Slovenka mora kidati sneg in iti na manikiro.
Jana Kotolová, 54, Češka
Janina nit s Slovenijo se je spletla pred 18 leti, ko je na Krku spoznala Slovenca, s katerim sta spisala skoraj dve desetletji trajajočo zgodbo. »Sprva nisem razumela popolnoma nič. Slovensko sem se naučila sama, iz časopisov, revij in knjig. Iz slovarja sem prevajala besede in se tako postopoma učila,« se spominja Jana, ki se je z nami pogovarjala v tekoči slovenščini.
»Veliko sem poslušala radio, televizijo in pogovore. Ko sem šla prvič sama kupit kruh, sem bila presrečna, ko me je prodajalka razumela,« smeje obuja spomine Brnčanka. Med njenimi najljubšimi slovenskimi kotički so poleg Ljubljane in Tromostovja še Jelenov greben pri Olimju, diši po sirih in klobasah, ter Posočje. Še posebej lepi spomini jo vežejo na Bohinj. »Tam so res čudoviti sončni zahodi. Počivaš po pohodih in se nikoli ne naveličaš lepih prizorov,« pove. Bistvene razlike med Čehi in Slovenci ne opazi, meni pa, da razmišljamo podobno kot Avstrijci. »Imate zelo lepo vzdrževane hiše in okolico. Rada opazujem skrbno urejene rože in vrtove. V tem se mi zdi Slovenija podobna Avstriji. Glede na preostale južne države se mi zdite veliko bolj podobni severnim narodom,« sklene Jana.
Dalibor Kotur, 38, Bosna in Hercegovina
Dalibor Kotur iz Banjaluke, sicer nadarjen frizer, ki je imel na sarajevskem festivalu priložnost urediti pričesko sami Angelini Jolie, živi in dela v Sloveniji zadnja tri leta. Selitve sem ni načrtoval, za nov začetek se je odločil, ko so mu v Ljubljani ponudili službo. Slovenija ga je v marsičem presenetila.
»Moj prvi šok. Med čakanjem na avtobus sem opazil, da se ljudje ne smejejo in objemajo. Ko sem naposled opazil glasno smejoč par, se je izkazalo, da sta Madžara,« se svojih prvih vtisov spominja Dalibor. Meni, da sicer marsikateri stereotip o Slovencih ne drži. »Pravijo, da ne marate tujcev, a tega nisem opazil. Vsi so me v službi zelo lepo sprejeli. Nihče od mene ni pričakoval, da se spremenim, le prilagodim, kar se mi zdi prav,« pove. Pa smo res bolj hladni od južnih sosedov? »Ne bi rekel, da ste hladni. Le zelo uvidevni in ne kažete toliko čustev. Ko koga objamem, je kar malo v šoku,« pove Dalibor in nadaljuje misel: »Mi je pa všeč, ker se lahko tu skriješ. Pri nas v kavarni ne moreš nikoli sedeti sam. Vsak sede k tebi in začne spraševati, kako si.«
Razlike opaža tudi pri delu. »Zelo ste kulturni in nikoli nikogar nikamor ne pošljete. Raje se umaknete. Ne poveste, kaj čutite. Pogrešam tudi borbenost. Če šef nekoga označi za nesposobnega, se nihče ne upre, češ dokazal bom, da to ni res. Pogoltne kritiko in ji verjame,« razmišlja Dalibor.
Opaža tudi, da se Slovenci veliko opravičujemo. »Povsod krivda. Kot da boste obsojeni na kazen, če naredite napako,« razloži svoj vtis. Zanima nas tudi, kako se razlikujejo odnosi med moškimi in ženskami pri nas in v njegovi domovini. Iskreno pove: »Vidim, da ima pri slovenskih modernih moških veliko vlogo mama. Zelo je pomembno, kaj bo rekla in kako se bo odločila.«
Kaj pa ženske? »Slovenke si ne dovolite biti dame. Odprem jim vrata, one gredo na drugo stran avtomobila. Mislijo, da sem jih odprl sebi. Želim jim nesti vrečke iz trgovine, pa rečejo, da bodo same. Tega tudi ne zahtevajo od svojih moških. Pri nas se ve, da moški držimo jakno, odpremo vrata in plačamo. Dama mora biti dama, ampak v Sloveniji mora biti vse. Mora plačati, kidati sneg in iti na manikiro,« se čudi Dalibor. V Ljubljano se je sicer popolnoma zaljubil, pove: »Všeč mi je tudi zato, ker je tako prepletena z naravo. Sedem na kolo, vzamem odejico in se lahko sproti odločim, ali bom v mestu ali naravi. To je tako fascinantno.« Navdušila sta ga tudi Beli Križ na obali in Škofja Loka, za katero pravi, da jo tujci premalo poznajo.
Chris Haynes, 35, Kanada
Kanadčan Chris Haynes je Slovenijo spoznal pred dvanajstimi leti, ko je v Ljubljani in Mariboru deloval v okviru slovenske organizacije AIESEC (Združenje za mednarodno izmenjavo študentov ekonomije, managementa in organizacije, op. ur).
Pred prihodom ni imel posebnih pričakovanj. »Vedel sem le, kje je Slovenija, in da je v Evropski uniji.« O Slovencih, ki jih je spoznal, pove, da so bili zabavni, prijateljski in vselej pripravljeni pomagati. »Je pa Slovenija majhna država, in to se kaže tudi v razmišljanju. Slovenci ne bodo nikoli pričakovali, da nekdo v tujini pozna njihov jezik ali ve kaj o njihovi državi. Mislim, da so zato bolj skromni in imajo dober humor,« razmišlja Chris. Najlepši spomini ga vežejo na zabave s slovenskimi prijatelji na balkonih študentskih stanovanj in ob Ljubljanici. »Slovo je bilo ganljivo. Vsi so me pospremili na letališče, počutil sem se ljubljenega in nekaj posebnega.«
Seznam svojih najljubših slovenskih znamenitosti začne s Prešernovim trgom. »Vsakič, ko sem bil tam, sem pomislil, da sem v samem središču Evrope. Ves stari del mesta je zelo lep, tipično evropski. Mesto ni preveliko, ni predrago, le zabavno, zanimivo in lepo,« strne svoje vtise. Rad se spominja tudi pogleda iz Kranja na gore, prekrite s snegom, Bleda, obalnih mest in Predjamskega grada, pa tudi slovenske kulinarike. »Borovničke in medica sta moji najljubši pijači, kar sem jih v življenju okusil,« navdušeno pove. In najljubša slovenska beseda? »Daleč najbolje zveni 'približujemo se postajališču'. Pa tudi 'ščegetavček',« zaključi v smehu.
Olga Škrjanc, 70 let, Francija
Olga se je rodila leta 1947 na Senovem, očetu Slovencu in mami Italijanki. Po drugi svetovni vojni je njena mama hudo zbolela za rakom in vsa družina se je preselila v francosko mesto Clermont Ferrand k Olgini babici.
Po mamini smrti je oče ostal sam s petimi otroki. Tako se je začelo Olgino življenje v Franciji. Kljub razdalji je s slovenskimi sorodniki iz Brestanice ohranila tesne stike. »Sem zelo blizu družini v Sloveniji in nasprotno. Naša čustvena povezava je neizpodbitna. Z vsemi sodobnimi tehnologijami še lažje ohranjamo stike,« pove Olga, ki je zelo ponosna na svoje slovenske korenine.
»Rada imam slovensko glasbo, moj je oče igral harmoniko, rada imam folkloro in običaje. To glasbo zelo pogosto poslušam doma,« doda. Meni, da je slovenska mentaliteta precej drugačna od francoske: »Slovenci ste bolj pozitivni, optimistični, živite bolj zdravo. Več pozornosti namenite varstvu okolja. Ljudje v Sloveniji so bolj prijazni, odprti, topli, z bolj izrazitim občutkom za družino. Zlahka se tudi učijo tujih jezikov.«
Olga je imela skozi desetletja obiskovanja Slovenije tudi priložnost opazovati njen razvoj. »Slovenija se je zelo razvila v vsakem pomenu. Zrasla je politično, socialno, industrijsko, kmetijsko, turistično, a ohranja veliko vrednot in načel. Vedno se počutimo sprejete. Slovenija je povsem primerljiva s Francijo,« strne svoja opažanja. Še posebej všeč so ji Piran, Bled, Škocjanske jame, smučišča in Terme Čatež. »Slovenija je zelena dežela, z lepo pokrajino, ki pomirja. Njena prednost je, da je urejena in čista. Mnogo ljudi se vozi s kolesom,« še poudari Olga, ki obožuje slovenske jedi. Okus teh jo vselej spomni na otroštvo.
Besedilo: Sanja Macur // Fotografije: Shutterstock, Osebni Arhiv