Kaličopkovo gledališče: Želja po ustvarjanju je vedno prisotna

Kaličopkovo gledališče: Želja po ustvarjanju je vedno prisotna (foto: arhiv gledališča Kaličopko) arhiv gledališča Kaličopko
Vir: Jana
11. 4. 2017

Se še spomnite glasbene in animacijske predstave Mojca in Kaličopko?

Že več kot 20 let nas razveseljujeta s svojimi napevi – prvi otroci, ki so slišali Kaličopkov pozdrav ČIV BUC BAU in pesem Ole majole, so zdaj že odrasli in imajo svoje otroke, ki se tudi srečujejo z Mojco in njenim prijateljem Kaličopkom.

Program Mojce in Kaličopka je na začetku temeljil na didaktičnih avtorskih otroških pesmicah in ne toliko na lutkovni sceni in igri. Mojca Pavlič Drnovšek je vodila glasbeno predstavo, Kaličopko pa je bil bolj lutkovna maskota, ki se je počasi razvijala v pravo lutko in postajala z vsakim nastopom bolj živa, optimistična, otroško nagajiva ter bližja otrokom. Otroci so vključeni v dogajanje: telovadijo, pojejo, spečejo palačinke, naredijo skoraj čisto pravega snežaka, v decembru okrasijo Kaličopkovo hišico in novoletno jelko, saj takrat na obisk pride dedek Mraz ali Božiček.

»Ko sem nastopala sama, je ob meni nekaj manjkalo in takrat sem spoznala, da bodo lutke postale moje stalne sopotnice v življenju. Z njimi sem se sicer srečevala pri vzgojno-izobraževalnem delu z otroki, a stik z njimi na profesionalnem odru je vendarle drugačen,« pojasnjuje Mojca Pavlič Drnovšek.

Iz znane predstave Mojca in Kaličopko je zraslo kulturno-umetniško društvo Kaličopkovo gledališče in posvetili smo se ustvarjanju lutkovnih predstav. Mojca se je leta 2000 povezala z znanima kranjskima lutkaricama Natalijo Herlec in Ksenijo Ponikvar ter amaterskim gledališkim igralcem Bojanom Pretnarjem, ki je takrat prevzel animacijo Kaličopka in je njegov lutkar še danes.

Najprej so malo več lutkovnih elementov in scene uvedli prav v glasbeno animacijske predstave Mojce in Kaličopka, potem pa začeli ustvarjati še klasične lutkovne predstave. Njihova posebnost pa je, da imajo kakovosten glasbeni pridih, saj Mojca ves čas želi povezovati glasbo in lutke ter v predstavah veliko prepevati.

Na oder so tako postavili tri predstave – leta 2008 je tako nastala lutkovna predstava Mojca Pokrajculja, ki je podobna lutkovnemu muzikalu. Avtor govorjenega teksta v rimah je Bojan. Poleg te posebnosti ima tudi poseben srečen konec. »Ravno takrat sem svoji triletni hčerki prebirala knjigo o Mojci Pokrajculji. Pogovarjali sva se, kako bi bila pravljica lahko drugačna, kaj bi lahko naredili, da zajčka ne bi bolelo in da Mojca Pokrajculja ne bo žalostno ostala sama. Tako so živali dobile nove poklice, na koncu pa lisica prizna napako in se skesano opraviči zajcu. Ta ji odpusti in vsi ostanejo prijatelji. Pravljico smo posneli tudi na avdiozgoščenko,« pojasnjuje Mojca.

Dve leti pozneje, leta 2010 je premiero doživela nova predstava, ki se dotika slovenskega ljudskega izročila in nosi naslov Pravljica o ljudskih godcih. Mojca in Bojan sta v njej že oba lutkarja in tako je Mojca po 17 letih delovanja Kaličopka in pozneje Kaličopkovega gledališča postala tudi lutkarica.

Izzivi in želja po ustvarjanju, raziskovanju in napredku so v Kaličopkovem gledališču vedno prisotni, zato se je tudi kmalu povezalo z drugimi podobno mislečimi društvi v Zvezo ustvarjalnih društev Kranj, katere skupni projekt je Otroški kulturni center Krice Krace. V njem lahko vsak ustvarjalec do polnosti razvija in raziskuje svoje sposobnosti in jih prenaša na mlajše generacije ter uporablja pri delu z otroki in mladino. »Vsak nekaj svojega nosi v sebi, vsak je poseben in čudovit, vsak razvija svoje sposobnosti, ki jih ima, in ne žaluje za tistim, kar nima. In potem je Bojana preblisnilo, da bi to temo lahko odlično pokazali z zgodbo o Veveričku posebne sorte,« pove Mojca. In začela je nastajati lutkovna predstava Veveriček posebne sorte, ki je bila premierno uprizorjena 17. marca letos. Avtorica pravljice s tem naslovom je Svetlana Makarovič, priredbo oziroma scenarij pa so napisali Natalija Herlec, ki je tudi naredila lutke in režirala, ter Bojan Pretnar in Mojca Pavlič Drnovšek, ki igrata, Oton Pavlič pa je napisal glasbo. Pri nastajanju predstave so dali prednost naravnim materialom. Scena je iz pravih dreves in korenin, lutke pa so narejene iz jute. »Pri tem moram povedati, da nam je ga. Svetlana brez težav dovolila priredbo besedila in uporabo naslova. Njena edina želja je bila, da podarimo hrano za zapuščene muce Zavetišču Ljubljana, kar smo z veseljem storili. Za to pravljico smo se odločili, ker ima aktualno in močno sporočilo vsem 'drugačnim'. Otrokom želimo povedati, da je vsak izmed njih (nas) po svoje posebne sorte, na svoj način lep in neponovljiv, saj ima vsak drugačne sposobnosti, ki jih mora z voljo in vztrajnostjo razvijati in negovati. Seveda pa je to tudi sporočilo odraslim spremljevalcem otrok,« je pojasnil Bojan.

Kaličopkovo gledališče je živo že skoraj 25 let. »To pa zato, ker se spontano ves čas razvija in ker sta v njem 'srce in duša' vsakega posameznega ustvarjalca. V njem vlada posebna pozitivna energija, ki jo gledalci začutijo, in tako prihaja do vzajemnega dajanja in sprejemanja. Brez občinstva, ki predstave sprejema in jih obiskuje, tudi živega gledališča ne more biti. Prav zato sva glavna ustvarjalca v Kaličopkovem gledališču še toliko bolj hvaležna za vse trenutke, preživete z njim,« svoj pogled na gledališče opiše Mojca. 

Petra Znoj