Knjižna urednica Alenka Veber se rada vrača v domače Babno Polje

Lahko bi rekli, da je Alenka Veber, urednica pri Celjski Mohorjevi družbi, dvoživka. Med tednom živi v Ljubljani, ob vikendih in med dopustom pa se vrača v Babno Polje. To je večini poznano kot najhladnejše naselje v Sloveniji. »Tudi mene zebe, ko pridem domov,« pravi, »ampak to spada zraven. A ta hlad veje samo na zunaj, ljudje smo topli, veseli in radodarni.«

Raznolikost prinaša širino

Od doma je šla s 15 leti, in sicer v internat v Postojno. »Zaradi dveh negativnih ocen, ki sta bili posledica slabe osnove, sem se z naravoslovno-matematične prepisala na triletno poklicno šolo. Tako je moj prvi poklic mizar. Ta neuspeh pa me je naučil vztrajnosti, ki me je pripeljala do diplome na fakulteti za socialno delo v Ljubljani,« kratko povzame svojo mladost. »Takrat nas je iz našega kraja študiralo le malo. Zdi se mi, da smo morali imeti močno voljo, da smo preživeli v velikem mestu, kar je Ljubljana za podeželske mladostnike takrat zagotovo bila.«

Leta 1991 se je zaposlila pri Celjski Mohorjevi družbi, ki ji je ostala zvesta do danes. »Imela sem odlične mentorje,« pravi. Sčasoma je postala knjižna urednica. Sicer bi ji bilo na kožo bolj pisano urejanje knjig z enega samega področja, a pravi, da po drugi strani ukvarjanje z različnimi tematikami pripomore k širini in razgledanosti.

Trenutno recimo ureja obsežno monografijo o Franu Gerbiču, skladatelju in tenoristu iz Cerknice, ki je umrl pred sto leti.

S ponosom se ozira zlasti na štiri Mohorjeve koledarje, ki jih je uredila. »To je knjižna publikacija z najdaljšim izročilom na Slovenskem, saj izhaja že od leta 1858. Danes obsega 250 strani, vsebine pa prispeva okoli 50 avtorjev. Med drugim ohranja spomin na velikokrat prezrte osebnosti, ki so v našem kulturnem prostoru postavljali pomembne mejnike. Mislim, da bi morali ta koledar uvrstiti na katerega od seznamov kulturne dediščine.«

Mik preteklosti

V Babno Polje se redno vrača, saj sta tam, kot pravi, njena dom in duša. »Za našo 200 let staro velbano hišo mi utripa srce, z njo rastem in trpim.« Pred nekaj leti je po spletu okoliščin izgubila svoj dom v Ljubljani, pohištvo podarila Društvu za zdravljenje odvisnosti ter – kot se pošali – postala sodobna brezdomka. Vendar je iz njenega glasu zaznati, da jo je izguba stanovanja močno prizadela. Ta prelom pa je pomenil tudi nov začetek. »Številni moji predniki so odšli v tujino, misleč, da bodo tam obogateli, poravnali dolgove na kmetiji, izplačali doto bratom in sestram, potem pa zagospodarili na ljubem jim gruntu. A marsikdo je pokopan v tuji zemlji. Med njimi je Frank Troha Rihtarjev, rojen na naši, Rihtarjevi domačiji, kot ji pravimo. Kot 19-leten je odšel z 20 dolarji v žepu za očetom v Ameriko. Opravljal je različna dela in se kar 12 let selil iz ene države v drugo, preden se je ustalil. Hudo domotožje je premagoval z delovanjem v izseljenskih društvih in s pisanjem za njihove publikacije. Poznavalci ga uvrščajo med izseljenske pisatelje.«

Po dolgotrajnih raziskavah je sestavila bolj ali manj celovito sliko njegovega življenja ter leta 2013 uredila in izdala knjigo Božični in velikonočni spomini. Knjiga s Trohovimi pripovedmi prinaša vpogled v življenje številnih Babnopoljcev, ki so v težkih časih zapustili domovino. »Odkrivanje življenja mojih prednikov je moja osebna nesnovna dediščina in duhovna dota, ki ima neprecenljivo vrednost. Tega mi ne more nihče vzeti, lahko jo zapravim samo jaz. A mislim, da sem dovolj trdno zasidrana v svojih načelih in volji.«

Rihtarjeva domačija

To je tudi ena izmed zgodb, ki jo deli z obiskovalci Rihtarjeve domačije, kjer živi njena 76-letna mama. Po domačiji je Vebrova poimenovala tudi nevladni in neprofitni zavod. »V logotipu zavoda imamo cvet lana, ki ima pet listov. Toliko je tudi dejavnosti, s katerimi se ukvarja – z izobraževanjem, kulturo, razvedrilno in rekreacijsko dejavnostjo ter turizmom. V zavod je vključenih več kot sto članov iz Slovenije, Hrvaške in tudi Italije. Naši člani so med drugim ambasadorji Babnega Polja in mojega raziskovalnega dela. Tako se glas o kraju, ki je resda znan predvsem po najnižjih temperaturah, a skriva tudi burno in pomenljivo zgodovino, nevsiljivo širi. Sama svojo priložnost in priložnost naših članov vidim ravno v odmaknjenosti in miselnosti, da smo na koncu sveta.«

Rihtarjeva domačija stoji v jedru Babnega Polja, poleg stanovanjske hiše pa obsega še mogočen skedenj s podkletenim hlevom, veliko dvorišče in kaščo. Danes v njej ne hranijo več žita in suhih mesnin, temveč sprejemajo goste. Ob zavzeti pripovedi Vebrove tu zaživijo usode podeželskih ljudi. Domačijo, ki jo obnavlja z ljubeznijo in veliko truda, obiskujejo različne skupine, zlasti veliko je upokojencev in slušateljev Univerze za tretje življenjsko obdobje. V bližnjih večnamenskih prostorih nekdanje šole člani zavoda organizirajo številne prireditve, izobraževanja, delavnice ... »Prepričana sem, da se gostov dotakne mehkoba notranjske pokrajine in življenjske usode ne samo mojih prednikov, temveč širše,« pove gostiteljica.

Preteklost za prihodnost

Odkrivanje dediščine jo bo še dolgo zaposlovalo. »Morda mi bo celo podarilo povratno vozovnico in se bom za stalno vrnila domov,« nakaže svoje načrte za prihodnost. »Skupaj z mano pa, vsaj na simbolni ravni, tudi vsi moji predniki, ki jih je življenje razgnalo po svetu in jim vzelo kakršnokoli upanje, da bodo še kdaj videli domače kraje.«

Vebrova je na domačem podstrešju pred kratkim odkrila kup starih dokumentov. »Prvo mesto med njimi ima kupno pismo s podpisom in pečatom grofa Volfganga Lichtenberga, napisano na gradu Snežnik septembra 1817,« razlaga. »Eden od mojih prednikov je kupil travnik, ki je še vedno naš in ima še vedno ime Grajska njiva.« Dokumente, napisane v stari nemščini, je dala prevesti. »Prevodi bodo še bolj izrisali moje vedenje o usodah prednikov. Lahko pa rečem, da bodo pomagali tudi bolje razumeti snežniško gospostvo in verjetno še marsikaj drugega.«

Nazaj domov

O lepoti in posebnosti Babnega Polja, ki leži dobrih 700 metrov nad morjem na prehodu v hrvaški Gorski kotar, njegovi naravni in kulturni dediščini Vebrova govori in piše že vrsto let. Kot ljubiteljski etnologinji pa so ji poznani še drugi 'zatišni predeli' Slovenije, kot pravi manj znanim krajem. Slovenijo, ki jo odlično pozna, je premerila po dolgem in počez, in marsikaj ujela na papir in skozi lečo fotoaparata. Kot turistična vodnica odstira njene lepote in zanimivosti, svoje izkušnje pa že dolgo deli tudi v oddaji Duhovna misel, ki jo pripravlja za prvi program Radia Slovenija. Pred časom jo je začela živo zanimati še ena stvar – čebele. Lani je pridobila posebno licenco. »Nekaj turističnih vodnikov se nas je pri Čebelarski zvezi Slovenije izobrazilo za čebelarske turistične vodnike. V tem pogledu smo edinstveni na svetu. Tako lahko kot turistična vodnica v interpretiranje kulturne in naravne dediščine suvereno vključim tudi kranjsko čebelo. Da je bil Anton Janša prvi učitelj čebelarstva na Dunaju, je vsem znano. Manj znane pa so drobtinice, kot je denimo ta, da so se člani Akademije delovnih Ljubljančanov, naše prve znanstvene akademije, ustanovljene leta 1693, poimenovali 'apes', latinsko čebele. Čebelji panj je dobil mesto tudi v njenem grbu. Takih zanimivosti je še veliko.«

Vebrova upa, da bo lahko že kmalu vzletela iz ljubljanskega panja domov, pod snežniške gozdove. »Tam drugače medi,« pravi. Svojo prihodnost vidi v dediščini podeželja in življenjskih usodah prednikov. Drzno ali celo predrzno? Ni pomembno. Pomembna je srčnost, s katero se loteva stvari. Če njeni predniki, ki so pred stoletjem drug za drugim odhajali v tujino, niso mogli preživeti z delom doma, lahko to zaželimo vsaj njej.

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: Arhiv Zavoda Rihtarjeva domačija

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del