Kirstine Szifris: Zapornike sem učila filozofijo in vem, da to lahko izboljša kulturo v jetnišnicah

6. 3. 2018
Deli
Kirstine Szifris: Zapornike sem učila filozofijo in vem, da to lahko izboljša kulturo v jetnišnicah (foto: profimedia)
profimedia

Po zaporniških hodnikih in jetniških celicah se vali ogromno moči, veljave, vpliva in nezaupanja. Zapornike zato potreba po preživetju sili k mačističnemu obnašanju, napadalnosti in uveljavljanju moči, pazniki pa dogajanje opazujejo z razdalje.

Najbrž ni nobene kaznilnice, v kateri ne bi med prestopniki veljali notranji zakoni. Ve se, kdo je glavni, kdo ukazuje in kdo uboga. Raziskave, kakšna je socialno-družbena slika znotraj jetniških zidov ter kaj bi se dalo izboljšati in morda zaporniško kulturo dvigniti na višjo raven, se je lotila britanska kriminologinja z manchesterske univerze Kirstine Szifris. Izbrala je nevsakdanjo metodo z učnimi urami filozofije.

»Zveni nenavadno, a moje raziskave so pokazale, da so učne ure filozofije pomagale. Zaporniki so se lažje soočili s jetniškim okoljem, poleg tega se je zmanjšalo medsebojno nasilje in ustrahovanje. Študije so razkrile, da si jetniki za bolj varno prestajanje kazni nadenejo videz močne, strašljive osebnosti, s katerim lažje usmerjajo svoje življenje za rešetkami,« je o svojem delu povedala Szifrisova.

S poukom in obravnavo filozofskih tem je Szifrisova kaznjencem sprostila nekaj prostora, da so lahko odvrgli svoje mačistične fasade ter se naučili pogovarjati med seboj. O življenju, morali in identiteti.

Delala je v dveh zaporih za moške. Moški so praviloma bolj nasilni, nagnjeni k ustrahovanju, izpostavljajo svojo moškost in mačistično kulturo. Te trditve niso brez osnove, podpirajo jih številke.

V 12 mesecih je bilo do lanskega septembra več kot 28.000 napadov ali 12 odstotkov več kot leto prej. Po poročilih o samomorih iz nottinghamske kaznilnice prestajanje kazni vpliva na posameznikovo psihično zdravje. Številke o samopoškodbah presegajo številke o medsebojnem nasilju. V obdobju 2016/17 so zabeležili več kot 42.000 samopoškodb, 70 zapornikov pa si je vzelo življenje.

Nasilje in trdo delo

Mimo nasilniškega obnašanja bi lahko prestajanje kazni opisali kot dolgčas in stagnacijo. »Delala sem z jetniki, obsojenimi na dolgoletno bivanje za zapahi. Povedali so mi, da čas v kaznilnici teče zelo, zelo počasi. Trdo, hlapčevsko delo, dolgočasnost, omrtvičenost in pomanjkanje možnosti za izražanje lastnih misli in čustev vodijo kaznjence do občutka izključenosti, zdi se jim, kot bi obviseli v času. Želijo pa si nekaj drugega. Nočejo bili le zaporniki in številka v razpredelnici prestopnikov. In to nasprotje počasi spodjeda njihovo identiteto,« je ugotovila Szifrisova.

Zakon moči in avtoritete ter splošno nezaupanje, značilni za jetniško socialno okolje, silijo zapornike, da se skrijejo za fasado mačistične drže. Szifrisova se je vprašala, ali je sploh dobro, da moški preživijo toliko časa v okolju, ki vzpodbuja in krepi tako obnašanje.

»Mačistične osebnosti so ob koncu dneva obsojene na poraz. Prinašajo dodatne težave tako znotraj kaznilniške ustanove kot po izpustitvi ob ponovnem vstopu v družbo. Zapor podpira identiteto, ki izhaja iz projekcije telesne moči. Veliko bolje bi bilo, ko bi razvijali sistem, v katerem se obsojencem ne bi bilo treba pretvarjati in bi smeli drzno upati, da se lahko kaj premakne na bolje in da imajo možnost izboljšati same sebe,« trdi Szifrisova.

Filozofsko razmišljanje

Rast in razvoj sta pomembna za vsakega človeka. Izobrazba pa je lahko za obsojenca življenjsko pomembna žila, saj mu ponuja počitek po trdem delu in možnost za izražanje samega sebe.

»Filozofijo sem v dveh angleških zaporih poučevala pol leta. Moji učenci so bili zaporniki z dolgimi, celo dosmrtnimi kaznimi. S poukom sem jih želela vzpodbuditi k filozofski razpravi in razmišljanju. Nisem jih morila z zgodovino filozofske znanosti, želela sem, da bi bili sami filozofi, da bi med seboj sodelovali in bolje razumeli osnovne principe, na katerih slonijo naše življenjske odločitve. Skupaj smo iskali odgovore na vprašanja, kot so, kako naj bi bila družba organizirana, kaj pomeni besedna zveza dobro živeti in kaj vse zajema etika. Sčasoma je skupina začela sodelovati, lotili smo se debat o zapletenih temah, si delili spoznanja in osebne poglede. Zaporniki so naše pogovore opisali kot počitek po delu ali kot neko obliko svobode, ki je niso deležni nikjer drugje za kaznilniškimi zidovi,« je pouk opisala Kirstine Szifris.

Obsojenci so torej cenili možnost, da se vključijo v začasno izobraževanje in izkusijo intelektualno okolje. Ko so se za kratek čas prelevili iz prestopnikov v filozofe, se je spremenila tudi njihova drža, mačistično fasado je zamenjalo bolj pozitivno obnašanje.

»Med raziskavo sem ugotovila, da znajo moji zaporniki poglobljeno razmišljati, bili so kos intelektualnim izzivom in se izkazali z lastnimi stališči. Mnogi so skušali dojeti bistvo zaporniškega okolja in mnogi so filozofske razprave dobro unovčili za boljše razumevanje in osebni napredek. Študija je dokazala, da se z odprtim, nenadzorovanim pogovorom o nevtralnih in abstraktnih temah da vzpostaviti bolj pozitivno vzajemno sodelovanje med zaporniki. Obsojenci so postali bolj razumevajoči do drugih, bili so bolj mirni in znali so izraziti svoje stališče brez napadalnosti. Morda bi dodatno izobraževanje imelo še večji vpliv in bi izboljšalo kulturno raven obnašanja za rešetkami,« je povzela rezultate svoje raziskave britanska kriminologinja.

Če torej predvidevamo, da je namen prestajanja zaporne kazni rehabilitacija prestopnika, naj bi se obsojenec v zaporu spremenil, osebnostno napredoval in se pripravil za drugačno življenja na prostem. To pa je težko doseči, ko živiš v okolju, prežetem s strahom, nasiljem in grožnjami.

Vir: Independent

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju