Rimske ceste. PO napornih poskusih dešifriranja jim končno uspe. Dokaz, da je nekoč nekje obstajal z življenjem poseljen planet Zemlja, se glasi #UDBA!«

... pa do novodobnih zvezdnikih in zvezdnicah resničnostnih šovov, za katere je jasno, da jih Miha Šalehar gleda zgolj in samo po 'službeni dolžnosti', tako kot mora po 'službeni dolžnosti' redno prebirati tudi rumeni tisk in raznorazne spletne forume. Iz svojih izletov v brezna gnojnih jam človeške ničevosti nato prenaša tako radijski kot časopisni javnosti (zagotovo tudi zato, da tega njim ne bi bilo treba početi) še svoja spoznanja. Ta nato navkljub obljubam o tem, da tega ne bo počel 'zateženo', neredko naveže tudi najbolj resnobne teme.

  • »Če primerjamo notranjepolitična poročila z najbolj trapastim resničnostnim šovom, zlahka zaznamo bizarne vzporednice. Ste opazili, da vse potencialne zmagovalce v naši domovini vedno uničijo samo zato, ker delajo dobro? In pošteno? Ne vem, od kod ta bizarni odvod protestantske etike izvira, a prav vsak poraz v Sloveniji se konča z zaključkom, da pohujšanje odpade: ker je nekdo pač nekoga zjebal samo zato, ker je ta želel delati dobro. In pošteno. Pika. Ta saboterski modus operandi se najde v apologijah politikov in estradnikov vseh žanrov in provenienc. V Baru in na Kmetiji tako poraženci redno skovikajo, da so jih tisti, ki so napredovali, uničili izključno zato, ker so za razliko od zmagovalcev želeli delati dobro. In pošteno. Še kadar pomislimo na Eurosong, ne moremo mimo tihega sklepa, da so zaradi kuhinje tisti, ki so delali dobro in pošteno, ostali doma.«

Priporočamo!

Miha Šalehar: Duh česa

V kolikor bi se radi nekoliko odklopili od svojega preresnega vsakdana (ali pa morda celo še vedno iščete čtivo, ki bi ga bilo vredno umestiti na letošnji poletni bralni seznam) vam v branje vsekakor toplo priporočamo prav izbrane kolumne Mihe Šaleharja.

V knjigi Duh česa so zbrana le najboljša in nova neobjavljena besedila, knjigo pa je z duhovitimi ilustracijami nadgradila še Neja Engelsberger.

Vsekakor vredno vaše pozornosti!

... kar je na Twitterju pred dnevi menil tudi slavni Ibro!

Priporočamo