Žiga Valetič: "Ni me strah, da bi se še kdaj zgodila tista peklenska minuta!"

Žiga Valetič je pri 18 letih, teden zatem, ko je uspešno opravil izpit za avto, povzročil hudo prometno nesrečo. S fičkom so čelno treščili v pajka. Bili so trije, dva sta preživela, Žigov najboljši prijatelj je umrl.

»Spomnim se svojega razrednega učitelja, ko je po nesreči rekel, da bom moral hitro odrasti,« pripoveduje Žiga.

»Nisem razumel njegovih besed. Pol leta po nesreči pa se je v meni zbudila huda žalost. Nisem je znal pregnati. Zažirala se je globlje in globlje. Začele so se faze akutne depresije. Ene same minute takega stanje ne privoščim svojemu najhujšemu sovražniku. To je pekel na zemlji. V tisti minuti želiš umreti.«

To ni stanje, v katerem bi si želel živeti, nadaljuje Žiga. Iz čistega dna so prišli trenutki vznesenosti, sreče in ljubezni do vsega. »To so občutki nadmoči, ko misliš, da lahko z rokami kar zdraviš. Tako močnega se počutiš.«

Vendar je realnost drugačna. Upal je, da bodo občutki dna in višin izginili, manična depresija je trajala štiri leta. Življenje, kot ga je poznal, je izginilo. Partnerska zveza ni zdržala, a po štirih letih je v sebi začutil mir. »Ljudje okoli mene štiri leta niso razumeli, kaj se dogaja. Po štirih letih pa se niso znali sprijazniti z dejstvom, da sem v redu.«

»Vsak dan skrbim za svoje duševno zdravje,« pove Žiga, pisatelj, scenarist, publicist, prevajalec, grafični oblikovalec in najpomembnejše, oče petletne deklice.

»To pomeni, da se ne napijem. Spijem pivo, vendar se ne napijem. Vemo, da sta ravno depresija in alkohol najpogostejša razloga za samomor pri moških.«

Žiga je pomoč za svoje težave najprej poiskal pri psihiatru. »Ko sem ga drugič obiskal, sploh ni vedel, kdo sem. Jasno mi je bilo, da pri njem nimam kaj iskati.« Imel je oziroma še vedno ima učitelja. Indijca, očeta štirih otrok. Poslušal ga je, prevrednotil svoje življenje, spremenil vzorce. »To je proces. Učinek se ne pokaže takoj.«

Danes je vesel, da mu je uspelo. Pred 25 leti ni bilo zaupnih telefonov. Stigma je bila veliko hujša.

»Ni me strah, da bi se še kdaj zgodila tista peklenska minuta. A se zavedam, da smo vsi ranljivi. Zavedam se, da ljubim ljudi, ki jih lahko izgubim. Zavedam se, da na vse nas preži smrt. Vendar je ta minljivost na neki način tudi olajšanje. Ne bom rekel, da se smrti ne bojim. Vendar ne travmiram. Smrti se je s črnim humorjem treba kdaj tudi posmehniti. Itak se bo ona smejala zadnja.«

Družinski zdravniki so pogosto prvi, ki se srečajo z duševno stisko

Lilijana Ločniškar, dr. med. je specialistka splošne medicine.

»Ni le splošen vtis, da je duševnih stisk vse več. Resnično jih je več.« Včasih ni bilo strahu pred izgubo službe, medčloveški odnosi so bili pristnejši. »Vse to so razlogi za več stisk in tudi pogostejših oblik depresije. V ambulanti vidim, da je včasih kar petina obravnav zaradi takšne ali drugačne stiske.«

Kako jim pomaga?

»Potrebujejo občutek, da mi lahko zaupajo. Brez obsojanja. Mnogokrat ne pričakujejo rešitve, potrebujejo občutek, da lahko iskreno spregovorijo o vsem. Ko to storijo, potem pri manjših stiskah sami od sebe definirajo problem in najdejo rešitev.«

Pri depresijah to seveda ne gre, saj je človek takrat sesut in ni zmožen iskati rešitev za svoje stanje. Splošni zdravniki v takšnih primerih predpišejo antidepresive, da bolnik lahko opravlja dnevne obveznosti, kot so služba in obveznosti doma, ter bolnika pošlje k psihiatru. Ker je teh v Sloveniji premalo, je pot do psihoterapije pogosto predolga. A to je le še ena v nizu težav našega zdravstva, na katere ves čas opozarjamo. Država pa, kot da si zatiska oči.

Brezplačni telefon Samarijan

Zato še sreča za nevladne organizacije in zaupne brezplačne telefone, kamor se ljudje po pomoč lahko obrnejo kadarkoli.

»Osnovni načeli sta popolna anonimnost in zaupnost,« poudarja Sabina Gombač.

»Pri nas ne čakate z napotnico na datum obravnave, vedno smo dostopni vsem. Pokliče lahko kdorkoli. Spoštujemo stisko klicatelja, v tistem trenutku, ko se obrne na nas, smo njegovi sopotniki.«

Telefon Samarijan zvoni neprenehoma. »Proti večeru in ponoči se spremenijo teme, pogovori postanejo težji. To se nam vsem dogaja, ko ponoči ne moremo zaspati, ko tuhtamo. Takrat je lažje te skrbi deliti z nekom, se razbremeniti.« Klicatelji so izjemno hvaležni, da telefon deluje tudi ob praznikih in med počitnicami, ko se številni počutijo še bolj osamljene.

Kdo lahko postane prostovoljec?

»Najprej se mora odločiti, da želi del prostega časa nameniti posamezniku v stiski. Zatem mora opraviti precej zahtevno strokovno usposabljanje, ki vsebuje spoznavanje dela na telefonu, posebnosti telefona, način pogovarjanja in spoznavanje sebe. Torej, kaj je tisto, kar bi bilo meni težko poslušati in zakaj? Katere bolečine v mojem življenju lahko vplivajo na pogovor s človekom v stiski? Ko nekdo konča usposabljanje in začne delati pri telefonu, se prava šola šele začne. Takrat se zares srečajo s stisko in bolečino drugega.«

V tem letu je aktivnih 220 prostovoljcev.

Hvala, ker pomagate!

Brezplačni zaupni telefon Samarijan deluje 24 ur na dan na 116 123.

Besedilo: Maja Sodja
FotografijE: Aleksandra Saša Prelesnik, Shutterstock

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču