Kariere moških in žensk: Smo res enakopravni?

Francoski predsednik Emmanuel Macron je lani enakost med spoloma razglasil za prednostno nalogo francoske vlade. Tudi v Sloveniji se na tem področju nekateri trudijo premikati v še boljšo smer. Imamo denimo neodvisen in samostojen državni organa za preprečevanje diskriminacije in spodbujanje enakopravnosti – Zagovornik načela enakosti. A s kakšnimi izzivi se mora Slovenija pri zagotavljanju enakosti spolov še soočati, ko beseda nanese na situacijo položajev delovnih mest?

Plačna vrzel je problem!

Izvršna sekretarka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije mag. Andreja Poje, ki se v zadnjem času tudi ukvarja s plačno vrzeljo, je na dogodku z naslovom Izzivi in priložnosti za ženske v podjetništvu: vpliv spola na kariero povedala, da jo preseneča kratkovidnost oziroma sprenevedanje politike, da spolna plačna vrzel ne obstaja.

»Če pogledamo pretekle podatke Eurostata, vidimo, da plačna vrzel v Sloveniji ni obstajala oziroma da smo imeli leta 2011 le 3,3-9odsotno plačno vrzel, podatki za 2013 kažejo na že 6,3-odstotno, leta 2015 pa je bila plačna vrzel že 8,1-odstotna. Slovenija ni več med najboljšimi državami v Evropi kar se tiče plačne vrzeli. Stanje se poslabšuje,« trdi mag. Andreja Poje. »Ko sem se denimo obrnila na Ministrstvo za javno upravo za podatke o plačah po spolu za javni sektor, so mi odgovorili, da plač v javnem sektorju po spolu ne spremljajo. Oni pravijo, da plačna vrzel ne obstaja,« ogorčeno pripoveduje Andreja Poje. »Pomislite, če gledamo statistične podatke iz dohodnine (SURS), lahko ugotovimo, da je v nasprotju s preostalimi državami Evropske unije v Sloveniji plačna vrzel v javnem sektorju višja kot v zasebnem sektorju. Kar se tiče zakonov, imamo urejeno vse lepo in prav, ampak ni nobene globe, če se ti zakoni kršijo, nihče ne preverja tega v praksi,« poudarja Pojetova in hkrati izpostavi tudi, da so plače v Sloveniji največja tajnost. »Zato se zavzemam in želela bi si, da bi v kolektivne pogodbe po zgledu zahodnih držav v Sloveniji vzpostavil stalni monitoring in da bi podjetja sama sproti pregledovala, ali se uresničuje načelo enakega plačila za enako delo,« razloži.

Kje pa prihaja do največjih razlik? »Analize kažejo, da pri nagrajevanju uspešnosti, torej za delovno uspešnost. Imamo primere, ko zaradi kratkoročnih odsotnosti žensk, denimo bolnega otroka, ženske dalj časa ne napredujejo,« pojasnjuje Pojetova. »Višja je izobrazba, večja je zahtevnost delovnega mesta, večje so razlike med plačami moških in žensk. To ne velja samo za Slovenijo, ampak praktično za ves svet,« pove mag. Poje. Ob tem pa je potrebno tudi zavedanje, da naša plača ne definira samo našega aktivnega delovanja, ampak tudi naš položaj potem, ko se upokojimo.

Deprivilegiran položaj

Mag. Andreja Poje je povedala tudi, da se na ZSSS obrača veliko žensk, ki menijo, da so na delovnem mestu v primerjavi z moškimi v deprivilegiranem, neenakopravnem položaju. Prakse, ki vodijo v neenakost spolov, v Sloveniji še vedno obstajajo. Delavke se pogosto soočajo z nerazumevanjem delodajalcev glede zasebne sfere.

»Veliko imamo klicev glede usklajevanja dela in družinskih obveznosti. Veliko je primerov, da se zahteva od mladih mamic, tudi tistih, ki imajo otroke stare do treh let, da podpišejo soglasje o popolnoma neprimernem delovnem času – ponoči, ob nedeljah in praznikih. Velikokrat oseba ne bi dobila zaposlitve, če ne bi pristala na tro- ali štiri-izmensko delo,« pove mag. Andreja Poje.

»Drugo, kar še opažamo, je, da se ženske odločajo za delo s skrajšanim delovnim časom, da bi bile lahko več z družinami, na koncu pa jih delodajalec razporeja na delo na tak način, da tega ne morejo izkoristiti – recimo popoldne, zvečer, namesto v dopoldanskem času,« pove Izvršna sekretarka Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.

»Stvar, ki se mi zdi izredno zaskrbljujoča, da opozarjajo na mobing, trpinčenje in tudi spolno nadlegovanje. Recimo imeli smo primer iz gostinstva, ko so delodajalci zahtevali čim krajša mini krila, da bi se privabilo več gostov. Imeli smo primer, ko so ženski ob grobem spolnem napadu rekli, da naj še malo potrpi, saj gre za izredno ugled­nega in stalnega gosta.« Poleg tega mag. Andreja Poje opozori tudi na to, da se mlade iskalke zaposlitve še vedno sprašuje neprimerna vprašanja, kot so »kdaj načrtujejo družino«, »ali boste imeli otroke«. »Takšne ženske delodajalci raje zaposlijo za določen čas, da če zanosijo, se jim pač samo ne podaljša pogodbe o zaposlitvi,« omenja Pojetova.

Ženske na vodilnih položajih

Težavo vidi Živa Humer, raziskovalka na Mirovnem inštitutu, tudi v vertikalni segregaciji, ki se nanaša na prisotnost žensk in moških znotraj poklicne hierarhije. »Aprila 2016 je bilo v Evropski uniji na vodilnih položajih največjih družb, ki kotirajo na borzi, 23,3 odstotka žensk, v Sloveniji v enakem obdobju 23,9 odstotka. Ti odstotki niso slabi, ampak vseeno gre za majhen delež, saj vemo, da je v Sloveniji izobrazba žensk zelo visoka,« pove.

»Nižje gremo po hierarhični lestvici v organizaciji, več je žensk. To se vidi predvsem na srednjih operativnih ravneh vodenja. Tako da po vseh različnih študijah ugotavljamo, da so ženske podrle 'stekleni strop' (op. p. različne ovire, ki ženskam onemogočajo napredovanje v službi.) na srednjih ravneh vodenja,« razloži Živa Humer. V svetu se spreminjajo principi vodenja, meni Saša Mrak, direktorica Združenja Manager. »Princip vodenja z uveljavljanjem nadzora in moči ni več pravi princip. Zakaj? Prihajajo nove generacije, spreminjajo se razmere na trgu dela. Tako da delodajalci s tem principom ne dobijo več najboljših kadrov. To pomeni nove pristope. Nov pristop mora biti bolj usmerjen v človeka samega. Ta omenjeni princip pa se bolj povezuje z ženskami. In tukaj pridemo spet do stereotipa: moški, ženski principi vodenja. Kar se v osnovi ne sliši slabo, a ima za seboj tudi neke predsodke – moški bolj močni, ženske bolj nežne. In ta ženski princip vodenja ima ponekod še vedno negativno konotacijo,« meni Mrakova.

Poklicno in zasebno življenje

V raziskavah se ugotavlja, da ne glede na položaj na delovnem mestu, se zaposlitev pri ženskah vedno percipira skozi njeno skrbstveno vlogo v zasebnem življenju, zlasti kot matere, moški pa so percipirani izključno prek svoje profesionalne kariere, položaja, ki ga zasedajo. Na drugi strani pa študije kažejo, pove Živa Humer, da so tudi očetje, ki se aktivno vključujejo v skrb za otroke, denimo vzamejo očetovski dopust, podobno kot ženske izpostavljeni številnim diskriminacijam in neenakostim kot ženske. Živa Humer poudari, da imamo v Sloveniji tudi 'svetle točke', o katerih je treba govoriti in biti nanje ponosni. »Slovenija je na področju družinske politike, sistema otroškega varstva in otroških dopustov primer dobre prakse, in to v svetovnem merilu. Sistem otroškega varstva je univerzalen in subvencioniran. To se je pri nas ohranilo tudi v času tranzicije, ko so preostale evropske države zapirale otroške vrtce in omejevale dodatke. Učinkovitost pri delovanju tega sistema je bistvenega pomena, saj ženskam zagotavlja ekonomsko neodvisnost,« meni.

Spremembe

Kljub težavam se dobre prakse širijo po Evropi in seveda tudi Sloveniji. S tem se strinja tudi predstavnica francoskega podjetja Samsic v Sloveniji Tomislava Blatnik. »Rada bi poudarila primer blejske poslovne šole, ki jo vodi dr. Danica Purg. Slednja veliko dela za promocijo in povezovanje žensk,« meni Blatnikova. »V Sloveniji imamo ogromno podjetnic, podjetništvo se tudi spodbuja, velik delež je žensk na drugi liniji vodstvenih položajev, a še vedno pa izredno malo na prvi liniji,« pove direktorica Združenja Manager Saša Mrak. »Na vodstvenih položajih potrebujemo več žensk, pa ne zato, ker bi bile ženske bolj sposobne od moški, gre predvsem za uravnoteženo zastopanost in raznolikost, ki prinaša izmerjeno tudi boljše finančne učinke za podjetja,« razlaga Mrakova. »Dobre prakse se odkrivajo in te je vredno tudi izpostav­ljati, ker teh podjetji je precej. A mora se opozarjati tudi na nepravilnosti!« opozarja Saša Mrak.

Kje je treba začeti?

Treba pa se je dotakniti tudi vzgoje in izobraževanja. Ženske smo glede na statistične kazalnike sicer res bolj izobražene od moških, a težava je še vedno, da visoko izobrazbo pridobivajo predvsem na družboslovnih področjih. Čeprav ne gre zanikati, da tudi obstajajo iniciative (Dan za punce), ki spodbujajo, da bi se tudi dekleta izobraževala tudi na področju naravoslovja. Za fante, da bi se jih vključevalo v bolj skrbstvene poklice, pa ni. »Veliko je priložnosti, ko bi lahko denimo tudi vzgojitelji doprinesli k tej spremembi, prav tam okoli 4. leta starosti, ko prihajajo na plan spolni stereotipi – kot je denimo: roza barve je za punčke.« 

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec