S Katjo Bidovec in Arnejem Hodaličem, avtorjema razstave pod pokroviteljstvom National Geographica Slovenija, sem se sprehodila med portreti, ki izžarevajo neizmerno moč, in obraze ljudi, ki zrcalijo vso težo življenja.
Med slikanjem na reki Omo se je ob opazovanju domačinov v glavi fotografa, novinarja in popotnika Arneja Hodaliča rodila ideja o razstavi o kulturah, ki zaradi različnih dejavnikov polzijo proti breznu tega sveta.
"Domačini so za portretiranje zahtevali malenkostno plačilo, v moji glavi pa se je rodila ideja o nekem večjem projektu, s katerim bi ujeli minevanje njihove kulture. Po drugi strani pa ima razstava drugo plat, ki jo predstavlja zgodba Edwarda S. Curtisa. Ta je na prelomu v 20. stoletje fotografiral severnoameriške Indijance, njegove fotografije na steklenih ploščah pa so edino gradivo, ki še priča o obstoju zadnjih pristnih Indijancev.Z umetniško-etnološkim projektom sva se želela približati temu ikoničnemu projektu," prizna urednik fotografije pri slovenskem National Geographicu.
S fotografiranjem v etiopskih savanah pa se projekt ni zaključil, temveč se z vsakim potovanjem širi. Plemen na robu izumrtja je seveda preveč, da bi lahko evidentiral vse, kljub temu pa sta na svoji poti s fotografinjo Katjo Bidovec srečala tiste najbolj ogrožene. "Med najbolj ogroženimi je etnična skupina Kara. Za zdaj jih je le še dva tisoč, v desetletju bodo verjetno izginili. To so sicer zgolj predvidevanja antropologov, saj midva kot laika ne moreva tega relevantno oceniti," pojasni Katja in nadaljuje: "Sami se tega sploh ne zavedajo, čeprav jih opozoriš na pereče probleme. Njihovo zemljo so namreč prodali turškim korporacijam z bombažem, zaradi česar kmalu ne bodo imeli več vode za preživetje."
S fotografij v nas zrejo po večini izmučeni obrazi z zgodbami, za katere zahodni svet ne bo nikdar izvedel. Med seboj se ločijo po barvi kože, vrsti oblačil, v katera so odeti, predvsem pa tudi po nakitu. Medtem ko se ob fotografijah kar nekoliko zdrznem, saj ob številnih žalostnih izrazih v očeh le težko ostaneš ravnodušen, pa avtorja razstave podobe danes dojemata povsem drugače.
"Projekt je fluiden. Vsakič o njem razmišljava drugače. Trenutno bi rada poudarila drugačnost, ki se danes zatira. Naj ljudje vsaj začnejo razmišljati o tej drugačnosti, ki je objela svet.Projekt se namreč razvija v smernicah svetovnega dogajanja," nam razkrije Katja, ki ob tem prizna, da se je njihove zgodbe zdaj dosti bolj dotaknejo: "Ko se sprehajam med fotografijami, so mi njihove zgodbe dosti bolj blizu. Ko si tam, je namreč drugačnost tako izrazita, da se le s težavo poistovetiš z njimi. Etiopija je bila nadvse kaotična, medtem ko je vtis najine razstave precej romantičen. Življenje v Etiopiji je pravo nasprotje miru, ki je prisoten tu, na razstavi." Afrika ima namreč svoje zakonitosti, zaradi katerih je za tujce dosti bolj težavna, medtem ko so ju v Indiji dosti lažje sprejeli. Po začetnem cmoku v trebuhu se sčasoma navadita na ljudi in običaje.
Ob sprehodu med fotografijami Arne pokaže na fotografijo Etiopijke, ki na glavi nosi naglavni okras iz tulcev puške. Močna fotografija z izžetim izrazom na obrazu, ki priča o surovosti in trdem življenju. "Rada se poglabljam v izraze na njihovih obrazih. Delo je seveda tudi za naju zelo naporno, in ko sem zadnjič obiskala Etiopijo, sem si rekla, da mi je povsem vseeno, če se še nekaj let ne vrnem," prizna Katja, ki si vedno prizadeva, da je ob stikih z domačini nadvse spoštljiva. Prav sama je izbirala tiste, ki so se postavili pred objektiv, saj je precej lažje, če v takšnih prvobitnih kulturah z ženskami naveže stisk ženska, in ne moški.
Skupaj sta tako postavila studio in določila svetlobo, Arne pa je pritiskal na sprožilec in skupaj sta tako ujela v objektiv zanimive izraze staroselcev. Morda so nastali zadnji portreti teh ljudi iz določenih etničnih skupin, saj v Indiji zaradi globalizacije takšne prvobitne kulture izginjajo, medtem ko ljudstva ob reki Omo ogroža današnji kapitalizem.
"Na slikah so zgolj stari Indijci, saj imajo mladi že povsem zahodno kulturo. Namibija, iz katere sva se vrnila pred približno enim mesecem, kjer sva nadaljevala ta projekt, pa je v nekih predelih še zelo tradicionalna. Himb je še veliko in njihova kultura je še živa, medtem ko je na primer bušmanska 'tradicionalnost' danes namenjena zgolj turizmu. Prilagodili so se sodobnemu načinu življenja in pač tržijo svojo izginulo kulturo," pove Arne in vrže luč na globalizacijo, v kateri z nizkocenovnimi dobrinami le še pospešujemo razkroj sveta in starih civilizacij.
"Lažje je sprejeti, da kultura indijskih staroselcev v Arunačal Pradešu izginja zaradi tehnologije in napredka, kot pa to, da bodo izginile številne etnične skupine v dolini reke Omo v Etiopiji, ki so žrtve interesov multinacionalk in skorumpiranih politikov. Njim bo zmanjkalo vode, kot bi pri nas iz pipe prenehala teči voda," z žalostnim glasom pove Katja. Ob tem se vsi zamislimo, kajti minljivost je pravzaprav del vseh, tudi nas. "Vse je minljivo in prav je, da se tega zavedamo. S Katjo pa bi rada, da se ljudje ustavijo, pogledajo te impresivne obraze in vsaj za trenutek razmislijo o tem, predvsem pa, da se zavejo lepote drugačnosti raznovrstnih kultur, ki nas obkrožajo na vsakem koraku."
Nika Arsovski
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec
