Kaznovanje otrok: Vsak udarec je nasilje

Deset zapovedi. Ja, natanko toliko pravil je sin z rokava stresel lansko jesen. Pravil, ki so jih potem teden za tednom ponavljali v vrtcu. Naglas. In v en glas. O prijateljstvu, deljenju igrač in še in še. Dokler niso prišli do zlatega pravila. Osrednjega. In modrega. Kako ne smejo storiti drugim tistega, česar sami ne želijo, da drugi storijo njim. Zapoved, ki uči. In odvrača. Od nasilja, žaljenja, poniževanja. Med vrstniki. »A kaj, če pri vsem tem meje prestopijo starši in otroka kaznujejo s klofutami, udarci po zadnji plati, z eno krepko po ustih,« se sprašuje Maja Plaz, predsednica društva SOS-telefon. Odgovor je sila preprost. Zlato pravilo se na mah razblini. Kot milni mehurček. In krog nasilja je sklenjen.

»Poberi se v kot! Takoj!«

»A vsi po vrsti si pred tem zatiskamo oči,« svari psiholog Matic Munc. »To pa zato, ker večina slovenskih mam in očetov še vedno zatrjuje, da so udarci po zadnjici in zaušnice zgolj vzgojne metode in zato niti najmanj ne spadajo med nasilna in nesprejemljiva dejan-

ja. Tudi udarec po ustih, ker otrok pač jezika, je v očeh premnogo Slovenk in Slovencev še vedno samo poučen. Saj si bo otrok po njihovem mnenju le tako zapomnil, da mora biti tiho. Pa bo potemtakem molčal tudi o žalosti, nasilju, travmah? Ja, tega se pa ne vprašamo, kajne?«

Novela je zato nujna. Na kar nas že dolga, predolga leta opozarja tako Svet Evrope kot z njo ves svet. Ker smo med zadnjimi na tej zelenomodri obli, ki še nismo rekli bobu bob in popolnoma prepovedali telesnega in psihičnega kaznovanja. »Med katere spada tudi stanje v kotu in podobne sicer ne telesne kazni. Ampak, veste, to je povsem enaka kazen. Nasilna. In povsem nesprejemljiva. Pa naj nas otrok še tako močno razjezi,« s pojasnili streže specialni pedagog Marko Juhant. Zavedajoč se, da je vsakdanja slika v slovensko kokoš poveznjenih vasi in mest nadvse skrb vzbujajoča. »Kar ne nazadnje razkriva nedavni burni odziv javnosti, ko je ministrica Anja Kopač Mrak s sodelavci predstavila novelo o absolutni prepovedi telesnega kaznovanja otrok,« besedo preprime Plazova. Ob pogledu na anketne številke, ki kažejo, da skoraj polovica vprašanih novele niti najmanj ne podpira.

Učiteljeva zaušnica

In tako se zgodovina ponavlja. Kajti, si lahko zamislite, da je s prav takšno pobudo že pred debelim stoletjem postregel dunajski cesar Franc Jožef? Terjal je nično toleranco do nasilja. Pa je završalo. Po šolah, domovih, ulicah. Vsi so govorili samo o tem in na vso moč negodovali. In to tako glasno, da so ukoreninjene metode obstale. Udarci vsepovprek. Da so otroke disciplinirali. Saj tega drugače pač niso znali. Ker jih o drugačnih metodah, kot je trda roka v polnem pomenu besede, ni nihče poučil. Zaušnice so tako še naprej puščale odtise. Tudi na licu Darka Krajnca, predsednika Rejniških društev Slovenija.

»Prisolil mi jo je učitelj. In to zaradi otroške naivnosti. Ko je namreč vprašal, kdo je predsednik krajevne skupnosti, in je eden od sošolcev odgovoril, da je to gospod s priimkom Plavec, sem urno vprašal, ker je tako pod našo streho pripovedoval naš oče, ali to ni Žuti. Torej rumenolasi. Kar je enako plavolasemu. A učitelju ta šala niti najmanj ni bila všeč. Sam pa je takrat tudi še nisem povsem razumel. No, a sem kljub temu kasiral. Učiteljevo zaušnico.«

Medvedje usluge

In če so šli v hramih znanja niz korakov naprej in pod njihovimi strehami ne pojejo več palice, tudi zaušnic ni več, so jih pa zamenjale tam pesti. Obračunavanje med vrstniki. »Ker zgledi, seveda, vlečejo. In ker so zaradi telesnih kazni dobili napačna sporočila svojih staršev. Da so udarci dopustni. Da so vir moči,« nadaljuje Plazova, opominjajoč, da prav zato pod Alpami nujno potrebujemo novelo.

»Dejstvo je sicer, da je vsak zakon, pravilnik vreden toliko, kolikor ga spoštujemo, kar pomeni, da novela ta trenutek verjetno ne bo padla na trdna temelja, poleg tega ima kup napak. No, a dejstvo je tudi, da bo ključen in daleč največji korak narejen, ko bomo vnovič na dolgo in široko razpravljali, kaj je nasilje in kaj ne, kaj je sprejemljivo in kaj ni, kje so meje,« je prepričan namestnik varuhinje za človekove pravice Toni Dolčič. Upajoč, da bo vse več Slovenk in Slovencev po stoletju od Jožefove pobude le zavzelo nično toleranco do nasilja. In da ne bomo več gledali proč. »Še posebej ne šolniki. Veste, koliko šol na ves glas zatrjuje, kako pri njih ni nasilja? Ampak, dajte, no. Poglejte okrog sebe. Nasilje je.«

»Še posebej, ker starši nemalokrat iščejo prehitre rešitve. V telesnem kaznovanju,« dodaja Plazova. »S čimer si delajo le medvedjo uslugo. Tovrstno kaznovanje namreč ne gradi spoštovanja. In tudi ne meja. Ampak ruši odnose, zaupanje, varnost.«

Enkrat po roki, drugič po glavi

»Veste, kako je naš oče – bil sem v reji – učil spoštovanja? Z redom. In strogim glasom. Čim je kaj rekel, si natanko vedel, kaj in kako je treba storiti. In nikomur ni nikoli padlo na pamet, da ne bi ubogal. Ker je bil nepopustljiv. Dosleden,« spomine pretresa Krajnc, ki po taistem ključu vzgaja hčeri. Brez udarcev, nasilja. »Ja, in takšna vzgoja se morda v sodobnem, vse prehitrem in stresnem času, res zdi nemogoča. Ampak je mogoča,« recept svoje vzgoje pristavlja še Vanja Vidič iz Lendave, ki vzgaja svojo in še tri rejniške hčere. In vsaka je drugačna, svojstvena. In na tem gradi zaupanje, spoštovanje. Na njihovih posebnostih. »No, pa tudi brez mej, seveda, ne gre. Kajti, če jih otrok nima, potem se izgubi. Se ne počuti varnega. Zaželenega.«

A ker starši v sodobni družbi nočejo razvajencev – srž slovenskih vzgojnih tegob ostri Munc – zamahnejo. Enkrat po nogi, drugič po roki, tretjič po glavi. »Da bo mul'c ubogal. Tako se prepričujejo. Oziroma so o tem prepričani. In tako smo ujetniki med dvema ekstremoma. Ker je premalo razuma. In ker se prav v vsem tem jasno kaže, kako je daleč največji problem naše družbe; zaprtost. Nekomunikacija. Rešitev namreč niso knjige – teh je o vzgoji na tisoče – in tudi ne njihovi instant nasveti, ampak je pot do zrelosti v debatah, pogovorih. Začenši na vrhu. Pri politikih.«

Udarci bolijo in puščajo sledi

Da bi mame in očetje, ki so pri vzgoji zaradi zahtevnih otrok nemočni, našli pravo pot. Do vzgoje brez trohice nasilja. K čemur morata – nadaljuje Munc – v prvi vrsti pristopiti oba skupaj. Mama in oče. Usklajeno. In z začrtanimi cilji. Da ga kaznujemo z odvzemom ugodnosti. »Ta metoda je med najbolj učinkovitimi. Saj ga to najbolj prizadene,« izkušnje deli Juhant. »Pomembno pa je, da pri svojih odločitvah zlepa ne popustimo. Tudi če na dolgo in široko obljublja, kako se bo poboljšal, mu ugodnosti vrnemo šele takrat, ko obljube tudi izpolni. Ko ravna drugače. Ubogljivo. Pa še nekaj je ključno. Da pri branju levit ne dolgovezimo. Ker potem je učinek nasproten. Otrok nas ne posluša in spet smo na začetku. Neučinkoviti. In na pragu tega, da spet pademo na izpitu. In v nemoči zamahnemo proti otroku.«

Kar se ne nazadnje že tako vse prevečkrat zgodi v afektu. Ko nas vklene strah za otroka. S čimer se je soočil tudi Juhant. Ko je mimo njiju s hčerko pritekel kuža, hči pa je stekla za njim. Na semaforju pa: rdeča luč. In bližajoč avto. »V trenutku sem stekel za njo, jo zagrabil, potem pa je nisem samo oštel, ampak ji tudi dal eno po zadnjici. V afektu. In iz strahu. In to je treba priznati. Da sem storil napako. Da nisem ravnal prav. Ker udarci bolijo. In puščajo sledi.«

Neenotnost stroke

Sledi, ki so v podalpski družbi – tako vsi sogovorniki v en glas – vse preveč opazne. Smo torej dovolj zreli, da sprevidimo, kam drvi naš vlak vzgoje? In to po vsem tem, ko so nas vsi po vrsti prehiteli že po levi. Švedi so, recimo, telesnemu kaznovanju otrok rekli konec že leta 1979, Avstrijci deset let zatem, Hrvatje leta 1999. Telesno kazen so prepovedali tudi v Romuniji, Bolgariji, Grčiji, na Cipru. Kaj pa mi? Zakaj pri nas že lep čas stopicamo na mestu? Z ministrstva odgovarjajo, da zaradi ljudstva, ki je leta 2012 na referendumu zavrnilo predlog Družinskega zakonika, v katerem je bila zapisana tudi prepoved telesnega kaznovanja otrok.

Ampak, kaj smo delali leta poprej, če pa se tako radi zgledujemo po severnjakih? Pred desetimi, dvajsetimi leti? Z ministrstva odgovora na to, kakopak, ni, zato lahko le sklepamo, da se verjetno skriva v še kako značilni slovenski neenotnosti. In glede telesnega kaznovanja otrok je povsem razdeljena celo stroka. Saj premoremo še vedno strokovnjake, ki v zaušnici ne prepoznajo nasilja. Ker so jo – domnevamo - verjetno dobili tudi sami in so zato prepričani, da je tako edino prav. Da se klofutamo. In pretepamo. Daleč stran od Platonove filozofije, kako je cilj vzgoje ta, da telo in duša prejmeta vso lepoto in popolnost, ki jo morata imeti.

Besedilo: Igor Krmelj // Fotografija: Shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord