Kamnosek Primož Erjavec - "šepetalec kamna"

Da je kamen njegova prva ljubezen, je bilo spoznanje, ki je prihajalo počasi. Primož se je še kot otrok, ki vedno povsod leze za očetom in gleda, kaj dela, naprej zaljubil v les in pristal v stričevi lesarski delavnici, kjer je v roke dobil kos brusilnega papirja, s katerim ga je začel obdelovati. Kmalu je spoznal, da iz tega čudovitega, toplega in surovega naravnega materiala lahko ustvari marsikaj lepega, in njegove roke so prvič našle svoj smisel. Naslednji izziv je prišel v obliki kovine, ko je bil dijak srednje strojne šole, z njo pa se je spoznaval pri praktičnem pouku. »Najboljši del prakse je bilo preoblikovanje kovin, kovaško znanje mi je tudi po koncu pouka predajal profesor Duh, za kar sem mu še danes hvaležen,« se začetkov ustvarjanja spominja Primož. Prelomnica pa se je zgodila med prvimi srednješolskimi poletnimi počitnicami, ko je Primož zagledal kamen in kamen njega, rodila se je strast. »Želel sem spoznati kamen, vleklo me je k njemu, predvsem me je zanimalo, kako lahko iz te kamnite gmote dobiš lep kos, ki lahko nečemu služi.« Priložnost, da se s kamnom pobliže spoznata, je spet prišla iz družine – svak Franci ga je povabil v kamnoseško ekipo, v kateri se je vso srednjo šolo učil delati s kamnom: »Bil sem deklica za vse, vse sem postoril, da so lahko drugi začeli delo, ko pa se je našel trenutek zame, sem se učil obdelovanja kamna. Seveda sem kakšnega tudi uničil, a sem kar hitro dobil občutek v rokah. Ko sem enkrat spoznal, da kamen ni za vsakogar, sem sklenil, da končam šolo in se posvetim samo njemu.«

Meduzza se rodi

A v življenju je tako, da ko se človek nekaj res odloči, najprej naleti na ovire, ki ga preizkušajo, ali zna vztrajati na svoji poti. Primož se je po končani srednji šoli res posvetil delu s kamnom, na kar so se s strahom odzvali domači, ki niso tako verjeli vanj, kot bi si morda želel, in moral si je poiskati redno zaposlitev. Takšno, ki ne bo odvisna od muhavosti potencialnih kupcev, zato se je pri dvajsetih zaposlil na bencinski črpalki, vmes pa ostal odločen, da kamna ne bo pustil. Ljubezen je postala premočna.

»Svak je dobil idejo, da bi lahko sama izdelovala kamnite umivalnike. Čeprav nisem imel dovolj znanja, niti orodja ne, sem ga z vsem žarom podprl, in sva bolj kot ne na skrivaj v trgovini zapravila celo premoženje za orodje, pa še napačnega sva kupila, ker nikomur nisva hotela izdati, kaj nameravava. Doma sva ugotovila, da nama čisto nič ne pride prav, vsaj ne za to, kar sva potrebovala, zato sva šla nazaj v trgovino po novo orodje in si pustila svetovati, nato pa sva se z velikim navdušenjem lotila prvega umivalnika, ki sva ga poimenovala Lara,« se nasmeje Primož.

Po enem tednu je prišlo prvo naročilo, ki ga je odneslo do neba od veselja, a se je pojavila nova težava in v trenutku je ostal brez delavnice in brez sodelavca ter z naročilom, ki ga je bilo treba izpolniti, zato se je sam lotil dela in ga tudi končal, kot se spodobi. »Takrat sem tudi spoznal, da mora biti ta pot samo moja,« se zresni kamnosek. Skoraj čez noč je pustil redno službo in začel ustvarjati v domači delavnici, kjer mu je oče prepustil prostor v uporabo. »V kamnu ne moreš biti na pol, treba se je ves predati in jaz sem se dokončno odločil,« srčno pove. V približno tistem času se je po zaslugi njegove vztrajnosti rodilo tudi ime blagovne znamke Meduzza, ki izhaja iz grške mitologije, z njeno zgodbo pa se je poistovetil Primož, ki ima to sposobnost in talent, da iz začaranega kamna ustvari mojstrske izdelke: »Kamen mi sam pove, kaj bi rad bil. Seveda je treba vedeti, kaj lahko narediš iz njega, kaj lahko pričakuješ in kako se bo obnašal. Včasih se mi zgodi, da grem v eno smer, pa me kamen potisne v drugo zaradi svoje strukture, svojih žil in drugega, to se kar sproti odpira. Kamnu ne moreš vsiliti svoje volje, ne gre samo tako, kot si si zamislil, ampak je z njim treba najti kompromis, oba morava sodelovati.« Primož je umetnik, ki šepeta kamnu, naj se osvobodi, in ko sediš v njegovem salonu med kamnitimi umivalniki, vazami, kockami modrosti in kamni kar tako, lahko začutiš njegovo silno ljubezen do tega materiala in navezanost na naravo, v kateri vedno najde svoj mir. »Imam vzpone in padce in včasih potrebujem tudi samoto, čeprav sem sicer rad v družbi. Ko sem v krizi, se ne kažem rad, umaknem se, čez dan se zaprem domov, zvečer je moj tempelj narava, v katero se odpravim. Lahko hodim ure in ure, tudi pozno ponoči.« Njegovo priljubljeno zatočišče je grad Šumberk, zgrajen v 12. stoletju, danes za nepozorno oko le kup kamnov, ki pa imajo za Primoža vendarle posebno energijo.

Da je v njem umetnik s posebnim, drugačnim pogledom na svet, ve bližnja in daljna okolica, ki ga takšnega danes sprejema in podpira, kar se je videlo na njegovi prvi umetniško-prodajni razstavi, ki jo je imel lani decembra na gradu Žužemberk in na kateri so bili razstavljeni nekateri njegovi izbrani kosi. Lepo število ljudi se je zbralo, da bi podprli 'dolenjskega Michelangela', katerega vizija je, da bi v bližnji prihodnosti pod umetniško znamko Meduzza združeval različne umetniške obrti, kot sta obdelovanje drugih naravnih materialov, kot sta les in kovina, hkrati pa si želi obuditi življenje v domačem Zagradcu, v hiši, kjer ima tudi svoj atelje. »Ko sem pred leti iskal primeren prostor, kjer bi svetu lahko predstavil svoje umetnine, mi je pogled obstal na hiši poleg župnišča, ki je kar klicala po tem, da jo nekdo vzame v roke in ji ponovno vdahne življenje. V njej vidim svojo priložnost in priložnost, s katero bi medgeneracijsko povezal okolje, prostor in ljudi kot prepletanje umetnosti in druženja. Poigravam se z mislijo na hostel, vsekakor pa menim, da bi hiša morala zaživeti in dati pečat domačemu kraju, ki bi lahko postal središče obrtne umetnosti Suhe krajine, hkrati z drugimi kulturno-naravnimi znamenitostmi, zaradi katerih je turistično privlačen.«

Umetnik z visokoletečimi sanjami se strne z besedami: »Sem popoln samouk, ki se vsak dan uči. Daleč sem prišel, ampak bom še dlje, čeprav je bilo na moji poti že nekaj ovir. Odkar mi je mati povedala, da sem talent za kamen podedoval po starem očetu, ki je sam izklesal prečudovito grobnico za svoje starše, vem, da je prav, kar počnem. Sanje imam, sanje vedno ostanejo in želim jih uresničiti.« 

Besedilo: Katja Golob // Fotografije: osebni arhiv

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču