Klopni meningoencefalitis: Čas bi zavrtel nazaj in se cepil!

16. 4. 2017 | Vir: Jana
Deli
Klopni meningoencefalitis: Čas bi zavrtel nazaj in se cepil! (foto: Klemen Korenjak)
Klemen Korenjak

Za klopnim meningitisom vsako leto zboli okoli 250 ljudi, saj je Slovenija endemsko območje tako za klopni meningitis kot limsko boreliozo.

In medtem ko bakterijske okužbe z boreliozo ne moremo učinkovito preprečiti, bi klopni meningoencefalitis lahko preprečili s cepljenjem, saj nas lahko že kratek čas prisesan klop ali uživanje neprekuhanega mleka okuži s tem virusom.

Ali kot pravi danes 37-letni Peter Prebil iz Ljubljane: »Če bi lahko čas zavrtel nazaj, bi se cepil proti klopnemu meningitisu, ker je bolezen zelo spremenila moje življenje.«

Za klopnim meningoencefalitisom je zbolel pri 16 letih. Dan preden je padel v komo, sta z mamo obiskala zdravnico, ki pa je kljub maminemu sumu, da ima najstnik klopni meningitis, na podlagi gripi podobnih znakov domnevala, da gre le za virozo. Naslednje jutro je Peter poskušal vstati s postelje, a je padel v komo in pristal na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Obdobja, ko se je po petih dneh prebudil iz kome, se ne spomni prav dobro. V spominu mu je ostala le neznansko moteča svetloba, ki je pronicala skozi okna bolnišnične sobe, pa ni imel moči, da bi starša poprosil, naj okno zastreta. In spomni se še bolečine, k njemu je namreč prihajala fizioterapevtka, a že njen dotik njegove desne roke mu je povzročal hudo bolečino. Na intenzivni negi so mu dva tedna lahko lajšali le simptome bolezni, kajti zdravila za akutno virusno vnetje možganskih open ni. V nadaljevanju je potreboval še dva meseca bolnišničnega zdravljenja in devet mesecev rehabilitacije na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča.

Kot bi se ponovno rodil

Peter se je moral vse naučiti znova, znova govoriti, pisati, brati, računati, hoditi in voziti kolo. Da lahko danes s svojo partnerico živi samostojno, se lahko zahvali predvsem svoji vztrajnosti in neskončni podpori svojih staršev: »Da sem končal srednjo šolo, sem potreboval devet let, fakulteto sem zaključil v šestih. Sedem let sem imel logopedinjo in 15 let sem trikrat na teden obiskoval fizioterapijo. Stalno sem imel inštrukcije, pa hipnozo, akupunkturo, dva bioenergetika ... da smo tukaj, kjer danes smo.« Huda oblika klopnega meningoencefalitisa je zaznamovala njegovo življenje, saj ima poleg slabše koncentracije tudi težave s hojo in trajno ohromitev roke. Posledice bolezni diplomiranega socialnega delavca omejujejo na trgu dela. Pred tremi leti je pridobil status invalidnosti III. kategorije in s tem pravico do nadomestila za invalidnost ter dodatka za pomoč in postrežbo. To pa so tudi njegovi edini prihodki, saj je zaradi posledic bolezni težje zaposljiv.

Prvi znaki podobni virozi

Žarko Stevanovič se je s klopnim meningoencefalitisom okužil aprila leta 2014, ko je v okolici Logatca po hudem žledolomu čistil gozd. Čeprav se je zaščitil z repelentom, je po vrnitvi našel kar dva prisesana klopa. Takoj ju je odstranil, toda čez dober teden se je pojavilo slabo počutje: »Tipične simptome gripe sem dobil, koža me je skrbela, sklepi so me boleli, mišice, močno se mi je vrtelo in zelo nizek pritisk sem imel.« Po tednu dni slabega počutja je Žarko okreval. Obdobje navideznega okrevanja je trajalo dober teden, potem pa je okužba s klopnim meningoencefalitisom udarila drugič. Značilen dvofazni potek bolezni v drugi, akutni fazi nikakor ni več spominjal na virozo. Z visoko vročino in hudim glavobolom je Žarko obiskal zdravnico, ki ga je zaradi tresavice jezika takoj napotila na infekcijsko kliniko: »Tam sem bil pet dni. Ko so me odpustili iz bolnišnice, je bil lep sončen dan in spomnim se, kako mi je bilo že v avtu slabo. Proti večeru se je kar nenadoma spet pojavil močan glavobol. Bolečina je bila tako huda, da se sploh ne da opisati, kot da vam hočejo eksplodirati možgani. Spomnim se le še, da sem začel močno kričati. Postal sem agresiven in domačim začel groziti. Takoj so opazili, da je nekaj hudo narobe z mano, saj po naravi nisem tak. Odpeljali so me k zdravniku, od tam pa takoj nazaj v bolnišnico.« Njegovo življenje je viselo na nitki in v bolnišnici je preživel še pet dni: »Na koncu so ugotovili, da sem imel tako otečene možgane, da sem bil tako rekoč pred smrtjo. Če me ne bi takoj pripeljali z rešilnim vozilom, me verjetno več ne bi bilo.«

Postencefalitisni sindrom

Žarko Stevanovič danes pravi, da jo je dobro odnesel, saj nima resnejših posledic, okrevanje pa je bilo dolgotrajno: »Najprej ugotoviš, da tvoji možgani niso več kot prej. Ko želiš brati knjigo, potrebuješ približno dve uri, da nekaj prebereš. Vmes moraš imeti premor, ker črke ali številke preprosto plešejo. Z leti se to sicer izboljšuje, treba pa je veliko možganske telovadbe, saj je koncentracija slabša. Pomagalo mi je, da sem veliko bral v angleščini, reševal križanke, sudoku. Opažam tudi, da sem večkrat prehlajen, očitno je imunski sistem slabši.« Večina bolnikov navadno okreva v mesecu dni, dobro tretjino med njimi, podobno kot je Žarka, pesti postencefalitisni sindrom. Ti bolniki imajo lahko še lep čas po akutni fazi bolezni težave z glavobolom, utrujenostjo, slabim počutjem, tresenjem, slabšim sluhom, motnjami ravnotežja in težavami z zbranostjo. Čeprav nemalokrat nimajo česa pokazati, je lahko kakovost življenja prehodno močno okrnjena.

Trajne posledice

Posledice klopnega meningoencefalitisa so lahko trajne, saj bolezen povzroča tudi trajno invalidnost in celo smrt. Trajne ohromitve, lahko tudi dihalnih mišic, se statistično pojavijo pri okoli petih odstotkih bolnikov, slab odstotek pa jih v akutnem obdobju bolezni umre. Danes 66-letni Tone Hočevar je klopni memingoencefalitis prebolel v tretjem razredu osnovne šole, a tresavica rok mu je ostala vse življenje. Ovirala ga je že v osnovni šoli: »Tehnični pouk sem imel nezadostno ..., najbolj vidna posledica moje bolezni, ki mi je ostala vse življenje, je namreč tremor rok. Imeli smo predmet projektiranje s tehničnim risanjem, ki ga nikakor nisem mogel opraviti. Profesor je vztrajal, jaz pa sem rekel, ko bom sanitarni inšpektor, načrtov ne bom risal, ampak jih bom pregledoval. Ta izpit so mi potem 'šenkali' in sem končal srednjo, višjo in potem še visoko šolo.« Tone si je v mladosti izbral šport, pri katerem ga posledice bolezni niso ovirale in dolga leta treniral veslanje na divjih vodah. Leta 1972 je nastopil celo na olimpijskih igrah v Münchnu.

Cepljenje – najbolj učinkovita zaščita

Po priporočilih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je celjenje proti klopnemu meningoencefalitisu najučinkovitejši ukrep pred okužbo, saj je cepivo varno in učinkovito. V Sloveniji je obvezno za vse ljudi, ki so okužbi izpostavljeni pri opravljanju svojega dela (gozdarji, lovci, delavci, dijaki in študenti, ki opravljajo praktični pouk v območju klopa). Cepljenje, ki je sicer samoplačniško, priporočajo vsem od enega leta starosti. Ob cepljenju se redko pojavijo prehodne reakcije, kot sta denimo rdečina ali oteklina na mestu cepljenja, slabo počutje ali vročina. Ti prehodni neželeni učinki običajno izzvenijo v enem dnevu. Proti klopnemu meningoencefalitisu se ne smejo cepiti ljudje z vročino in alergijo na jajca. Shemo učinkovitega cepljenja sestavljajo trije odmerki cepiva, ki jih prejmemo v letu dni. Prva dva odmerka cepiva naj bi v enomesečnem razmiku prejeli v zimskih mesecih, da se učinkovita zaščita proti klopnemu meningoencefalitisu vzpostavi že pred pomladno aktivnostjo klopov. Tretji odmerek pa naj bi prejeli čez 9–12 mesecev. Če se začnemo cepiti v času, ko so klopi v naravi že aktivni, je priporočljivo, da bi prva dva odmerka prejeli v razmiku dveh tednov. Pozneje pa so potrebni poživitveni odmerki, ali kot pojasnjuje prof. dr. Franc Strle s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana: »Treba se je večkrat cepiti. Osnovno cepljenje sestavljajo trije odmerki, ki jih opravimo v letu dni, potem sledijo poživitveni odmerki. Prvi poživitveni odmerek je po treh letih, potem pa na vsakih pet let. V starosti pa je cepljenje po sedanjih priporočilih spet potrebno na tri leta. To zagotavlja več kot 98-odstotno zaščito pred okužbo s klopnim meningoencefalitisom.« In če na kakšno cepljenje vmes pozabimo? »Včasih je veljalo, če smo na ponoven odmerek pozabili za dlje časa – več kot osem let, da moramo vse ponoviti. Zdaj so pa prepričljivi podatki, da je cepljenje učinkovito, če nadaljujemo tam, kjer smo ga pač končali.«

Klopi tudi v mestih

Tone Hočevar se je v preteklosti posvečal vzreji psov, kot vodnik psov pa še danes veliko časa preživlja v naravi: »Pesjanarji, ki hodimo v gozd, se moramo vedno dobro pregledati, da nimamo kakšnega klopa, biti cepljeni in ob kakršnihkoli gripi podobnih simptomih, kot sta glavobol in motnja gibanja vratu in glave, takoj obiskati zdravnika!« Žarko Stevanovič pa dodaja, da smo ljudje premalo pozorni na nevarnost klopov: »Žalostno je, da se v gozdu bojijo medveda, ne bojijo pa se klopov. V mestih so preveč naivni, saj menijo, da tam klopov ni. Tudi sredi igrišča otroškega vrtca v Ljubljani lahko stakneš klopa. Zato mislim, da se mora vsak cepiti proti klopom, to je po mojem obvezno.« a tudi če se cepimo proti klopnemu meningitisu, še vedno nismo varni pred limsko boreliozo. Klopi se najraje zadržujejo v svetlih listnatih gozdovih z bujno podrastjo in odpadlim listjem, tudi na travnikih, poljih, vrtovih in v parkih. Najraje imajo nežne in vlažne dele telesa, kot so podpazduhe, dimlje, pregibi rok, nog in kožne gube. Zato oblecimo svetlejša oblačila iz gladkih materialov, ki naj pokrijejo čim več kože, uporabimo zaščitno sredstvo – repelente, ki vsebujejo naravne sestavine, ki jih ni treba nanašati na kožo, ampak predvsem na oblačila. Hodimo po poteh in ne skozi visoko travo, podrast in grmovje, pregledujmo sebe in živali. Če najdemo prisesanega klopa, ga takoj odstranimo. Izvlečemo ga s posebno pinceto za odstranjevanje klopov, s katero ga primemo čim bližje koži in počasi izvlečemo. Klopa je treba odstraniti v celoti. Prisesanega klopa ne vrtimo, stiskamo itd., ker lahko zaradi stresa še prej izbruha okuženo vsebino v kri. Ko smo klopa izvlekli, razkužimo vbodno mesto z blagim razkužilom. Po odstranitvi klopa opazujemo mesto vboda, kožo, svoje počutje. Če opazimo spremembe, se takoj posvetujmo z zdravnikom. 

Slavka Brajović Hajdenkumer

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju