Zakaj, hudiča, naj ne bi potrebovala tudi svojega moškega? Partnerja, nekoga, ki je ob tebi, ki ga imaš rad in ki te ima rad, nekoga, na kogar se lahko zaneseš (in kdaj zneseš), ki je tvoj prijatelj in ljubimec ...
Ko sem bila majhna, je bil moj oče prvi moški, ki sem ga potrebovala. Bil je moj kralj, bil je najpametnejši, najlepši in imel je največji objem na svetu. Njegova brada me je pikala, njegov glas je bobnel, njegove roke so bile močne in spretne. Vse je znal napraviti sam, vse je znal popraviti in polepšati. Seveda so bili dnevi, ko je bil kralj siten in smo se mu dvorne dame raje umikale s poti, a še vedno je bil kralj. Morda od tam nosim nagnjenje do moških, ki preprosto morajo znati zaflikati gumo na kolesu, popraviti pipo in zamenjati žarnico. Morda so mi zato ljubi medvedji objemi, v katerih se počutim varno.
Iskanje njegovega naslednika, torej kraljeviča samo zame, je bil podvig, za katerega imam danes občutek, da občasno še traja. Nikoli ni šlo za obsedenost, da mi nekaj manjka, če nimam moškega ob sebi. Nikoli ni bilo težko zmetati nekaj cunj v nahrbtnik in se s prijateljico odpraviti na morje. In pravzaprav se do prvega resnega fanta, s katerim sva se razšla, nikoli nisem resno vprašala, ali ženska moškega potrebuje, saj se mi je to vedno zdelo samoumevno – tako kot se mi zdi samoumevno, da moški potrebujejo ženske.
Preberite več na Elle.si
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del