Na psihoterapijo pridejo osebe, ki doživljajo različne duševne stiske. V zadnjih letih skoraj vsak tretji Slovenec doživlja neko obliko tesnobe, depresije ali izgorelosti. Žal le malo posameznikov poišče tudi ustrezno pomoč.
V prvem pogovoru po navadi ugotovimo, da se duševne stiske prepletajo z glavoboli, bolečinami v hrbtenici, povišanim krvnim tlakom, srčnimi aritmijami, ščitničnimi obolenji, vnetjem želodca, kožnimi boleznimi, nespečnostjo, astmo, sladkorno boleznijo, prebavnimi in preostalimi fizičnimi motnjami.
Pomoč pri spopadanju z vsakodnevnim stresom je velikokrat osrednje vprašanje terapije. V resnici pa ni pomembno, kakšnemu stresu smo izpostavljeni, temveč to, kako se odzovemo nanj. Tako vidimo, da je delovanje živčnega ter hormonalnega sistema (ta dva vplivata na vse organe) povezano z našo percepcijo, mentalnimi prepričanji in čustvenim dojemanjem sveta. Psiholoških dejavnikov pravzaprav ne moremo ločiti od fizioloških, saj se povezava med telesom in psiho vzpostavlja že od rojstva.
Začnimo poslušati svoje telo
Pričakujemo, da naše telo lahko sledi tehnološkemu napredku zadnjih 30 let, optimizaciji delovnih procesov, poplavi informacij in hitremu načinu življenja. Žal to ni povsem mogoče. Naše telo se v tem kratkem času ni bilo sposobno popolnoma prilagoditi tako velikim spremembam.
Poleg tega smo izgubili dva 'informacijska kanala'. V razcvetu razuma smo pozabili poslušati telo in zanemarili čustva. Raje preberemo nasvete nekoga drugega o tem, kaj naj bi bilo dobro za naše telo, namesto da bi se obrnili vase in začeli poslušati svoje telo.
Tako vsak dan znova preslišimo, kaj nam sporoča telo, in presegamo njegove meje. Ne slišimo, ko nam dopoveduje: »Utrujeno sem. Potrebujem spanec, hrano, tišino …« Čustva nam sporočajo: »Nezadovoljen/-na sem v tej službi. Žalosten/-na sem, ker me nihče ne pohvali za moj trud. Želim čas zase. Potrebujem druženje s prijatelji.« Um, okužen s strogim superegom, ki je poln prepričanj, pravil in pričakovanj drugih, pa nas lahko prepričuje: »Res si zguba. Nisi dovolj dober/-a. Potrudi se še malo. Potrpeti je treba!« Tako odlagamo zadovoljitve svojih potreb v slogu: »Samo še ta projekt, pa bo bolje. Samo še dva meseca, pa grem na dopust. Samo še toliko, da otroci odrastejo. Samo še pet let do upokojitve.« Tako nam uspe odložiti tisto najdragocenejše, kar imamo – svoje življenje in zdravje!
Razumeti moramo, da je odlog potreb past. Da bolje ne bo nikoli, če se ne bomo medtem naučili sprostiti, uživati in si vzeti časa zase. Z dolgoletnim pretiravanjem in nenehnim stresom naučimo telo na določen način delovanja, ki ga je pozneje težko spremeniti. Ta način delovanja lahko negativno vpliva tudi na ekspresijo genov. Zanemarjeno telo nas začne opozarjati z visokim krvnim pritiskom, nenehno utrujenostjo, srčnimi aritmijami, nespečnostjo, diabetesom itd. Mi pa mu še vedno nočemo prisluhniti, nočemo slišati, kaj nam govori, njegov glas utišamo z zdravili, čeprav nas opozarja, da bi morali spremeniti življenjski slog, način razmišljanja, čustvovanja, reševanja problemov itd.
Kaj je psihosomatika?
Psihosomatika je interdisciplinarno medicinsko področje, ki raziskuje odnose med družbenimi, psihološkimi in vedenjskimi dejavniki in njihov vpliv na telesne procese.
Ko na poslabšanje fizičnega stanja vplivajo duševni dejavniki, kot so čustva, notranji konflikti ali stres, govorimo o psihosomatskih boleznih. Psihosomatika je pravzaprav odziv telesa na duševno stisko.
Za zdravje in dobro počutje morajo biti telo, čustva in misli usklajeni. Jaz jim pravim kar trije informacijski kanali. Predstavljajte si, da v enem dnevu poslušati tri radijske kanale, na katerih dobite različne informacije. Najbrž bi bili zmedeni. Ko telo govori: »Umakni se iz situacije!«, razum pa temu nasprotuje in pravi: »Ostani in zdrži!«, sta telo in razum v notranjem konfliktu.
Če čustev ne prepoznamo na zavestni ravni, jih zanemarjamo, zanikamo in potiskamo v podzavest, se ta začnejo izražati kot nemir, tesnoba, zategnjene mišice, bolečinska stanja, porušen dihalni vzorec itd. Kopičenje čustev in stresa pa s časom poruši telesno ravnovesje in lahko preide v bolezensko stanje.
Vpliv razvoja telesa in psihe v otroških letih
Zgodnja travma je lahko bodisi enkratna (na primer prometna nesreča), lahko pa je tudi življenje v nestabilnem ali zanemarjajočem okolju, ki so ga zaznamovale fizične ali čustvene zlorabe (npr. družina, v kateri je prisoten alkoholizem). Če otrok ni mogel razviti zdrave navezanosti na starša/vzgojitelja ali sta bila starša, na primer, večino časa preplavljena s strahovi, se otrok ni naučil pomiriti in vzpostaviti ravnovesja na nivoju živčevja. Še več, takšen človek ima lahko tudi v odraslosti predstavo o svetu, ki je ogrožajoč in strašljiv. Prekomerni dražljaji in stres v otroštvu negativno vplivajo na razvoj možganskih centrov, kot so amigdala (ki sproži alarmno reakcijo), epifiza (ki uravnava budnost in spanje) in limbični sistem s hipofizo (ki uravnava druge žleze z notranjim izločanjem – ščitnico, nadledvično žlezo in spolne žleze ter je povezan z učenjem in spominom). Tudi to dokazuje, da naša psiha nikoli ne more biti ločena od delovanja našega telesa. Raziskave med drugim kažejo, da so osebe z zgodnjo travmo bistveno bolj izpostavljene kardiovaskularnim in drugim obolenjem.
Pred kratkim mi je ginekologinja pripovedovala, koliko žensk z rakom na dojkah je imelo težko otroštvo in mladostništvo, ter sklenila z besedami, ki so me spodbudile k pisanju tega prispevka: »Saj veste, tako psihologija postane naša biologija.«
Samoozdravitveni potencial
Vsakdo od nas ima moč vzeti zdravje v svoje roke, aktivirati notranje psihološke vire in vzpostaviti telesno ravnovesje in dobro počutje!
Notranji zdravnik se skriva v:
1. razumevanju povezav med psiho in telesom,
2. poslušanju treh informacijskih kanalov (telesa, čustev in misli) ter usklajevanju med njimi,
ozaveščanju nezavednih vsebin skozi psihoterapijo ali podobne metode; ko razumemo nezavedne 'driverje' (gonilnike), nismo več na avtopilotu,
3. spreminjanju nezavednih vzorcev čustvovanja, razmišljanja in vedenja; z novim učenjem in delovanjem, ki se ga naučimo znotraj psihoterapevtskega procesa ali drugih situacij/izkušenj, spremenimo možgane, da se lahko bolje spopadamo z življenjskimi izzivi,
4. boljšemu obvladovanju stresa,
5. vsakodnevnemu izvajanju sprostitvenih tehnik; s tem zmanjšujemo stresni odziv in vzpostavljamo ravnovesje na nivoju živčevja,
6. skrbi zase in spreminjanju življenjskega sloga; s tem lahko vplivamo celo na izražanje naših genov.
Napisano ni stvar verovanja ali vpliva placeba, saj številne raziskave na področjih psihosomatike (vpliv čustvenih in mentalnih vzorcev na telo), epigenetike (vpliv okolja na izražanje genov) in nevroznanosti (vpliv novih izkušenj in učenja na nastanek novih nevronskih mrež) to potrjujejo.
Besedilo: Tanja Maljevac // Fotografije: Osebni Arhiv
