Knjiga o prvem slovenskem ženskem časopisu Slovenka, ki je prvič izšel pred 120 leti in je odločilno vplival na takratno družbo ter njen pogled na vlogo žensk v javnem življenju, je vsekakor vredna branja.
Uredila jo je raziskovalka in redna profesorica dr. Marta Verginella, ki je v uvodniku pojasnila, da knjiga ni namenjena samo zaznamovanju 120. obletnice izida prvega ženskega časopisa, temveč je njen namen predstaviti okolje, v katerem je prvi ženski list nastal in zaživel, ter protagonistke prve ženske časopisne avanture.
»Pomenljivo je, da so 120 let kljub posameznim literarnozgodovinskim omembam prelomni napori Slovenke ostali v senci zgodovine slovenskega tiska. Ker je bila ženski časopis. Urejali sta jo ženski, Marica Nadlišek, por. Bartol, in Ivanka Anžič, por. Klemenčič. V njem so večinoma objavljale ženske, pisateljice, pesnice, publicistke. In dobro vemo, da ostaja zgodovinjenje žensk in njihovega delovanja na vseh področjih pomanjkljivo in nezadostno. In to čeprav vedno znova številni in številne opozarjamo na tovrstne pozabe,« pojasnjuje prof. dr. Marta Verginella z ljubljanske filozofske fakultete.
Protagonistke prve ženske časopisne avanture
Zgodba Slovenke se začenja leta 1897 v Trstu, v takrat tretjem najpomembnejšem avstrijskem mestu. »Glavna pobudnica ženskega časopisnega projekta je bila Marija Manfreda Skrinjar, ki je že v Slovanskem svetu oblikovala prvo žensko rubriko in je prepričala politično vodstvo tržaških Slovencev, ki je izdajalo Edinost, da je finančno podprlo tudi izdajanje prvega slovenskega ženskega časopisa.« Za Slovenko je pisala prva generacija v javnosti aktivnih slovenskih intelektualk – Zofka Kveder, ki je objavljala svoje pripovedne spise v Slovenki, Vida Jeraj, Kristina Šuler in Elvira Dolinar, avtorica prvih feminističnih tekstov.
Slovenka se je v slovensko literarno in kulturno zgodovino vpisala kot prvi slovenski ženski list, vendar je bila sprva feministično konservativna, preblaga v svojih zahtevah po enakopravnosti žensk v primerjavi s svetovnimi ženskimi časopisi.
»Širše slovensko okolje, v katerem je začela izhajati Slovenka, je bilo nenaklonjeno ženski emancipaciji. Zagovor ženskih pravic do višje izobrazbe in javnega delovanja je bil za številne vidne slovenske izobražence nesprejemljiv, kaj šele za širše plasti prebivalstva, ki so bile vpete v patriarhalne strukture družbe. Podobna nenaklonjenost je letela na izražanje ženskega avtonomnega pogleda na svet, zahtevo o enakopravnem položaju žensk v družbi, volilni pravici, združevanju v političnih društvih. A vendar so se v slovenskem prostoru širili tudi bolj liberalni pogledi in znotraj njih prepričanje, da je emancipacija ženske nujni civilizacijski cilj,« pojasnjuje urednica knjige, ki je izšla v sodelovanju Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Beletrine.
Marija Manfreda Skrinjar je uredniško mesto ponudila Marici Nadlišek, ki je s svojim uredniškim delom orala ledino glede pravic žensk do izobraževanja, zaposlovanja, organiziranega delovanja. »Marica Nadlišek je bila vsestranska izobraženka, učiteljica, prevajalka, pisateljica. Zamislila si je časopis, v katerem naj bi objavljale pisateljice in pesnice, a tudi pesniki in pisatelji. Želela si je dobrih literarnih tekstov, pa tudi objav o ženski tematiki. Teh pa je bilo vedno premalo glede na časopisne potrebe. Zato je krajše novice o ženskem delovanju povzemala iz drugih, zlasti čeških časopisov. Čeprav ni bila naklonjena najbolj radikalnim feminističnim zahtevam, si je prizadevala za povečan vpliv in vlogo žensk v slovenski družbi. Po njenem je bil razvoj naroda odvisen tudi od ženskega doprinosa,« pravi dr. Marta Verginella.
Mali novinarski čudež
»Slovenka je bila v nekaterih pogledih prvi feministični list. V njej so izšli prvi feministični teksti. V njej je objavljala prva slovenska feministka, Elvira Dolinar. Ne nazadnje, če pogledamo na sam izid ženskega časopisa, lahko v njem prepoznamo feministično namero. Feminističnost Slovenke ne gre meriti z današnjimi vatli, temveč s takratnimi.« Nedvomno pa je dala navdih za poznejše ženske časopise.
»Verjetno je tudi dala spodbudo mlajšim, denimo Milki Martelanc, Tržačanki, da se je odločila za študij novinarstva v Pragi. Zavedanje o pomenu Slovenke in njenega izhajanja je bilo še živo v generaciji feministk, ki so delovale v času med obema vojnama. Po drugi svetovni vojni se je spomin na Slovenko kot prvi ženski časopis ohranjal le v Trstu, kjer so nastale tudi prve raziskave o njej in kjer je še posebej pisateljica Ivanka Hergold poskrbela za objavo pripovednega opusa Marice Nadlišek Bartol.«
Ženski angažma je v Slovenki utelešal željo, da bi ženske lahko neovirano razvijale svoje sposobnosti in s svojim delovanjem odstranjevale vse tiste omejitve, ki sta jih ženskam postavljala tradicija in pravo. »Njihovi pogledi na žensko enakopravnost so bili različni, a vendar jih lahko strnemo v prepričanje, da je ženska ne le reproduktivni stroj, temveč tudi duhovno bitje, ki ima pravico do lastnega mišljenja in mnenja. Nižje plačilo za enako opravljeno delo se jim je zdelo nesprejemljivo. To se je na primer dogajalo slovenskim učiteljicam,« pojasnjuje urednica znanstvenega zbornika.
Ivanka Anžič, ki je uredništvo prvega ženskega lista prevzela leta 1900, se je odločneje kot njena predhodnica lotila razkrinkavanja moških predpravic in oviranja ženske enakopravnosti. Začrtala je nove cilje in pritegnila k objavljanju celo Ivana Cankarja in Otona Župančiča. »Slovenska ženska intelektualna srenja je bila preozka, da bi se lahko odrekla sodelovanju z moško. Objava eminentnih piscev, kot sta bila Cankar in Župančič, je ženskemu listu povečevala pomen. Res pa je, da so številni pisci objavljali s psevdonimom, kar pomeni, da so želeli ohraniti anonimnost,« poudarja dr. Marta Verginella.
»Po petih letih izhajanja je imel list še vedno premalo ženskega intelektualnega potenciala in naročniškega zaledja, da bi se prva slovenska ženska časopisna zgodba uspešno nadaljevala,« je zapisala dr. Marta Verginella. »Preveč radikalni pogledi druge urednice, bolj socialna poanta časopisa in ne nazadnje tudi umaknitev v zasebno Marice Nadlišek, por. Bartol, so zmanjšali naklado časopisa. Manj naročnikov in naročnic pa je pomenilo tudi usahnitev časopisa. Vendar je bila ta časopisna izkušnja za nekatere sodelavke tako pomembna, da so po koncu prve svetovne vojne poskušale obnoviti ženski časopis z istim imenom.«
Čeprav je časopis izhajal le pet let, ostaja Slovenka mali novinarski čudež, za katerega je poskrbela prva generacija izobraženih žensk, ki je verjela v nujo ženske emancipacije in v neodložljiv prispevek žensk k slovenski kulturi in širši družbi.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Evgenya Maria Shkonda, Samira Kentrić
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču