Kamenko Kesar: »Vse se da, če je prava energija.«

Kamenko Kesar: »Vse se da, če je prava energija.« (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
4. 11. 2016 | Promocijsko sporočilo

Je tisti direktor, ki se namesto za denar raje odloči za zdravje podjetja.

Kamenko Kesar, direktor Adreme

Že večkrat se je odpovedal projektom, za katere je ocenil, da bodo izčrpali njegove sodelavce, zaposlene. Ker je vedel, da bi sicer zaslužil veliko denarja, na drugi strani pa bi stres in preobremenitev ljudi prinesla veliko nezadovoljstva in nelagodja ter prepirov. Zato jih je zavrnil.

Priznam, to sem od direktorja, lastnika podjetja, slišala prvič. Ko bi mu drugi le sledili, sem si mislila.

Pred dvema letoma pa je pri Mladinski knjigi izdal knjigo Mene ne bo noben jebo, ki so jo razprodali in ponatisnili. V javnosti pa je pred časom najbolj odmeval zaradi svoje ideje, da dvema praktikantoma v zameno za delo ponudi znanje, socialno omrežje ter malico. Seveda so ga raztrgali.

V javnosti je odmevalo, da ste objavili oglas, kjer dvema praktikantoma ponujate delo, znanje ter socialno mrežo ključnih ljudi v zameno za malico. Nekateri so vas raztrgali. Zakaj ste se odločili za to?

Bil je en keč, in sicer: mladi bi delali, delajo lahko le, če imajo izkušnje, a mladi nimajo nikakršnih izkušenj, saj so ravno končali šolanje. Brez izkušenj ne prideš nikamor. Ideja je temeljila na tem, da jim lahko dam nekaj, da lahko pozneje rečejo, da nekaj znajo, ko zares iščejo službo. Tako je nastal ta projekt. V podjetju smo se za to odločili vsi skupaj, vzeli pa smo ju ravno, ko smo imeli največ dela, zato da se naučita čim več. Se spominjam, da smo imeli 19 dogodkov za naročnike v treh tednih plus druge projekte; bilo je noro. Šlo je za to, da lahko vprašata vse, kar ju zanima, in da lahko spoznata vse ljudi, ki jih želita spoznati in s katerimi delamo, seveda. Zgodilo se je, da sta šla skozi vse faze, na koncu sta pristala v službah točno tam, kjer sta si želela, v želenih podjetjih. Vse skupaj je trajalo tri tedne, zatorej ni šlo za nikakršno izkoriščanje, kot so očitali nekateri.

Vendar ste imeli zanimiv pristop ...

Da. Morala sta mi povedati, kakšni so njuni cilji, kje natančno si želita delati. Nisem ju nameraval vzeti v službo, mi smo bili vmesna postaja, da bi dobila izkušnje in poznanstva. In to sem jima povedal. Spoznala sta 38 ključnih ljudi v državi, pri tem pa sta šla skozi vse faze dela v našem podjetju. In od vsega začetka sta vedela, da ne bo plačila, da jim ponujamo znanje in poznanstva, torej sta vedela, v kaj gresta. V drugem tednu sta poklicala ti dve podjetji, mi smo stali za njima kot neka podpora prav v vsem, kar sta potrebovala. Oba sta dobila termin za srečanje v klicanih podjetjih. Na koncu sta se, kot sem že rekel, tam zaposlila.

Vse dobro, vsi zadovoljni.

Tako, ja. Sicer smo porabili veliko časa in še po tem, ko sta se zaposlila, so nekateri v javnosti govorili o izkoriščanju praktikantov. Noro. Vendar ljudje, ki so razumeli, so razumeli, drugi pa pač ne. Takrat sem se odločil, da o tem projektu sploh ne bom govoril javno. Preveč udrihanja brez pravega poznavanja stvari.

Ste v najbolj stresni dejavnosti; agencijski. Kako obvladujete stres?

Veste, kako? Odpovem se denarju. Zveni preprosto, v resnici pa ne gre ravno v ta svet. Če imam projekt, naročnika, ki mi ubija ljudi in energijo ter povzroča stres, se mu preprosto zahvalim in mu povem, da pač ne moremo več delati. To so bili zelo veliki naročniki in po lastnem izračunu sem v devetih letih izgubil približno štiri milijone evrov prometa na ta račun.

Odločili ste se za zdravje sodelavcev in sebe ...

Ne moremo hoditi tečni v službo. Ne morem se zbuditi ob šestih zjutraj in že razmišljati, kako bom preživel dan in potem se ob desetih zvečer obremenjevati z nekimi mejli. Pa ne le jaz, vsi v podjetju. To ne gre. Nekaj naročnikov je bilo takih, ki so nas požrli. Imel sem naročnika, ki je izsesal energijo iz mojih ljudi, s katerimi je hodil le še na kave in se pritoževal nad svojim podjetjem. Ni šlo. Slaba stran tega pa je, če gledam po kapitalistično, nimam toliko zalog v denarju in morda plače niso najvišje. Vendar imamo vse drugo. In če se bo kdo žrtvoval, se bom moral najprej sam. Šele potem se bo kdo drug. In to je ravnovesje, ki ga je blazno težko ohranjati danes, ker te trg sili v nasprotno.

Če je to res, potem je to več kot krasno!

Do zdaj smo delovali tako, upam, da bo tako še naprej.

Nekdo vas je opisal, da ste človek, ki ne pozna besedne zveze 'tega se pa ne da'. Kar je meni sicer zelo všeč ... pa vendar, ste morda perfekcionist? Kakšen šef ste?

Perfekcionizem je ena izmed stvari, ki je pri meni zelo izražena in se moram držati zelo nazaj. Eno je, da lahko ob sebi zaradi te lastnosti nekoga 'ubijem', hkrati pa ne dosežem takšnega učinka, da bi se to sploh splačalo narediti. Drugo pa je, da zelo težko razložim nekomu stvari, ki jim imam v glavi. Zakaj jih imam v glavi. Včasih pride do izraza ta kombinacija perfekcionizma in kreativnosti. In se lahko zgodi, da me bo nekdo imel za kar nekaj ali pa ne vem, kaj si bo mislil. Tako da se moram včasih kar malo nazaj držati. Druga stvar, ki me zelo zafrkava, je odnos. Lahko da nekdo milijon na mizo, vendar če je do mene nespoštljiv, lahko s tem kovčkom denarja kar gre. Ne da bi bil prevzeten, vendar si ne zaslužim ob sebi imeti nekoga, ki ima do mene slab odnos. Na srečo se to ne zgodi velikokrat. Se je pa zgodilo, da je nekdo imel slab odnos do mojih sodelavk in sodelavcev, no, takih res ne potrebujem. Tretja stvar, ki mi je pomembna, pa je, da se stvari naredijo do konca. Morda zveni klišejsko. Ljudi dati v položaj, kjer prevzamejo odgovornost, ne čakajo name in stvari dokončajo. Ni treba, da je moja zadnja. Zadnja naj bo boljša. Poskušam, da imajo ljudje to, kar imam jaz. Če jaz pridem ob devetih, ne bom zahteval, da nekdo pride pred mano. Mi nimamo bolniških. Če kdo potrebuje bolniško, ostane doma. Enako je z dopusti. Nikomur ne branim, da gre za mesec dni na dopust. Seveda bo kriza, ker nas je malo, ampak, madonca, saj bomo stisnili. Pridi nam nazaj dobre volje in prinesi nam malo te energije. Tudi sam, ko sva se z Alenko zaljubila, sem bil leto dni manj aktiven. Od mene ni bilo nič, bil sem zaljubljen. Saj veste, kako je. Če sem si sam to lahko privoščil in si vzel čas za to, zakaj ne bi dovolil tega drugemu? In če je mojim sodelavcem uspelo podjetje držati tako, da ga nisem potopil, zakaj si nekdo drug ne bi mogel vzeti meseca dni?

Neverjetni ste. Všeč mi je, da ste si to dovolili. In da to priznate.

V bistvu nisem imel izbire. No, dobro, lahko bi se nekaj odločal, vendar sem se raje prepustil.

Pametno. Všeč mi je, da tega niste odmaknili stran ali prestavili na drug čas.

Kako boš to prestavil, saj ne moreš. Tega ne moreš prestaviti, kot ne moreš prestaviti otrok. Denimo, nekateri hodijo na sestanke z dojenčki. Kako je to mogoče? Če si ne moreš za najpomembnejše stvari v življenju vzeti časa, potem res ne vem, v čem je smisel vsega.

Ves čas ste med ljudmi, v zahtevnih in manj zahtevnih interakcijah, odnosih. Koliko vam pomeni mir?

Zelo veliko. Življenje sem si postavil zelo črno-belo. Med tednom je pisarna, in ta pisarna je v središču mesta. Med tednom tudi živimo v centru mesta. In ko pride petek, gremo na Rakitno. Tam je pa mir. Hiša, kjer ni nikogar. Smo zadnji v slepi ulici, za nami je gozd. Da bi se takrat tam nekdo sprehajal in se želel družiti, ne. Potrebujem svoj mir. Pridi kdaj drugič, napovej se prej, se dogovorimo, ni problema. Potrebujem odklop, mir.

Kakšni trenutki vas najbolj izpolnijo?

Morda bo spet zvenelo klišejsko, vendar ga čez to ni. Trenutek, ko vidim oči svojih otrok. Ko se svetijo, je to to. To je stvar, ki me, čeprav potrebujem mir, vedno znova navdihuje. Njihov nemir, njihovo tekanje po hiši v Rakitni. Spodaj sobe, ne moreš hoditi, vse je od njiju, od malih dveh. Ko se smejeta, ko tekata naokoli. Ko starejša dva prideta dol iz svojih sob in se pogovarjamo. To je to. Ko je to narejeno, odkljukano, ima življenje smisel. Druga stvar sta kitara in mikrofon. To je nekaj, kar traja že 43 let.

Vaš blog, kolikor vem, bere ogromno ljudi.

Najmanj brane zgodbe so tiste, ki jih prebere okoli pet, šest tisoč ljudi. Najbolj brane pa so tam nekje okoli 50 tisoč. Imel sem pa zapis, ki ga pozneje nikdar nisem prekosil. To je besedilo, ko sem primerjal katrco in BMW. Naredil sem test, ki so ga mnogi potem skopirali. Bil je objavljen v Jokerju, Financah ... dosegel je 300 tisoč ogledov in več.

Haha. Super! Vam je kdo plačal za te objave vašega teksta?

Ne, ni. No, kar se tiče same obiskanosti bloga, bi bile številke verjetno večje, ker imam blog tako narejen, da če nekdo prebere 10 zgodb, meni pokaže, da bere eno zgodbo, ker mu ni treba klikniti na vsako zgodbo. Ko klikne eno, lahko prebere vse. Lepo je to, vendar se s tem nekako ne hvalim. Pišem ga pa že 10 let.

Kaj je najbolj pomembno za uspeh, pri čemer je uspeh to, da človek dela tisto, kar ima rad in da lahko dostojno živi od tega.

Mislim, da je energija daleč pred vsem. Človekova energija, to je številka ena. Ko človeka srečaš, ga čutiš. Je tam nekaj zaprtega, nekaj odprtega? Veš, ali le nekaj pametuje ali res nekaj hoče, si želi. Energija se čuti, ko prideš k nekomu na pogovor; si res želiš ali se le prenarejaš, da bi rad. Nikoli nisem zafrknil, kadar sem posloval z nekom, ki ima dobro energijo. Če se pač v poslu ne ujameš, pa vsaj poznaš nekoga, ki ima dobro energijo. To je pa noro. Kako priti do tega, to je pa nekaj drugega. To energijo ima vsak. Vprašanje pa je, ali jo lahko preneseš v to, kar delaš v življenju.

Imate sestavljeno družino. Vaša partnerica dva, vi dva otroka. Se otroci razumejo?

Če bi sestavljal, bi zelo težko bolje sestavil. Razumejo se dobro; sam ne bi znal tega sestaviti tako. Naj traja. Ravno tako se družimo z nekdanjimi partnerji. Pridejo na obisk. Ni bilo preprosto, zdaj pa deluje.

Kaj bi današnji Kamenko rekel mlajšemu Kamenku?

Zagotovo bi si dejal: »Zakaj nisi, ko nečesa nisi vedel, tega preprosto priznal?« Na ta način bi pridobil toliko znanja in novih informacij, tako pa sem jih izgubil. Danes vprašam, ko nečesa ne vem. Ker želim izvedeti; nimam ponosa, ne potrebujem tega ponosa. Ne počutim se več ogroženega zaradi nekoga, ki o nečem več ve. Takrat pa sem se.

Besedilo: Damjana Bakarič, Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Značke: Kamenko Kesar

Priporočamo