Izjava Simone de Beauvoir »ženska se ne rodiš, ženska postaneš« zveni sila osvobajajoče, čeprav si jo z lahkoto predstavljamo na oglasu za rdečilo visokega cenovnega razreda.
Vsi smo lahko ženska! Kar hkrati pomeni, da je to le konstrukt, izdelek na polički, imidž z naslovnice. Bog ni ustvaril ženske, a jo je – po Beauvoirjevi – zagotovo moški, to je po njegovi meri oblikovana družba, v kateri živimo, se ljubimo in se delimo na ona-on. S tem, kako moški gledajo na naše telo, v kakšne družbene vloge nas skozi zgodovino silijo in kakšne lastnosti nam pripisujejo.
Me smo nasprotje, tisti drugi, ki ima umazano menstruacijo, je bolj čustven, histeričen, intuitiven, frivolen in slabše ali sploh ne plačan za delo, ki ga opravlja, recimo. Ko je Bruce Jenner, nekdanji olimpijec, oče šestih otrok in del resničnostne dinastije Kardashian, prvič spregovoril kot predstavnica nasprotnega spola, Caitlyn, je v tem težkem srečnem trenutku med drugim dejal, da so njegovi možgani od nekdaj pač mnogo bolj ženski kot moški. Nekateri (nekatere?) so menili, da bi kaj takšnega lahko izjavil le nekdo, ki je večino življenja užival vse privilegije mačistične družbe, na kratko, moški.
Kaj on ve o tem, kako je biti ženska? Da komaj čaka, da bo lahko imel nohte nalakirane, vse dokler se mu ne bo začel krušiti lak, najbrž tudi ni zvenelo dovolj politično korektno.
"Najprej o možganih: baje se med spoloma bistveno ne razlikujejo, vendar se skozi čas, z izkušnjami, kulturo tega, kar se od nas kot predstavnic, uf, nežnejšega spola pričakuje in kaj dovoli, mic po mic preoblikujejo, nekateri deli se povečajo, drugi zakrnijo. Ženska si, ker ti s tem drugi polnijo glavo; par dojk, vagina, odkrušen lak na nohtih gor ali dol," je v svoji kolumni še jasna Urša Jerkič.
Vabimo vas, da si njen celoten prispevek o ženskosti in težavnosti vsiljenih nam vlog preberite na Elle.si
