Feri Lainšček z romanom Kurji pastir odstira dolgo potlačene spomine in doživeto piše o dogodkih, ki jim je bil priča na neki nedoumljivi način, kot je na primer odločanje staršev o tem, kako ga bosta poimenovala, pa o tem, kako je potekalo njegovo rojstvo ali kakšne težave je imela mama pri začetnem dojenju.
O knjigi
»Prepričan sem, da v zgodnjem otroštvu dobimo nekakšna nevidna očala, ki nam potem celo življenje barvajo pogled na svet. V tem oziru je morda veliko tistega, kar sem doslej ustvaril, že zaznamovano z mojimi izkušnjami v daljni preteklosti. A Kurji pastir je ob vsem tem gotovo knjiga, ki jo pisatelj piše le enkrat v življenju. V tem romanu sem se namreč namenoma vračal v svoje zgodnje otroštvo.
Zanimalo me je, kaj vse se mi je takrat res dogajalo, kako je morda vplivalo name in kakšna so torej lahko ta nevidna očala, ki sem jih takrat dobil,« pojasnjuje avtor, ki se je uveljavil z deli, kot so Petelinji zajtrk, Ločil bom peno od valov, Ki jo je megla prinesla in Muriša, tokrat pa se podpisuje pod presenetljivo knjigo, ki jo je ustvaril s prav posebno tehniko.
»Pomagal sem si z metodo aktivne imaginacije, ki jo je C. G. Jung sicer razvijal v psihoterapevtske namene, sam pa sem jo sčasoma preoblikoval v svoj ustvarjalni postopek. To mi je omogočilo, da sem med snovanjem tega romana v sanjah veliko časa preživel z očetom in mamo, ki sta seveda že pokojna. Pa tudi z mnogimi drugimi protagonisti sem se pravzaprav družil na tak način. Znašel sem se na nekakšnih sprehajališčih za vračanje, kjer se mi je postopoma razkrivalo tudi veliko tistega, česar se doslej nisem spominjal ali pa sem morda potlačil. Tudi zato je roman Kurji pastir dobil podnaslov Prva knjiga, saj nameravam napisati še Drugo in Tretjo.«
»Dvignila se je in s pogledom mrzlično iskala ranljivo mesto, kjer so stene popustile, nato je opazila vodo tudi na klopi, s katere je bila vstala. Potipala se je, si obrala krilo in zaprepadena ugotovila, da je tudi po nogah mokra. Nobenega dvoma torej ni bilo, da ji je odtekala plodovnica. Obstala je sredi kuhinje, držeč se z obema rokama med nogami in mrzlično premišljala, kaj lahko to pomeni in kaj mora zdaj napraviti. Ko je Pištek zjutraj odhajal na cesto, še ni čutila popadkov in ga je mirno pospremila do praga, zdaj pa je bilo na mah vse drugače.«
Odlomek iz knjige Kurji pastir
Roman Kurji pastir tako ni spominska proza, ampak proza spomina, tistega najglobljega, ki se nam podi po podzavesti in ga je težko zbezati na plano, kaj šele s takim občutkom, kot to počne Feri Lainšček, ujeti na papir. Z značilno avtorsko govorico, ki je tokrat še posebej zaznamovana z lastno izkušnjo, ustvari vzdušje bivanja in odraščanja v hiši iz ilovice in pokrite s slamo, ki je imela »le tri bivalne prostore, s spodnje strani pa se je nanjo naslanjal še lesen napušč z drvarnico, svinjakom in kurnikom.« Način, kako se vživi v mater in očeta, ki rojstvo otroka doživljata vsak po svoje, je neverjeten, in priča o globoki povezavi s preteklostjo, ki bo zdaj za vedno ostala živa med platnicami Kurjega pastirja.
O avtorju
Feri Lainšček (1959, Dolenci na Goričkem) je vsestranski avtor, ki piše (mladinsko) prozo, poezijo, dramska besedila in radijske igre. Njegova dela so prevedena v več tujih jezikov, kot avtor besedil sodeluje s številnimi slovenskimi pevci in skupinami. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada za roman Ki jo je megla prinesla, kresnika za romana Namesto koga roža cveti in Muriša ter večernico za mladinsko knjigo Mislice.