Število čezmerno hranjenih in debelih ljudi se je po podatkih Svetovne zdravstene organizacije podvojilo od leta 1980, kar pomeni, da ta hip po svetu hodi kar dve milijardi ljudi, starejših od 18 let, ki so čezmerno hranjeni, od tega jih je več kot 600 milijonov debelih. Le kako se nam je to lahko zgodilo?
Najprej gre seveda pomisliti na naš močno spremenjeni življenjski slog. Če je človek nekoč svojo hrano moral najprej uloviti, nabrati ali si jo vzgojiti, nato pa jo še pripraviti ali vsaj del nje (če je bilo to takrat sploh mogoče) shraniti za čase pomanjkanja, je danes dovolj že, da zavrti telefonsko številko, pa mu kalorično preobilje dostavijo naravnost na domači prag.
In ker je evolucija načeloma prepočasna, da bi se naš organizem, ki se je po tisočletjih prilagajanj na cikle relativnega obilja hrane in dolgih obdobij, ko je bilo hrane premalo, dovolj hitro navadil na danes neprestano dostopne presežke, se človeštvo zadnjih 200 let (kar sovpada z industrijsko revolucijo) sooča s težavo, ki je v zadnjih nekaj desetletjih prerasla že v pravo epidemijo. Epidemijo debelosti.
Človek je naenkrat ne le pridelal več hrane, kar je hrano naredilo bolj dostopno zares veliko ljudem, ampak je lahko nje presežke s pomočjo novih izumov s področja konzerviranja, zamrzovanja, hlajenja in transporta hranil dlje, kar je posledično pripeljalo do razmaha verige trgovin s hrano (in današnjih supermarketov).
Da pa smo se danes znašli v tako kočljivi situaciji, kot smo ji priča, je moralo seveda iti narobe še nekaj stvari. Ena ključnih v sosledju več 'nesrečnih' okoliščin je gotovo praznoverje, ki je našlo pot celo v objektivno znanost in medicinske raziskave. Ker gre za tiste vrste mit (ali zmoto), katerega usodne posledice se razkrivajo šele zadnjih nekaj let in imajo zares veliko opraviti tudi s knjigo dveh strokovno podkovanih slovenskih avtorjev o prehrani LCHF Bemumast!, ki vam jo z dotičnim prispevkom želimo kar najbolj približati, se mu bomo v nadaljevanju malce bolj posvetili.
Si, kar ješ! Mar res?
»Verjetno ste že slišali za rek 'si, kar ješ'. To verovanje je staro in smešno: bojevniki iz davnine so pogosto verjeli, da bodo z uživanjem določenih živali pridobili njihove lastnosti. Da bi bili hitrejši, so jedli kremplje hitrih in agilih lovcev, za moč medvedje šape, erotično poskončnost naj bi dobili z uživanjem tigrovih penisov in krvi. Najbrž se vam taka verovanja zdijo naivna in povsem neverjetna, a 'si, kar ješ' je še danes pogosta zmota,« sta bila v svoji odlični knjižni analizi prehranskih stranpoti in pozivu k ponovnemu razmisleku o pomilostitvi uživanja maščob jasna Tjaša Vrhovnik in Gašper Grom.
Tako, kot se nam omenjena vraževerja zdijo absurdna (če niste ravno vietnamski milijonar, ki verjame, da ga bo napitek iz rogov nosoroga ozdravil raka), pa se avtorjema zdi absurdna tudi trditev, v katero nas je desetletja prepričevala prehranska stroka, medicina in celo znanost.
»Eno od podverovanj iz kategorije 'si, kar ješ' je verovanje, da iz prehranskih maščob nastanejo telesne maščobe ali drugače povedano: maščobe redijo.«
In za slednje je 'kriv' en sam znanstvenik, ki pa je to – sicer v dobri veri (a na velikem egotripu) - pred desetletji večkrat 'dokazal'. To je bil dr. Ancel Benjamin Keys iz Univerze v Minnesoti, ki je izvedel nekaj raziskav, s katerimi je želel odkriti krivca za naraščanje števila debelih ljudi.
»Dr. Keys v svojem verovanju, ki meji na magijo, ni bil pretirano originalen: že starogrški zdravilec Galen je verjel, da se telesne obilnosti rešimo tako, da jemo meso vitkih, predvsem divjih živali. Mnogi srednjeveški zdravilci so verjeli, da bomo zato, ker so prašiči požrešni, z uživanjem njihovega mesa prevzeli to lastnost. Pogosta zmota o maščobah je bila zmota o obnašanju maščob zunaj in v telesu: ko danes slišite koga govoriti o tem, kako določeno živilo 'topi maščobne obloge', je to točno isto praznoverje. Maščobe v telesu se ne topijo. Telesne maščobe bi se morda stopile, če bi debel posameznik stopil v železarsko peč, ampak to ne bi bilo preveč zdravo, pa tudi preostanek življenja tega človeka bi se dramatično skrajšal na nekaj težkih in mučnih minut.«
Pa vendar je dr. Keys, ki je svojo hipotezo, da uživanje maščob vodi do povišanega holestrola, z njim pa v različne bolezni, predstavil leta 1952, uspel za nekaj desetletij znanost na tej točki postaviti na glavo. Osnovni problem ni bila njegova hipoteza, ki bi jo znanost v normalnih okoliščinah zagotovo slej ko prej ovrgla, ko se ta ne bi potrdila. Problem je bil v tem, da je dr. Keys podatke za potrditev svoje hipoteze zbiral selektivno, raziskovalce, ki so opazili napake v njegovih študijah pa zavračal agresivno in nadvse oholo.
»Eden od njegovih najbolj znanih nasprotnikov je bil britanski zdravnik John Yudkin, ki je že leta 1957 v reviji The Lancet prvič objavil tezo, da zna biti za težave sodobnega sveta kriv sladkor, torej živilo, ki je v uporabi šele zadnjih nekaj sto let, v široko uporabo pa je prišlo v zadnjem stoletju,« sta na gospoda Yudkina, ki je preslišan s strani javnosti in sveta znanosti umrl, da bi se njegovih del spomnili šele danes, opozorila avtorja knjige Bemumast in nadaljevala: »Da je za srčno-žilne bolezni kriv sladkor, so govorili statistični podatki, pa tudi zdrava kmečka pamet: kako bi nam maščobe kar naenkrat začele škoditi, če pa smo z njimi normalno in brez pretresov živeli praktično večino evolucije?«
Pa vendar je na koncu obveljala 'beseda' izjemno ambicioznega, vplivnega in prepričljivega dr. Keysa, zato prehranske smernice večine razvitih držav, tudi Slovenije, danes temeljijo na njegovih slabih zaključkih, ljudje v teh deželah pa smo bolj debeli in bolani, kot smo bili kdajkoli poprej.
Uradni dogmi so ure štete!
Zadnjih 15 let se na tem področju počasi, vendarle nekaj premika, sta optimistična avtorja knjige.
Čeprav uradna dogma o tem, da naj bi ljudje večino energije za svoje življenje dobili iz izdatne količine ogljikovih hidratov, še vedno velja, pa se znatno spreminja odnos in vedenje o vlogi maščob v prehrani.
S svojo knjigo Bemumast – z uživanjem maščob do vitkosti in dobrega počutja, ki je tudi prva slovenska knjiga o prehrani LCHF, sta svoj kamenček k prepotrebnemu premiku preživele paradigme dodala še Tjaša Vrhovnik in prehranski strokovnjak Gašper Grom. V knjigi Bemumast tako ne le osvetlita nov pogled na vlogo maščob v prehrani in koristi nje uživanja, temveč predstavita tudi obliko prehranjevanja, s katero je mogoče učinkoviteje kot z običajnimi dietami oklestiti naše postave, vzdrževati doseženo telesno težo in ne nazadnje tudi normalizirati našo krvno sliko ter z njo zdravje.
Se zdaj morda sprašujete, kaj je to prehrana LCHF, ki je sorodna in jo zato nekateri bolje poznate kar pod izrazom ketogena dieta?
Če povzamemo skrajšan in jedrnat opis avtorjev knjige Bemumast, je ketogena dieta 'način prehranjevanja, v katerem izrazito prevladuje vnos prehranskih maščob, manj je beljakovin, zelo malo pa zaužitih ogljikovih hidratov'. Ko se prehranjujemo na tak način, 'pride do prehranske ketoze, ki je ključen dejavnik za nastop kopice ugodnih učinkov, ki jih ima tak način prehranjevanja na naše telo'. Navedb in dokazov za slednje pa v knjigi Bemumast! kar mrgoli.
Ali povedano še bolj preprosto: da bi sledili visokomaščobni dieti, boste morali iz svojih shramb ven pometati vse ogljikove hidrate (sladkor, moko, kosmiče, testenine, riž, polento, kruh ...) in sadje (ohranite lahko le kako limono ali nekaj jagodičevja), ter si jo napolniti z živili po vrstnem redu, kot ga svetujeta avtorja knjige: jajca, maslo, kokosovo malso, olivno olje, avokado, ribe, mastne kose mesa (klobase, slanino, zaseko, ocvirke), sladko in kislo smetano, mastne sire, nekaj polnomastne skute, veliko zelene zelenjave in oreščke (kot so makadamije, lešniki in mandlji). Če v shrambi ostane še kaj prostora, lahko dodate še belo in pusto meso, pa vsaj dva zavitka masla. In ne pozabite na sol.
Se sliši noro?
Na tem mestu vas ne bomo skušali prepričati v nasprotno, saj bomo tudi sami stvari najprej malce 'prespali' in o njih razmislili ter nikakor ne bomo kar tako in z danes na jutri na glavo obračali svojega jedilnika. Lahko pa vam vendarle priporočimo, da si ob priliki v roke vzemite knjigo Bemumast!. Ne le zato, ker gre za intrigantno in strokovno dobro podkovano delo, ampak tudi zato, ker je zares odlično napisana. Prav duhoviti in pronicljivi dovtipi, ki jih je knjiga polna, so bili eden od razlogov, da smo knjigo prebrali malodane na dušek.
Ekstra priporočilo!
Še tole ...
- »Več desetletij smo maščobe v prehrani označevali za glavnega povzročitelja številnih bolezni in hranilo, ki je odgovorno za poslabšanje številnih bolezni, torej hranilo, ki se ga je treba za vsako ceno izogibati. Zadnje raziskave s področja nutricionistike dokazujejo, da smo s prstom upirali v napačnega krivca. Knjiga Bemumast! na zelo jasen, preprost in strokoven način razlaga vlogo maščob v prehrani, našemu telesu in njihovo vlogo pri določenih boleznih. Vsekakor bo koristna tudi profesionalnim in rekreativnim špotnikom, oziroma vsem, ki želijo poglobiti znanje o maščobah v prehrani.« - Danijel Borković, dr. med, specialist interne medicine
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču