Vesel sem, da živim v krajih z izrazitimi letnimi časi. Zakaj bi človek v življenju izbral stalnice, če se lahko odloči za spremembe? Zakaj za statiko namesto dinamike in zakaj za dolgčas namesto pestrosti?
Všeč so mi meseci, ko lahko napol gol skačem naokrog, in tudi tisti, ki me tudi v puloverju in podloženi usnjeni jakni premrazijo. Všeč mi je, da sem poleti abšlesano blond in temnopolt, pozimi pa čisto drugačen. Všeč mi je ideja o sezonski hrani ne glede na to, da nam jo veliki trgovci s svojim globalističnim pristopom 'jagode nekje vedno zorijo' poskušajo uničiti. Všeč mi je, da poleti plavam in pozimi smučam in še in še.
Zadnje dni nas je zima objela še posebej mrzlo. Sedim ob toplem kaminu ter odgovarjam na mejle, pri čemer me vsake toliko časa zmoti sprememba slike, ki prihaja skozi okno. Mimo, po cesti namreč, zagrizeno tečejo rekreativci. Iz ust se jim kadi kot kakšni parni lokomotivi. Najbrž so sicer že slišali, da tek pri štirih stopinjah pod ničlo ni najbolj zdrava zadeva, vendar oni se ne dajo. Odvisnost zahteva svoje.
Pred časom sem Teji razlagal o nujnosti hobijev pri ljudeh. Po mojem poznamo dve vrsti sreče oziroma zadovoljstva. Osnovno ali statično zadovoljstvo in posebno ali dinamično zadovoljstvo. V prvem se skrivajo dober partner, urejena družina, finančna stabilnost, primerna služba in podobno. Ne nujno v tem vrstnem redu. To zadovoljstvo skrbi za našo čustveno uravnovešenost, mirnost in razumsko racionalnost. Vendar to ni dovolj. Ne glede na to, kaj pravi župnik, družinski šrink ali mama. Ne glede na stereotipno izjavo vsevede prijateljice ("Pa saj imaš vse, krasnega moža, lepe in zdrave otroke, ogromno hišo in dobro službo. Kaj tebi ni jasno?"), ki je v svet modrih stopila z rednim branjem Cosmo svetovalcev. Pač ni dovolj!
Za resnično srečo vsak potrebuje še krajše zadovoljstvene dražljaje, še neko nadgradnjo statične sreče. Tovrstna potreba se ne izrazi v fazi izgradnje statičnega zadovoljstva, ko je to zgrajeno, pa neizogibno. Topogledne rizične skupine so predvsem bogataši druge ali tretje generacije in ženske v postmaterinskem obdobju. Prvi, ker so imeli vedno vse postlano in vse so si lahko kupili z denarjem. To je ubilo njihovo sposobnost kreiranja. Druge, ker je njihovo samozadovoljevanje z drobnimi trenutki bolj komplicirane narave kot pri moških. Koncept hobijev je ženskam veliko bolj tuj, in ko bi ta v nekem trenutku moral odgnati krizo identitete, zataji. Naslednja težava je, da ženske svoje hobije redkeje postavljajo na dohodkovno plat, ampak jih večinoma koncentrirajo na stroškovni strani, kar povzroči še cel kup drugih problemov.
Kakorkoli. Tekači lokomotive. Ljudje, ki so svoje hobije prepustili predvsem športu in hkrati niso razumeli, da je šport kot panoga še marsikaj drugega kot le lunatična fizična aktivnost, so sami sebe spremenili v odvisnike. Odvisnike od kisika. Gre za močno odvisnost, ki ima tako fizične kot psihične razsežnosti. V bistvu niso kaj prida boljši kot drugi odvisniki in nič boljši od tistih, ki doma vsak dan dve uri samoiniciativno preživijo na inhalatorju kisika. Boljši so le za pokojninski zavod, saj načeloma delajo več in umirajo prej.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec