Knjiga Elene Ferrante Genijalna prijateljica: O pasteh ženskega prijateljstva

»Pripravite se na to, da vam bosta šli junakinji na živce, da ju boste obsojali, da ju mestoma ne boste razumeli, a vas knjiga vseeno ne bo izpustila iz rok, saj gre za brutalno iskreno pripoved o ženskem prijateljstvu,« je na zavihek druge knjige iz cikla O novem priimku zapisala Nina Kožar, pobudnica projekta Knjigobežnice. Pred nami je namreč vseživljenjska saga o ženskem prijateljstvu in bolečem odraščanju, ki prek vzponov in padcev pretresa patriarhalno neapeljsko sosesko sredi minulega stoletja, kar pa ne pomeni, da tema ni brezčasna in nadvse intrigantna. Avtorica, pisateljica z vzdevkom Elena Ferrante, je zatresla ženski svet in surovo razgalila naše utečene sladke predstave o prijateljstvu, ki naj bo predvsem prijetno, lepo in vzneseno. O ženskem prijateljstvu smo klepetale z Mimi Podkrižnik, novinarko zunanjepolitične redakcije Dela, Katarino Modic, vodjo knjigarne Konzorcij, televizijskima voditeljicama Darjo Zgonc in Bernardo Žarn, Manco G. Renko, urednico spletnega portala AirBeletrina, ter soustanoviteljico Metine liste Natašo Briški.

Vsaka po svoje iščeta pot drugam

Elena in Lila izhajata iz revnega okolja, iz disfunkcionalnih družin, v življenju jima ni postlano z rožicami. »Genialno prijateljico sem brala predvsem kot knjigo o omejitvah, ki jim je včasih tako težko ubežati ..., ker nas hudo, ki smo ga doživeli v otroštvu, tako zelo drži za vrat vse življenje,« pripoveduje Bernarda Žarn. Obe si želita, da bi obogateli, se povzpeli po družbeni lestvici, odšli, ne nujno na drug konec sveta, vsekakor pa 'na lepše', radi bi iz življenja naredili nekaj več. »Čeprav sta značajsko zelo različni, ju povezuje samosvojost in občutek drugačnosti – obe iščeta izhod iz načina življenja in miselnosti neapeljske soseske, ujete v spone tradicije in hierarhije. V strogem domačem okolju sta nekako tujki, obe to čutita in to ju povezuje. Vsaka po svoje iščeta pot drugam, obe hrepenita po drugačnem življenju,« začne Darja Zgonc.

Rafaella Cerullo, Lina oziroma Lila, je vse, kar Elena ni. Je neustrašna in neubogljiva upornica, ki je kos vsemu in vsakomur. V svojem razredu je prva, ki zna brati in pisati, je vsestransko nadarjena, najlepša in najbolj poželjiva, na videz nepremišljena in vihrava, neusmiljena in brezobzirna. Elena je priljubljena, spravljiva, dežurna reševalka sporov, vaška zaupnica vseh tako ali drugače zatiranih in razžaljenih. Je odlična učenka, ki pa se mora za šolski uspeh potruditi precej bolj kot Lila. Zmaguje s pridnostjo in vztrajnostjo, čeprav je prepričana, da jo prijateljica vselej prehiti in pusti daleč zadaj, za piko na i pa ji ukrade celo ljubljenega fanta. »Ferrantejeva mi ni kaj prida všeč, zame kar groteskno pretirava, tudi prijateljstvo med Lilo in Lenu je strašno dramatično. Genialni Lili gre vse takoj v glavo, latinščino se uči mimogrede, medtem ko se druga uči od jutra do večera ... V šolskih letih sem tudi sama imela prijateljico sošolko, s katero sva tekmovali, ker sva obe hoteli biti najboljši v razredu in sva tako druga drugo spodbujali. Pozneje se naučiš, da tekmuješ predvsem sam s sabo, da želiš napredovati, pa naj bo v odnosih ali na intelektualni ravni, vendar ti ni treba zato nekoga premagati ... Res pa so mi še danes všeč ljudje, od katerih se lahko učim in me navdihujejo s svojimi potmi,« pripoveduje Mimi Podkrižnik.

Tekmovalnost med Eleno in Lilo ob različnih preizkušnjah iz njiju izvleče najboljše. »Druga drugo nevede motivirata, da sežeta višje in dlje, zato sta na trenutek 'bestički' in spet drugič sprti,« pravi Nataša Briški. »Po eni strani se imata radi, če pogledamo njun odnos drugače, pa se potrebujeta in se s tem dopolnjujeta. Seveda je med njima stalno rivalstvo. Kar ima ena, bi imela tudi druga,« doda Katarina Modic. »Prijateljstvo ni rivalstvo, je tisto, kar nas ujame, ko nimamo ničesar, s čimer bi se lahko ponašali,« razmišlja Manca G. Renko.

Prijateljstva, ki izvirajo iz otroštva, veže prav posebno 'lepilo': skupni spomini – spomini na čas odraščanja, na prva odkrivanja sveta, na ljudi, ki so nas zaznamovali ... »Drugačna in globlja so ta prijateljstva, ker je več let in več vsega v njih. Odraščanje je eno izmed pomembnejših obdobij v našem življenju, vse, kar smo pozneje, ima korenine v tem obdobju,« nadaljuje Nataša Briški.

Zgončeva prijateljstva ne doživlja kot tekmovanje: »Prijateljstvo je zame v prvi vrsti deljenje poti skozi življenje – z ljudmi, ki sem jih sama izbrala. Prijateljstvo je delitev lepega in grdega, brez obsojanja in predsodkov ... Verjetno smo v otroških letih, tako kot Lila in Elena, v odnosih s prijatelji vsi kdaj občutili nasprotujoče si občutke – od občudovanja do zavisti, od zavezništva do rivalstva ...« Nataša Briški prijateljstvo razume kot varen pristan, kjer si lahko, kar si, kjer ni treba igrati nikakršnih vlog in se te sprejme ter razume z vsemi napakami in slabostmi vred. »Različne punce potrebujemo različne prijateljice. Sama cenim zanesljivost, radodarnost, duhovitost, pamet, empatijo in iskrenost. Predvsem pa sposobnost analiziranja odnosov, da poskušamo razumeti drugega, kakor bi poskušali razumeti sebe,« razloži Manca G. Renko. »Blagoslovljena sem z nekaj res globokimi in iskrenimi prijateljstvi. In si domišljam, da smo toliko zreli, da vemo, da ima vsakdo svojo pot, vsakdo svoje vrhove in padce, sonce in oblake, izpolnjena hrepenenja in razočaranja, bolečine, veselja in strahove,« pove Bernarda Žarn.

Prijatelje spoznavamo vse življenje

Prijateljstvo med Eleno in Lilo je iskreno in ganljivo, vendar ima precej ostrih robov. Elena, razočarana nad prijateljičino izdajo, si za trenutek celo želi, da bi se Lili nekaj hudega zgodilo, da se otrok, ki bi moral biti njen, ne bi rodil: »Poslovili sva se in si obljubili, da si bova pisali. Pa si nisva nikoli in ničesar nisem naredila za to, da bi izvedela kaj o porodu.«

Elena se mora od prijateljice celo za nekaj časa odtrgati, da si zagotovi duševni mir in doseže tudi lastne cilje. Elena Ferrante, pustimo ob strani dejstvo, da gre za psevdonim, da ne poznamo pravega imena pisateljice, se ne spreneveda, rivalstva med Eleno in Lilo ne zavija v svetleč papir. Prijateljstvo je takšne vrste razmerje, ki je lahko tudi zelo burno, in to je v Genialni prijateljici Ferrantejeve zelo očitno. »Prijateljstvo vidim tudi kot odnos, v katerem človeku poveš stvari, ki niso nujno prijetne. Tako kot gre razmerje s partnerjem skozi različna obdobja, gre tudi prijateljstvo skozi različna obdobja, skozi preizkušnje, skozi manj lepe trenutke. Prijateljstvo se lahko za določen čas malo odmakne, vendar se, če je iskreno, spet približa,« je prepričana Mimi Podkrižnik.

Prijatelji niso nekaj, kar bi nam bilo dano nekoč v preteklosti, v otroštvu, za vedno, spoznavamo jih vse življenje. Vsak odnos je po svoje tudi nekakšen daj-dam, morda ne vedno grobo utilitaristično, ali pa tudi. »Različni ljudje si dajemo različne stvari, se družimo na različnih ravneh. Z nekom se pogovarjaš več o sebi, z drugim več o politiki ali pa, recimo, o literaturi, spet s tretjim več o otrocih ...« pripoveduje Mimi Podkrižnik. Prijatelji nas bogatijo na različne načine. »Zame je prijateljica oseba, ob kateri se učim. V mislih imam pogovore o neki življenjski situaciji, kjer so lahko različni scenariji: prvi je opravljanje, drugi je jeza, tretji sočutje,« o prijateljstvu razmišlja Katarina Modic. »Prijateljstvo je vsekakor dvosmerno razmerje, zanimanje, radovednost, želja po druženju, pripravljenost pomagati, če je treba, se skupaj veseliti ali žalovati, so ali naj bi bili obojestranski,« doda Podkrižnikova.

Najboljša prijateljica za vedno?

»Prijateljica mora biti diskretna, zaupanja vredna, čuteča, neobsojajoča, sprejemajoča oseba, ki pa seveda zmore in zna postaviti ogledalo,« je prepričana Bernarda Žarn. Sta Elena in Lila, dekleti, ženski, ki se enkrat ljubita, drugič sovražita, najboljši prijateljici? Ali sploh moramo imeti najboljšo prijateljico ali je ta pojem zgolj nekakšna družbena norma, ki smo jo same postavile? »Nimam izkušnje 'res najboljše prijateljice za zmeraj', sem pa si kar nekaj ljudi nabrala skozi življenje in jih še spoznavam. To se mi zdi dragoceno, saj so z različnih področij in koncev. Seveda je vprašanje definicije, kaj so ti ljudje, so znanci ali prijatelji, veliko jih je takšnih, ki so nekje vmes,« pripoveduje Podkrižnikova. Tudi Briškijeva je prepričana, da je 'best friend forever' bolj izjema kot pravilo: »Verjamem v to, da so skozi različna naša življenjska obdobja to lahko dve do tri različne osebe, zelo redko pa je to ena od začetka do konca.« Tudi Darja Zgonc nima le ene, ampak kar deteljico 'najboljših prijateljic': »Prijateljstva namreč niso samoumevna, treba jih je gojiti oziroma negovati, tako kot vsak odnos.«

»V vsakem življenjskem obdobju sem imela nekaj zelo dobrih prijateljic. Zaupnice za vse življenje pa nimam. Vsaki od njih sem hvaležna, da smo se družile in skupaj lepše plule skozi življenje. Sama raje uporabljam izraz, da nekdo spada v moj najožji krog prijateljev,« se strinja Katarina Modic. So trenutki, ko podvomiš o razmišljanju oz. odločitvah prijateljice, ko ti gre na živce, ko se ne strinjaš z njo. »Sama sem nekajkrat doživela, da me je prijateljica okrcala, mi odkrito povedala, da moje razmišljanje ne pelje nikamor. Takrat sem zajela sapo, si vzela čas za razmislek in svojo situacijo prevetrila še z njene perspektive. Se splača,« je prepričana, Renkova pa doda: »Če ne bi bilo Katje, Selme, Nadine in Eve bi mi bilo velikokrat neznosno težko, tako težko, da ne vem, kako bi zmogla. Bile so z mano v ključnih trenutkih, in to ni stvar, ki bi jo lahko pozabila.«

Vprašanje je, kaj sploh je prijateljstvo, ne nazadnje je človek v večini najbolj tragičnih situacij zelo sam; in na koncu vedno. »Vsega, kar se ti podi po glavi, vseh svojih strahov, preganjavic, vseh blaznosti itd., tako in tako nikoli ne poveš nikomur. Imam to srečo, da če je res kdo, ki mu povem zelo veliko, malodane vse, je to moj mož,« pove Podkrižnikova in doda: »Najraje imam svojo družino, a rada sem tudi sama in znam (vsaj mislim, da je tako) biti sama, tiho. V tem življenjskem obdobju, ko sta otroka še dokaj majhna, je časa vedno premalo, morda tudi zato ne postavljam ženskega prijateljstva na piedestal, pomembni so mi tudi družinski prijatelji, moški prijatelji.« Življenje se pač spreminja in s tem se spreminjamo tudi mi in naši odnosi. Vsako obdobje v življenju ima neko svojo dinamiko, razlaga psihoterapevtka dr. Veronika Podgoršek: »Dokler nisi poročen, dokler nimaš predanega stalnega partnerskega odnosa, kaj šele otrok, je tvoje življenje zelo drugačno, je skrbi veliko manj kot pozneje, ko imaš družino. Z novimi prioritetami naj bi se tudi prijateljstvo spreminjalo, kar pa ne pomeni, da se naša občutja spremenijo, še vedno je prijateljica zate zelo draga in pomembna oseba.« 

Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Shutterstock, arhiv MKZ, osebni arhivi sogovornic, A. Saša prelesnik

Novo na Metroplay: Ajda Rotar Urankar in David Urankar iskreno o zakonu in težki življenjski preizkušnji