Knjižne novosti naših in tujih avtorjev iz Cankarjeve založbe

10. 7. 2018
Deli
Knjižne novosti naših in tujih avtorjev iz Cankarjeve založbe (foto: profimedia)
profimedia

Cankarjeva založba je izdala in danes predstavila zbirko zelo kratkih zgodb Dobrodošli Vesne Lemaić, delo Postaje Draga Jančarja, zbirko kratkih zgodb Plašč Tine Vrščaj, roman Milana Dekleve Inštitut doktorja Faulstaffa, knjigo Javierja Mariasa Benetke, interier, knjigo Geoffa Dyerja But beautiful in roman Joanne Bator Temno, skoraj noč.

cankarjeva založba

Vesna Lemaić v zbirki zelo kratkih zgodb Dobrodošli obravnava temi turizma in begunstva. Po besedah urednika Andreja Blatnika gre za odlično knjigo iz dveh razlogov: na eni strani zato, ker avtorica obravnava večno aktualno tematiko premikanja, in na drugi zato, ker jo tematizira na nov način. Tako se denimo izkaže, da tudi dopust prinaša s seboj določene travme.

Kot je povedala avtorica, je v zgodbah tudi poskušala premišljevati predsodke, s katerimi je sama pristopila k beguncem, in razmišljati o stereotipu migrantke žrtve, ki ga zahodnjaki velikokrat prilepimo na migrantske ženske. V procesu pisanja se ji je zdelo bistveno, da majhnih pripetljajev ne zapiše kot velike zgodbe, zdelo se ji je namreč, da imajo lahko tudi drobna jedrca v celoti zbirke neko moč.

Knjiga Postaje po Blatnikovih besedah prinaša besedila s potopisnimi elementi, ki so bila deloma že objavljena revialno in ki so zanimiva tudi zato, ker Jančar v njih ne razmišlja o najbolj shojenih krajih Evrope in sveta, ampak tudi nekaterih, ki ne pridejo najbolj nujno v osredje človekovega opazovanja in izkušnje. Dodanih je pet zgodb, ki se dogajajo v drugih krajih. Nekatera so bila že večkrat natisnjena v Jančarjevih proznih knjigah ali antologijah, vendar v tem potopisnem kontekstu dobivajo nov, precej bolj stvarnostni kontekst. Vsa pa so napisana z Jančarjevo nesporno literarno veščino in izjemno sposobnostjo, da stvari razmisli na novo in drugače, je poudaril Blatnik.

Knjiga Plašč prinaša izbrane zgodbe Tine Vrščaj. Te so po Blatnikovih besedah tako po tematikah kot po načinu obdelave zelo raznolike, vse pa povezuje avtoričina specifična pisava. Kot je povedala avtorica, vse zgodbe niso nove; v zadnjem letu je napisala dve, sicer pa so nastajale v prejšnjih letih. Kot je še povedala, ji je bilo všeč, da se je lahko posvetila vsaki izmed tematik, ki se je je lotila.

Dekleva se po Blatnikovih besedah v romanu Inštitut doktorja Faulstaffa na zanj značilen duhovit in ironičen način ukvarja z nekakšno artefaktičnostjo človeka - vprašanji, kot je genetika ali ustvarjanje virtualne realnosti. Zgodbo "zapakira" v Inštitut doktorja Faulstaffa, pri inštitutu pa je po njegovih besedah čutiti nekaj namigov na dogajanje na kakšnem realnem slovenskem inštitutu. Kot zelo dragoceno je izpostavil, da knjiga bralca lahko preseneti v vsakem stavku, saj je v njej ogromno jezikovnih iger.

Marias bralcu v knjigi Benetke, interier odpre povsem nove Benetke, ne le s tem, da mu odpre stranske ulice, skozi njegovo branje na nov način vidi tudi glavne ulice, je povedal Blatnik. Knjiga je po besedah prevajalke Marjete Drobnič napisana izjemno strnjeno. Odstira nam Benetke, ki jih sicer poznamo, a se jih ne zavedamo, opiše nam denimo pravega Benečana, beneške otroke in podobno.

But beautiful, ki nosi podnaslov Knjiga o jazzu, je po Blatnikovih besedah portret jazzovskih glasbenikov iz prve faze novega jazza. Vendar pa imena, kot so Lester Young, Thelonious Monk ali Bud Powell, v njej ne nastopajo v nekem biografskem opisu, ampak z izseki iz njihovih življenj, ki nam prikazujejo tudi standardne stereotipe, povezane z jazzom, kot so zakajeni jazzovski lokali in podobno. Vendar pa Geoff Dyer ne poda le odličnih literarnih portretov posameznikov in časa, v katerem so živeli, ampak tudi portret specifične glasbene kulture. Knjigo je prevedla Tina Mahkota.

Roman Temno, skoraj noč se prek srhljivke in kriminalke spopada z etično podobo sodobne Poljske. Novinarka Alicja pripotuje v rodno mesto, rudarski Walbrzych, da bi za varšavski časopis poročala o skrivnostnih izginotjih treh otrok, ta detektivska sled pa jo popelje globoko v družinske spomine na tragično sestrino smrt in nesrečno povojno otroštvo njune matere, so vsebino povzeli pri založbi. Po besedah prevajalke Jane Unuk gre za najbolj črno knjigo Joanne Bator in obenem najbolj temno knjigo sodobne poljske književnosti. Obenem gre za izjemno političen roman, ki podaja ostro kritiko dogajanja v poljski družbi.