Nihče ne pije ali se drogira, ker mu je dolgčas.
»Že leta na ulicah med brezdomci videvam iste obraze. Glede na to, koliko podpore in pomoči jim je na voljo, od nočitev do dnevno toplih obrokov, se mi zdi, da jim očitno že nič ne manjka, če so kljub temu še vedno na cesti. S tem, ko jim ljudje dajemo denar, samo podpiramo njihov način življenja, ne verjamem pa, da jim s tem dejansko kaj pomagamo, da bi karkoli spremenili,« so večkrat slišani očitki ljudi ob omembi brezdomstva. Pa je res tako? So res uporniki sistema, ki si izbirajo življenje na ulici, zavoljo svobode, ki jim jo ta ponuja? Sta proseč pogled in iztegnjena dlan sinonim za svobodo? Ali se zaradi tega, ker si mislimo »sam si si kriv« mi bolje počutimo in gremo domov mirne vesti, da se nas to ne tiče? Odgovore sem poiskala na ulici, kamor me je po očem javnosti skritih poteh popeljala nekdanja brezdomka.
Na ulici je živela malo manj kot sedem let, skvotala je iz ene umazane in zapuščene hiše v drugo, kar pomeni, da si je bivališče delila z drugimi brezdomci, večinoma alkoholiki in odvisniki. »Na ulici velja pač zakon ulice in prej ko spoznaš in sprejmeš pravila, lažje ti je. Nobene garancije nimaš, da če imaš danes streho nad glavo, jo boš imel tudi jutri. Ves čas si v negotovosti. Prav tako ne moreš pri sebi imeti osebnih stvari, garderobe, saj je nimaš kje hraniti. Tudi če kje kaj pustiš, lahko že naslednji hip izgine. Vse, kar imaš, moraš nositi s seboj. Pri brezdomnih osebah, ki so odvisne ali alkoholiki, med prijatelji velja, kar je tvoje, je moje, in kar je moje, te nima kaj brigati. Neizbežno je, da je kup nasilja, napetosti, prepirov, izgredov, posredovanja policije. Po navadi ti tisti, s katerim si imel najboljši odnos, ukrade denarnico iz torbe,« začne s svojo zgodbo na klopci v parku, kjer je večkrat prespala, saj je včasih spanje na samotni klopci vredno veliko več kot noč v napol podrti hiši, polni brezdomcev, kjer vse smrdi, sosed ob tebi na tleh smrči, riga, in kjer si moraš dobesedno vsak dan znova izboriti svoj prostor.
»Trezen se ne moreš tako ponižati«
Sprehodiva se po poteh nevidne Ljubljane, kjer se zadržujejo brezdomci. Po teh turah v okviru projekta Kraljev ulice namreč vodi ljudi. Ura je deset dopoldne in večina njih je že v 'rožnatem' stanju. Zadeti, pijani. A ne vsi. Prodajalci Kraljev ulice so prešerno nasmejani in se pripravljeni pogovarjati, seveda pa se tudi med njimi najde kakšna izjema.
»Ne spraviš se prosjačit, ne da bi prej zvrnil nekaj kozarcev. Enostavno se trezen ne moreš tako ponižati. Tudi brezdomci so samo ljudje, ki se soočajo sami s sabo. Z drogo in alkoholom pobegneš od vsakodnevnega poniževanja in obtoževanja,« pove brezdomka, ki je dnevno izpraznila tudi do sedem litrov steklenic vina. »Sploh ne veš, kdaj se to zgodi, tvoj cilj je preživeti dan, ne razmišljaš nič vnaprej in dejansko živiš v trenutku. Čeprav je na voljo kar nekaj točk, kjer dobiš dnevno topel obrok, enostavno ne prideš do tja, nisi sposoben. In tako si ujet v začaranem krogu, iz dneva v dan, leta minevajo, izstopiti iz tega in začeti drugače pa se ti zdi praktično nemogoče.«
A njej je vendarle uspelo. »Ker sem trmasta in imam močno voljo. A to ni šlo čez noč, korak za korakom,« pravi. Ko je ulica začela tako nažirati njeno zdravje, da ni mogla niti več sama hoditi in je za pomoč pri hoji uporabljala hojico, se je odločila, da v mladih letih ne želi pristati na invalidskem vozičku, in tako se je začela njena pot postavljanja na noge - dobesedno.
Na ulici vidimo zgolj posledice
»Na brezdomstvo bi ljudje morali gledati malo bolj kompleksno, kot odgovornost celotne družbe, sistema. Že število brezdomnih oseb, ki z leti strmo narašča, in povečane potrebe po zavetiščih nam lahko povedo, da del tega lahko pripišemo sistemu, en del pa seveda tudi posameznikom, ki se soočajo z osebnimi stiskami, torej gre za kombinacijo. Na ulici vidimo zgolj posledice. Ljudi z duševnimi težavami, alkoholike, odvisnike, redko pa se vprašamo, kako je do tega sploh prišlo, in zakaj je človek pristal, kjer je. Nihče ne pije ali se drogira zato, ker mu je dolgčas. Moje mnenje je, da se brezdomstvo začne že v otroštvu. Okolje, v katero smo se rodili in v njem odraščali, nas zaznamuje za celo življenje. Ko se pogovarjaš s temi ljudmi, in povedo zelo malo, izveš, da so njihovo otroštvo zaznamovali takšne in drugačne zlorabe, nasilje, fizično in verbalno, posilstva, starši alkoholiki, odraščanje brez družine, skratka, temelji niso ravno idealni za zgraditi neko zdravo osebnost. Ti ljudje so preživeli samo tako, da so 'zbežali' od realnosti, saj drugače niso znali, niti zmogli,« pove Bojan Kuljanec, predsednik društva Kralji ulice.
Izogibajo se iskanja krivde
Podoben odgovor dobim tudi v Zavetišču za brezdomce Ljubljana, kjer brezdomcem ponujajo prenočitev in topli obrok, nimajo pa dnevnega centra, kjer bi lahko preživljali svoj čas in se družili. »Bivanje v zavetišču zahteva od posameznika tudi določeno stopnjo prilagodljivosti, manjši življenjski prostor si deli veliko različnih posameznikov, treba je precej prilagajanja sostanovalcem in osnovam skupnega bivanja v obliki hišnega reda ... Včasih kdo tudi tega ne zmore. Življenje na cesti je težko, gre za izredne razmere pri posamezniku, vsakodnevni boj za stvari, ki so nam samoumevne (poleg hrane, obleke in preostalih dobrin je pomembna tudi varnost, izgubljajo stike z vsemi, ki niso brezdomci, občutno se jim slabša zdravstveno stanje), zato se socialni delavci izogibamo sodbam in iskanju krivde oziroma odgovornosti. Gre za posameznike v izjemno slabih razmerah, katerih si, sem prepričana, ne izberejo sami pri polnem zavedanju in prostovoljno,« komentira Mateja Pišorn, strokovna delavka Zavetišča za brezdomce v Ljubljani.
Spremeniti je treba vzorce
Da so koraki iz brezdomstva zelo počasni, se strinja tudi Nuša Zavašnik iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote: »Začne se pri osnovah, kot so, da se nekdo redno prha, poskrbi za svoje zdravje, da dostojno poje obrok z drugimi, da spi na toplem, da se začne vključevati v družbo, kjer lahko dela in ustvarja ... To mu daje dostojanstvo, ki ga je izgubil s svojim načinom življenja na ulici, in od tu lahko dela nove korake. Rešitev z ulice tako ni enkratna odločitev, ampak vztrajno odločanje za nove korake k boljšemu življenju. Tisti, ki vztrajajo, se počasi vključujejo v delo, družbo, prevzemajo odgovornosti in so tako bolj zadovoljni, imajo smisel, saj živijo za nekaj. Človek se ne reši ulice tako, kot večkrat napačno mislimo tako mi kot brezdomci, da si najde službo in stanovanje, obenem pa ohranja isti način življenja in razmišljanja. V takem primeru je le vprašanje časa, kdaj bo človek padel nazaj bodisi v odvisnost ali osamo in posledično spet pristal na cesti. Začeti je treba spreminjati življenjske vzorce in probleme, ki so jih pripeljali na ulico.«
In kakšno vlogo imamo tukaj posamezniki, družba? Kako lahko pomagamo? »Največ tako, da brezdomce vidimo. Da ne umikamo pogleda, ko nam pridejo naproti. Da če jim že damo denar, jim ga damo brez spraševanja in obsojanja, za kaj ga bodo porabili. Če sodimo, je bolje, da jim ga sploh ne damo. Povabite kdaj koga na kavo ali čaj, in boste ugotovili, da so to zelo prijetni in prijazni ljudje. Občutek, da je človek, brezdomcu pomeni dosti več kot evro, ki mu ga daste s pogledom, uprtim v tla,« sklene Kuljanec.
Besedilo: Katja Štingl // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
