Kirurg Jurij Gorjanc: Ko med operacijo zmanjka elektrike ...

Z Jurijem Gorjancem, ki je med letoma 1999 in 2010 delal kot kirurg v domači, slovenjgraški bolnišnici, od takrat pa je zaposlen v bolnišnici usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini na avstrijskem Koroškem, bi se lahko pogovarjali o marsičem. Ne samo o njegovem poklicnem zdravniškem delu, ampak tudi o alpinizmu in gorah, s katerimi je tesno povezan že od otroštva, o t. i. višinski medicini, iz katere tudi pripravlja doktorat, o delu, ki ga ob koncih tedna opravlja kot član dežurne ekipe reševalcev na Brniku ... Vendar smo se v pogovoru osredotočili na njegovo dobrodelno delo v tretjem svetu.

V Liberijo ste konec novembra vodili skupino slovenskih kirurgov. Za kakšno odpravo je šlo?

To je bila že druga slovenska humanitarna kirurška odprava z desetimi člani. V šestih dneh smo opravili 103 operacije. Prvič, leta 2016, smo bili v Gambiji. Pred tem sem bil kot pridružen član že večkrat v tretjem svetu z Angleži, Avstralci, Španci, Američani. Sem kar malo ponosen in skoraj ganjen, da je med slovenskimi zdravniki toliko pripravljenosti, da žrtvujejo svoj čas in tudi denar, da gredo pomagat pomoči potrebnim. Zanimivo, a zdi se mi, da jih na primer med Švicarji in Avstrijci ni toliko. Avstrijci bodo šele leta 2018 organizirali svojo prvo takšno odpravo. So pa na tem področju ‒ tudi zaradi nekdanjih kolonialnih povezav ‒ zelo dejavni Angleži.

Kdaj ste prvič šli na humanitarno odpravo oz. kdaj ste začel delovati kot kirurg prostovoljec?

Prvič sem šel na tako odpravo leta 2009, in sicer v Mongolijo. Organiziral jo je profesor Andrew Kingsnorth, starosta organizacije Hernia International Foundation in nekdanji predsednik Evropske herniološke zveze (zveze organizacij, ki se ukvarjajo s problematiko različnih hernij ‒ kil, op. p.). Bilo mi je v čast, da sem smel delati z njim. Kingsnorth je zdaj žal popolnoma oslepel in ne more več delati. V naslednjih letih smo šli na Madagaskar in v Indijo, Gano in Tanzanijo, slovenska odprava pa je šla, kot rečeno, v Gambijo in Liberijo.

To delo, kolikor razumem, ni samo prostovoljno in neplačano, ampak zanj izrabite del svojega dopusta.

Drži, na tako odpravo gremo med dopustom. Odprava traja okoli deset dni, včasih malo manj, včasih malo več. S sabo nesemo ves potrebni material, zdravila, obliže, skalpele, tablete proti bolečinam, anestetike ...

Kakšne kirurške posege pa opravljate?

Na podlagi podpisane pogodbe med krovno organizacijo in lokalno bolnišnico operiramo hernije (kile), saj v tretjem svetu navadno zelo velike trebušne kile ljudem onemogočajo normalno življenje in zmanjšujejo njihove delovne zmožnosti. Z razmeroma preprostim kirurškim posegom ljudem pomagamo, da lahko začnejo hoditi v šolo, služijo denar za svojo družino, se poročijo ... Operiramo pa tudi vsa druga vnetna stanja in opravljamo nujne operacije. Naj ob tem povem, da z operacijami raka nimamo veliko opravka. Raka ljudje v tretjem svetu, razen redkih izjem, niti ne dočakajo, saj začnejo umirati kmalu po 50. letu, ko se večina rakov šele pojavi.

Operirate v pravih ali improviziranih bolnišnicah?

Osredotočamo se na manjša mesta tretjega sveta, glavna mesta imajo razmeroma dobro oskrbo. Lokalni zdravniki najamejo operacijske prostore, ki jih največkrat dobijo brezplačno, saj tako ali tako ni kirurgov, ki bi operirali. So pa operacijske dvorane večkrat zelo preproste in operiramo s posebej močnimi čelnimi svetilkami, ki jih prinesemo s seboj od doma. Med operacijami namreč pogosto zmanjka elektrike.

Kako je s strokovno medicinsko podporo med operacijo glede na slabo razvit zdravstveni sistem v takih državah?

Pri delu se zanašamo predvsem nase. Ko smo bili v Gambiji, smo na primer upali, da bomo dobili histološke izvide tumorja, ki smo ga odstranili nekemu mlajšemu moškemu. Pa jih nismo dobili. Možnosti pregleda pod mikroskopom niso imeli, Banjul, glavno mesto Gambije, kjer bi ga lahko opravili, pa je od mesta, kjer smo delali, precej oddaljen. K sreči smo operirali tako, da je bilo odstranjeno vse tkivo, in menda gre fantu dobro. V Liberiji je bila z nami specialistka rentgenologinja z ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra, ki je vse bolnike pred operacijo pregledala z ultrazvokom. To je za razmere tretjega sveta izjemna stvar, pa tudi lokalne zdravnike je naučila delati z ultrazvokom.

Kako pa poteka organizacija take odprave?

Nujen je stik z lokalnim zdravnikom, ki zbere in izbere bolnike, jih pregleda, naredi smiseln vrstni red operacij, opravi predoperativne preiskave, npr. testiranje za HIV ... Nato se podpiše pogodba, kjer je določeno, kaj bomo operirali, kako bomo to naredili, kako mora lokalno osebje bolnike po operacijah spremljati in jih kontrolirati, odstranjevati šive ... Mesece pred odhodom zbiramo material, urejujemo dokumente, med katere spadajo dovoljenja za delo, zavarovanja za kazensko in odškodninsko odgovornost. Čeprav gremo pomagat v tretji svet, mora administrativno vse 'štimati'.

Verjetno je gledati trpljenje ljudi, ki jih povzročajo bolezni, kakršne pri nas zdravimo rutinsko, v tretjem svetu pa ne, čustveno naporno.

Na začetku je težko dojeti, kako malo je v Afriki vredno človeško življenje. Če na primer ženska ne more roditi in ni kirurga ali ginekologa, ki bi opravil carski rez ‒ in navadno ga ni ‒, otrok ali mati umreta, pogosta pa umreta kar oba. To je res težko sprejeti. Plačilo za naše delo pa je občutek, da si nekomu lahko pomagal. Ljudje so nam preprosto hvaležni in po operaciji srečnejši. Zdi se mi, da sem potem tudi doma boljši kirurg. Ker znam bolj ceniti, kar imam. Na teh odpravah, kamor gremo pomagat ljudem in tudi izobraževat zdravstveno osebje, je zelo razveseljivo, ko vidiš uspehe tudi na področju izobraževanja. Zdravnik, ki smo ga izobraževali v Liberiji, bo šel letos sam na misijo v Tanzanijo in tako pomagal drugim Afričanom. To bo prvič v zgodovini organizacije Hernia International. Tja bom vodil našo odpravo ta mesec.

Glede na povedano, bi morali naš zdravstveni sistem, pa čeprav ima številne napake in je potreben izboljšav, predvsem zdravnike bolj ceniti, kot jih.

No, našega zdravstvenega sistema ne smemo primerjati z afriškimi, ker to niso nobeni sistemi ‒ gre bolj za naključja in kaos. Naši zdravniki pa so res vrhunski in se lahko primerjajo z avstrijskimi ali švicarskimi. In bi si seveda zaslužili boljši sistem, ne takega iz rajnke Jugoslavije. Po mojem prepričanju bi morala pri nas politika zdravstvu, zaposlenim in bolnikom preprosto privoščiti boljše razmere in za to nekaj narediti. Bolnikov ni težko prepričati, da bodo s tem profitirali.

Kot alpinist in zdravnik ste bili tudi na številnih himalajskih odpravah. Ali tudi tam priskočite na pomoč domačinom?

Seveda, zdravnik je dolžan pomagati povsod, kjer je to potrebno. Se pa mora zavedati, da ne more rešiti sveta, kar je v letih mladostne zagnanosti težko dojeti. Za mladega zdravnika je, ko ugotovi prepad med željami in možnostmi, precej frustrirajoče. Pomagamo, kjer pač lahko.

Sami ste tudi dolgo financirali šolanje nepalske deklice, ki ste jo spoznali med neko alpinistično opravo. Kako se je to zgodilo?

Bil sem zdravnik na odpravi Dava Karničarja, ki je leta 2000 kot prvi Zemljan smučal z Everesta. Po vrnitvi s Himalaje sem v Katmanduju po spletu zanimivih okoliščin postal krstni boter deklici Rosary. Jeseni odhajam v Nepal, saj bo dopolnila 18 let in se moje 'obveznosti' do nje vsaj formalno iztečejo. Tega srečanja se že zdaj veselim.

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, osebni arhiv

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol