Knjiga, ki jo bomo brali to jesen: Nenavadno romanje Harolda Frya!

Knjiga, ki jo bomo brali to jesen: Nenavadno romanje Harolda Frya! (foto: profimedia) profimedia
2. 10. 2016

Gospodu Haroldu Fryu se v življenju ni dogajalo nič kaj posebnega. Pivovarniški manager je v pokoju živel udobje dolgočasne rutine v predmestju nekje na jugu Anglije, dokler nekega dne nepričakovano ni v nabiralnik dobil ... pismo.

'Pismo, ki je vse spremenilo, je prispelo neki torek. Bilo je običajno jutro sredi aprila, ki je prežemal vonj po opranem perilu in sveže pokošeni travi. Harold Fry je sedel pri zajtrku, sveže obrit, v čisti srajci, s kravato, pred njim rezina opečenca, ki se je še ni lotil. Strmel je skozi kuhinjsko okno na pristriženo zelenico, ki sta jo v sredini prebadala Maureenina teleskopska nosilca vrvi za perilo, na treh straneh pa je bila ujeta med goste ograje sosedov.'

Rožnato pismo, ki je bilo po žigu sodeč poslano iz Berwicka na Tweedu, je Haroldu do mize prinesla soproga Maureen.

'Ko je izvlekel pismo in si pomaknil bralna očala više na nos, je na sebi čutil njen pogled. Besedilo je bilo natipkano, poslano z naslova, ki ga ni poznal: Hospic sv. Bernardina. Dragi Harold, morda boš presenečen. S pogledom je zdrsel do dna strani.

»No?« se je znova oglasila Maureen.

»O bog. Od Queenie Hennessy je.«

Maureen je na nož nastrgala kepico masla in jo razmazala po opečencu. »Katera Queenie?«

»Delala je v pivovarni. Že davno. Se ne spomniš?«

Maureen je skomignila. »Ne razumem, zakaj bi se morala. Ne vem, zakaj bi se spomnila nekoga iz davne preteklosti. Mi podaš džem?#

»V financah je bila. Zelo dobra.«

»To je marmelada, Harold. Džem je rdeč. Poglej stvari, preden jih vzameš v roko. Povem ti, da to pomaga.«

Harold ji je podal, kar je potrebovala, in se spet posvetil pismu. Seveda je bilo lepo oblikovano; ne tako kot zmedena pisava na ovojnici. Nasmehnil se je, saj se je spomnil, da je bila Queenie vedno takšna; vse je naredila tako natančno, da se ni bilo mogoče ob nič obregniti. »Ona se te spomni. Pozdravlja te.«

Maureen je ugriznila v kruh. »Moderator na radiu je govoril o tem, da se Francozom delajo skomine po našem kruhu. V Franciji se že narezanega ne dobi. Prihajajo k nam in vsega pokupijo. Lahko se zgodi, da ga bo poleti začelo primanjkovati.« Umolknila je. »Harold? Je kaj narobe?«

Ničesar ni rekel. Vstal je z razprtimi ustnicami in bled. Ko je njegov glas končno zazvenel, je bil tih in oddaljen. »Raka ima. Queenie je pisala, da bi se poslovila.«

Vsebina pisma Harolda globoko pretrese in kar nekaj časa traja, preden se uspe toliko zbrati, da spiše kratko pisemce v odgovor. Nato se sprehodi do nabiralnika na koncu ulice.

'Prvič v življenju je Harold začutil razočaranje, ko se je poštni nabiralnik prikazal prej, kot je pričakoval. Poskusil je prečkati cesto, da bi se mu izognil, vendar je čakanl nanj v vogalu domače ulice. Pismo za Queenie je dvignil k reži ... in se ustavil. Ozrl se je nazaj na kratko razdaljo, ki jo je pravkar prehodil ...'

In takrat se je v Haroldu nekaj premaknilo ...

Izjemnost slehernika!

Zgodba, ki jo Rachel Joyce z veliko pritanjenega uvida v človeško notranjost bogati z opisi čustvenih notranjih stanj glavnega in vseh stranskih akterjev, od tu dalje postaja vse bolj nenavadna in daleč od običajne. Harolda nekaj v njegovi notranjosti požene na 87-dnevno pešpot na drug konec Anglije, naravnost v hospic, kjer svoje zadnje trenutke preživlja njegova na smrt bolna znanka - ženska, s katero je bil nazadnje v stikih pred več kot dvajsetimi leti.

Popolnoma nepripravljen na podvig, ki mu ga – tako priletnemu in nevajenemu fizičnega napora – ne bi pripisal praktično nihče, še najmanj njegova žena, se na tisoč kilometrov dolgo pot poda v oblačilih in jadralnih čevljiv, v katerih se je tistega usodnega jutra odpravil zgolj do konca domače ulice.

Haroldova nenavadna odisejada gane toliko ljudi na njegovi poti, da njegova zgodba nazadnje pristane še v medijih, Queenie, ki ji osebje hospica sporoči, da Harold prihaja, da bi jo videl v živo, pa se na presenečenje vseh naenkrat izboljša stanje.

Bo Haroldu uspelo priti do hospica še pravi čas? Bi njegovo romanje lahko ustavilo tudi tisto, kar se zdi neizbežno?

Če kaj, vam lahko povemo, da je zgodba o potovanju Harolda Frya mestoma tako ganljiva, da bo kakšen od senzitivnejših bralcev prav zares potočil tudi kakšno solzo.

Nenavadno romanje Harolda Frya nas spomni, da velikih in izjemnih del v življenju ne potrebujemo biti nekakšni nadljudje. Izjemnih dejanj so sposobni tudi sleherniki - povsem običajni in povprečni ljudje. Šteje zgolj odločitev! In tisti trenutek! Trenutek, ko se v življenju vse sestavi tako, da ...

Priporočamo v branje!

Nenavadno romanje Harolda Frya - Rachel Joyce

  • »Morda je to tisto, kar ta svet potrebuje. Malo manj razuma in malo več vere.«

knjigaPred kratkim upokojeni Harold Fry živi v majhni angleški vasici z ženo Maureen, ki ji gre očitno na živce vse, kar Harold naredi. Njuno življenje je dolgočasna rutina, dan je podoben dnevu. Potem pa nekega jutra Harold prejme pismo ženske, ki je ni videl ali slišal že zadnjih dvajset let. Queenie Hennessy leži v hospicu in mu piše, da bi se poslovila. Harold ji sprva namerava odgovoriti le s kratkim sporočilom, ko pa stoji pred poštnim nabiralnikom, se naenkrat premisli. Odloči se, da ji mora pismo izročiti osebno. Tako se začne njegovo romanje. Prepričan, da Queenie ne bo umrla, dokler ne bo prišel do nje, se peš poda na tisoč kilometrov dolgo pot do hospica, v upanju, da bo s tem rešil ne le izgubljeno prijateljstvo, temveč tudi sebe.

Očarljivi prvenec britanske pisateljice Rachel Joyce (1962) je bil nominiran za nagrado man booker, revija Washington Post pa ga je uvrstila na seznam najboljših knjig leta 2012.

V spomin očetu!

Roman Rachel Joyce originalno izvira iz radijske igre, ki jo je avtorica napisala leta 2006, ko so njenemu očetu diagnosticirali raka. Kot sama pravi, je bil to morda njen poskus, da bi ga nekako ohranila pri življenju. Avtorica je radijsko dramo kasneje nadgradila v izjemno komedijo, s katero je učinkovito zadala usodni udaric bivanjski in spiritualni praznini nas vseh in vsakogar.