Katarina Denac: "Vrsto ptic vzljubiš, ko jo začneš bolje spoznavati!"

V svet ptic jo je zaneslo kot srednješolko, danes pa je ornitologija njen poklic.

Dno krmilnice naj bo veliko vsaj 30 x 40 cm, da jo lahko naenkrat uporablja več ptic.

»Prijateljica iz paralelke se je začela zanimati zanje, pa je povlekla v to še mene,« se spominja, kako so ji pred dobrimi 20 leti ptice začele postajati vse bolj domače. Po diplomi iz biologije je Denčeva, Ljubljančanka, izkušnje nabirala z različnimi deli, ki jih je opravljala kot prostovoljka – pripravljala je predavanja in razstave o pticah, organizirale izlete mladih ornitologov, sodelovala pri popisih ptic na Ljubljanskem barju ...

Od leta 2009 je ornitologija njen poklic, saj je ena od zaposlenih pri Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Pravzaprav gre za 'družinski poklic' ‒ tu je namreč zaposlen tudi njen mož Damijan, po izobrazbi prav tako biolog z enako strastnim zanimanjem za ptice in živi svet nasploh. To zanimanje se je dokazano preneslo naprej. »Najstarejši je nad pticami zelo navdušen in že tudi precej aktiven na DOPPS,« pove Denčeva, mati štirih otrok. »Drugega zanimajo predvsem žuželke, pajki in plazilci, tretjo konji, četrtega, ki je še zelo majhen, pa za zdaj legokocke ... Seveda pa ga povsod jemljemo zraven, tako da se bo najbrž tudi on nalezel vsaj uživanja v naravi.«

Denčeva se veliko ukvarja z raziskovalnim delom ‒ spremlja stanje populacij ptičjih vrst na zaščitenih območjih Natura 2000, raziskuje njihove prehranske in gnezditvene navade, ugotavlja, kako se izvajajo in kako učinkoviti so varstveni ukrepi na terenu ... Pravi, da ji je osebno najljubša vrsta verjetno veliki skovik. »To je majcena, za slovensko Primorje značilna vrsta sove, ki se spomladi oglaša z monotonimi klici, ki se slišijo kot 'tju, tju' in se prehranjuje z nočnimi žuželkami.« In dodaja: »Sicer pa je tako, da vrsto, do katere morda nimaš nobenega posebnega odnosa, vzljubiš, ko jo začneš bolje spoznavati.« Obsežen in zelo zanimiv pogovor z njo smo kratko strnili.

Napake pri zimskem krmljenju

Slovenci smo v zimskem času verjetno več v stiku s pticami kot običajno. Tako v mestih kot na podeželju je že dolgo vsepovsod mogoče videti krmilnice, ki pomagajo pernatim sostanovalcem naselij preživeti zimo. »Ljudje pogosto dajemo pticam ostanke hrane, kar pa je napaka,« našteje sogovornica največje napake pri krmljenju. »Naša hrana je po navadi slana, soli pa ptice ne potrebujejo.« Tudi kruh, ki se navlaži in pogosto splesni, ni prava izbira. »Pri vodnih pticah, na primer mlakaricah in labodih, krmljenje s kruhom lahko povzroči deformacije skeleta. Lahko namreč dobijo, zlasti če so mlade, tako imenovana angelska krila, zato jih z njim ne bi smeli hraniti.«

Strinja se, da tople zime brez snega, kakršne imamo zadnja leta, pomenijo boljše možnosti za preživetje ptic, a odstre še drugo plat: »Zaradi višjih temperatur tudi bolje uspevajo različni povzročitelji bolezni. V grobem bi lahko rekli, da se ta dva nasprotna učinka med seboj izničita.«

Smo do ptic v resnici prijazni?

V primerjavi z nekaterimi sredozemskimi narodi, ki množično pobijajo v Afriko seleče se ptice, smo Slovenci pticam v splošnem naklonjeni. A nanje v resnici mislimo premalo. Tako so na primer vse bolj zelena slovenska mesta za ptice resda prijaznejše življenjske okolje, a vsako drevo, ki ga zasadimo, še ne pomeni bistveno več življenjskega prostora. »Če zasadite ciprese, kleke ali kakšna druga majhna drevesa, to še ne pomeni nujno, da bo ptic več. Veliko ljubša so jim velika stara drevesa z dupli, ki jih uporabijo za gnezdenje in prehranjevanje. Nekatere vrste gnezdijo samo v duplih ‒ mnoge sove, vse vrste siničk, brglezi ... Detli in žolne si delajo sami luknje, vendar pa mora biti les že malo zmehčan ‒ tak je pri starih drevesih z odmrlimi vejami. Ko se odločamo, da bomo podrli staro drevo, bi morali to upoštevati.«

Denčeva pove, da je zato pri urejanju okolice hiše za živo moje bolje zasaditi plodonosno grmovje ali visokodebelno sorto sadnega drevesa kot paciprese. In doda, da so do zadnjega centimetra tlakovana ali asfaltirana dvorišča za ptice veliko slabša kot peščena, kjer pobirajo majhne kamenčke, ki jim pomagajo pri drobljenju hrane v prebavnem traktu. Prav tako so travnate površine za mnoge vrste vir hrane ‒ za bele pastirice, šmarnice, škorce ...

Kaj lahko storimo?

Navede še več primerov, kako bi lahko z malo znanja in dobre volje rešili marsikateri problem. »Motijo nas na primer iztrebki mladih lastovk, ki padajo na fasado, a to zlahka rešimo z namestitvijo malo širše poličke pod gnezdo, namesto da ga razdremo. Na vrt potresamo strup za bramorje in polže, v navodilih pa 'spregledamo', da je izjemno toksičen za ptice. Še bolj se naše ne-razmišljanje o dobrobiti ptic kaže v kmetijstvu. Na tleh gnezdeče vrste bi lahko obvarovali s poznejšo košnjo, pri košnji pa lahko tudi puščamo pasove nepokošene trave. Tja se lahko zatečejo mlade ptice, ki še ne znajo leteti, pa tudi žuželke, s katerimi se hranijo.«

Prav boljše poznavanje lahko bistveno pripomore k spremenjenemu odnosu do vrst, ki jim nismo naklonjeni. »Do sive vrane, na primer, imajo ljudje izrazito negativen odnos. Pri tem vidijo le tisto plat medalje, ki jim ustreza. S puljenjem kaleče koruze in še na druge načine naj bi delala veliko škodo v kmetijstvu, a ta v resnici ni tako huda. Občasno se prehranjuje z mladiči ptic pevk, vendar je dokazano, da s tem ne vpliva na njihove populacije. Pa tudi to, da je v času, ko ima mladiče, izredno zaščitniška in zato poskuša ustrahovati celo ljudi, ji zamerijo. Spregledamo pa, koliko ličink pobere s polj, še posebej ko hrani mladiče, s čimer seveda koristi vrtičkarjem in kmetom.«

Primer dobre rešitve

Denčeva opozarja na kmetijsko prakso z velikimi količinami strupenih pesticidov, na izsekovanje manjših gozdičkov in mejic med parcelami, na sodoben način upravljanja z gozdovi, ki škodi nekaterim gozdnim pticam, na pogosto neustrezno zakonodajo ... A navede tudi primer dobre prakse. »Kolega Tomaž Jančar, ki je zaposlen na DOPPS, je ob pomoči prostovoljke dosegel, da kmetje, ki se odločijo, da bodo svoje travnike na Ljubljanskem barju pokosili šele po 1. avgustu, dobijo subvencijo v znesku dobrih 350 evrov na hektar. To je več kot štirikrat več kot prej. Zato je zdaj kmetov, ki so se odločili za pozno košnjo, veliko več, kot jih je bilo pred tem. Prezgodnja košnja je za travniške ptice pogubna, zato so te vrste med najbolj ogroženimi. Mladiči kosca, repaljščice, velikega škurha, pribe in še nekaterih drugih vrst se sploh ne izležejo ali pa žalostno končajo pod rezili kosilnice.«

Upamo lahko, da bo takih primerov v prihodnje še več, sami pa lahko za ptice kar veliko storimo z upoštevanjem nekaterih dejstev, ki jih je sogovornica nanizala v pogovoru.

Izdelava in postavitev krmilnice:

• Krmilnica mora biti dovolj velika, da jo naenkrat uporablja več ptic, zato naj bo dno veliko vsaj 30 x 40 cm.

• Na obod dna pritrdimo približno 2 do 3 cm visoke robove, da ne bo hrana padala iz krmilnice.

• Streha naj sega prek zunanjih robov dna krmilnice, da bodo semena zavarovana pred padavinami; lahko jo prekrijemo s pločevino ali strešno lepenko in ji s tem podaljšamo življenjsko dobo.

• Krmilnice postavimo v bližino kritja (grma ali drevesa), da se bodo ptice vanj lahko umaknile ob morebitni nevarnosti.

• Krmilnico lahko postavimo v bližino terase ali okna, da bomo ptice lažje opazovali.

• Od tal naj bodo dvignjene vsaj 2 m, da jih ne dosežejo plenilci (npr. mačke) – lahko jih obesimo na vejo ali pa postavimo na količek.

• Krmilnice redno čistimo, da ne postanejo središče prenašanja bolezni med pticami (odstranjujemo luščine in iztrebke).

Kdaj hranimo ptice?

•Krmiti začnemo pozno jeseni (konec oktobra ali v novembru), da ptice privadimo na stalni vir hrane, nadaljujemo pa vse do spomladanske otoplitve.

• Še zlasti, ko je narava zasnežena, moramo semena dosuti vsak dan, najbolje zjutraj.

• V letih z obilnim obrodom plodov v naravi (npr. žira) bo na krmilnico prihajalo manj ptic, saj bodo dovolj hrane našle v gozdu.

• Jeseni ali spomladi lahko okrog hiše zasadimo plodonosne vrste grmovnic in drevja, ki so trajni vir hrane za prostoživeče živali (šipek, črni trn, glog, rumeni dren, črni bezeg, kalina, robida, malina, jerebika, brek, mokovec, skorš, leska in oreh), poleg tega pa jih ptice uporabljajo tudi kot gnezdišča. Z njihovimi plodovi se lahko sladkamo tudi ljudje.

• Jeseni z brajd in sadnega drevja ne poberimo vseh plodov, saj jih bodo pozimi še zlasti veseli drozgi.

Primerna hrana za ptice:

• V krmilnico nasujemo sončnična semena, lahko tudi proso, konopljina semena, nepražene in nesoljene bučnice, zdrobljene lešnike in orehe

• Jeseni naberemo želod, žir, pravi kostanj in posušimo plodove divjih grmovnic in dreves (npr.jerebike, črnega trna, gloga, mokovca, rumenega drena).

• Za drozge (kosi, cararji,brinovke) na tla pod krmilnico nastavimo sveža jabolka.

• Neoluščene in nepražene arašide nanizajmo na 30 cm dolgo togo žico ali pa surove arašide zavežimo v mrežasto vrečko in oboje obesimo na vejo; rade jih bodo obiskovale sinice in detli.

• Iz raztopljene maščobe in različnih semen (najbolj univerzalna so sončnična) lahko izdelamo maščobne pogače: jogurtov lonček napolnimo s semeni, v sredino semen vstavimo okoli 20 cm dolgo in 1 cm debelo vejico, nato pa semena zalijemo s stopljeno maščobo do vrha. Postavimo na hladno, da se maščoba ponovno strdi. Pogačo vzamemo iz kalupa in jo za vejico obesimo na drevo.

• Ptic nikdar ne hranimo s kuhano ali soljeno hrano oziroma z ostanki človeške hrane!

• Vodnih ptic nikoli ne hranimo s kruhom, temveč s koruzo, žitnimi semeni ipd.

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Goran Antley, Shutterstock