Ko rečemo: "Hvala, ne", ne zavračamo osebe, ampak prošnjo

Samopodoba

Psihoterapevtka Katja Z. Istenič, Hočem več, nam pove, da igra veliko vlogo pri tem posameznikova samopodoba. Ljudje z dobro samopodobo namreč bistveno lažje rečejo ne, saj se zavedajo, da s tem ne zavračajo osebe same, temveč le njeno prošnjo. »Zavrnitev tudi lažje sprejmejo in si po njej hitreje opomorejo,« razloži psihoterapevtka. Posameznikova samopodoba pa je odvisna od več dejavnikov. V veliki meri tudi od naše vzgoje in sporočil, ki smo jih prejeli med odraščanjem. »Če smo prejeli veliko sporočil, kot so 'Bodi priden', 'Kaj si bodo pa sosedje mislili?', 'Poskrbeti moraš za druge' in podobno, bomo imeli z zavračanjem prošenj najverjetneje več težav. Pogosto sporočila, ki jih prejmemo prek vzgoje, niti niso nujno izgovorjena, a jih vseeno ponotranjimo. Morda je bil kateri od naših staršev stalno ustrežljiv ter se je vedno žrtvoval za druge, medtem ko sebe nikoli ni znal postaviti na prvo mesto. Kot otroci tovrstna sporočila ponotranjamo in oblikujemo v prepričanja, kot so 'Drugim moram vedno ustreči', 'Vsem moram biti všeč' in podobno. Prepričanja so navadno podzavestna, zato se jih velikokrat niti ne zavedamo, vplivajo pa na našo sposobnost reči ne,« pojasni Katja Z. Istenič. A na svojo srečo lahko prepričanja in svojo samopodobo po besedah psihoterapevtke spreminjamo in se na katerikoli točki svojega življenja naučimo uspešno reči ne.

Dobro, a težko

Zakaj je sploh dobro, da se naučimo reči ne? Psihoterapevtka Katja Z. Istenič odgovarja, da lahko le tako v določenih situacijah ostajamo zvesti sebi in vrednotam. Ljudje namreč težko rečejo ne, ker se bojijo možnih posledic. »V psihoterapiji opažam, da si ljudje zelo pogosto v mislih narišejo najbolj črne scenarije, ki bi se utegnili zgoditi, če koga zavrnejo. Največkrat jih je strah, da bo oseba zaradi zavrnitve popolnoma strta, žalostna, jezna ali razočarana. Strah jih je, da osebi ne bodo več všeč, da jih ne bo več marala in da si bodo s tem uničili odnos z njo. Skrbi jih, da jim v prihodnosti ta oseba ne bo več hotela priskočiti na pomoč ali da se jim bo kako maščevala, npr. tašča jim ne bo več hotela paziti otrok, šef jim ne bo hotel podaljšati pogodbe itd.,« našteje. Zelo pogosto torej pomislimo ravno na najbolj črne scenarije. Ne pomislimo pa na paleto nevtralnih in tudi pozitivnih stvari, ki se ravno tako utegnejo zgoditi. »V psihoterapiji se seveda pripravimo na možnost neprijetnih posledic in praktično povadimo strankine mogoče odzive na tovrstne situacije. Največkrat pa se zgodi, da je stranka zelo presenečena, ko oseba popolnoma naravno in nedramatično sprejme njegov ne,« pove.

Najlažje in najtežje

Zanimalo pa nas je tudi, čemu ljudje najtežje rečejo ne. »Na podlagi mojih opažanj se ljudje precej razlikujejo v tem, čemu in komu jim je najtežje reči ne,« iz izkušenj pove psihoterapevtka. »Splošno gledano najtežje rečejo ne, ko gre za razpolaganje z njihovim časom in energijo. Nekoliko lažje rečejo ne, ko gre za razpolaganje z denarjem, čeprav ima tudi pri tem marsikdo težave. Nekateri najtežje rečejo ne svojim bližnjim, drugi težje rečejo ne sodelavcem in manj znanim osebam. Pogosto ima oseba v svojem življenju nekoga, ki se mu še posebej težko upre. Lahko gre za mamo, taščo, otroka, prijateljico, novega partnerja, sestro, brata itd.« Situacije, v katerih nekoga zavrnemo, so neprijetne. »Najverjetneje smo ljudje strah pred zavrnitvijo razvili skozi evolucijo, saj smo lažje preživeli, če smo z drugimi znali dobro sodelovati. V psihoterapiji rada poudarim, da naš namen ni, da bi nam postale situacije, kjer nekoga zavrnemo, zelo prijetne. Večje in manjše neprijetnosti so del življenja. Naš namen je, da se naučimo kljub neprijetnim občutkom v situaciji vzdržati in prijazno ter odločno reči ne.«

Krivda

Ljudi pri učinkovitem postavljanju mej pogosto ovira občutek krivde. Psihoterapevtka pove, da obstajata dve vrsti krivde: zdrava in nezdrava. »Zdrava krivda je neprijeten občutek, ki nas opozori, da smo storili nekaj narobe in nismo ravnali v skladu s svojimi vrednotami. Če smo recimo prišli iz službe popolnoma razdraženi, zaradi česar nato povzdignemo glas nad otrokom in občutimo krivdo, gre za zdravo obliko krivde. Občutek krivde nas opozori, da nismo ravnali prav, in nas spodbudi, da poskušamo situacijo popraviti, npr. se opravičimo otroku. Čeprav je zdrava krivda neprijeten občutek, je za nas in naše odnose koristna. Spodbuja nas, da smo iskreni, zvesti, odgovorni in prijazni – tako do drugih kot tudi do sebe,« razloži. Drugače pa je pri nezdravi krivdi. »Nezdravo krivdo občutimo, ko verjamemo, da smo odgovorni za čustva drugih in da moramo drugim vedno ustreči. Če se počutimo krive, ko otrok bruhne v jok, ker mu ne pustimo jesti sladoleda tik pred kosilom, ali ko zavrnemo neko prošnjo, ker bi si radi vzeli nekaj časa tudi zase, gre za nezdravo obliko krivde. Nezdrava krivda nas sili v to, da se stalno le razdajamo, nikoli ne rečemo ne in sebe postavljamo na zadnje mesto. Naša samozavest in samospoštovanje zaradi tega močno trpita. Tudi odnosi na dolgi rok trpijo, saj drugim začnemo zameriti, ker ne prepoznajo, da so naše želje drugačne kot njihove.« Katja Z. Istenič pove, da težava nastane pri ljudeh, ki ne ločijo med zdravo in nezdravo krivdo. »Ko zavrnejo prošnjo bližnjega, si občutke krivde napačno razlagajo in jih dojemajo kot dokaz, da so resnično naredili nekaj narobe, čeprav to ne drži.«

Zavrnitev

Težko rečemo ne, ampak tudi težko sprejmemo zavrnitve – lahko to povežemo? »Da, v praksi sta ti dve stvari tesno povezani. Skupni imenovalec obeh je samopodoba. Ljudje s slabo samopodobo težko rečejo ne in tudi zelo težko sprejmejo zavrnitve. Ravno strah pred zavrnitvijo je tisti, ki jih žene v pretirano ustrežljivost, zaradi česar ne znajo oziroma si ne upajo reči ne,« pojasni Katja Z. Istenič.

Kako reči ne?

Obstaja več konkretnih tehnik, s katerimi učinkovito rečemo ne. Ena izmed strategij, ki nam jih je zaupala psihoterapevtka Katja Z. Istenič in jo lahko uporabimo, je, da osebi ne podamo svojega odgovora takoj. »Takrat, ko nas oseba za nekaj prosi, navadno doživljamo pritisk, da bi ji takoj rekli da. Namesto da se uklonimo pritisku, osebi povemo, da moramo še malo premisliti ali pa da moramo še nekaj prej preveriti, nato pa ji sporočimo. S tem pridobimo nekaj časa, znotraj katerega lahko v miru premislimo, kaj si sploh želimo.« Psihoterapevtka opaža, da marsikdo naredi napako, ker ima občutek, da se mora odločiti na kraju samem. »Takrat popolnoma pozabi nase, na svoje želje in svoje načrte ter doživlja močan čustveni in včasih tudi časovni pritisk, zaradi česar prehitro in nepremišljeno ustreže drugi osebi. S tem, ko svojo odločitev vsaj za nekaj časa prestavi, pa ima več možnosti, da bo sprejel odločitev, ki bo v skladu z njim samim in njegovimi željami,« pove.

Kdaj pa reči da?

Velikokrat slišimo, češ, da je pa dobro reči ja priložnostim, da izkusimo stvari, da nam lahko da prinese veliko več kot ne. Američani so posneli celo film 'Yes, man' (slo. Reci da) z Jimom Carryjem v glavni vlogi. Kako vedeti, kdaj reči ne in kdaj da? Kdaj je vendarle dobro reči da? »Vsekakor je pomembno, da večkrat rečemo da novim priložnostim. Pomembno pa je, da gre za situacije, ki nas veselijo oziroma nas vodijo proti našim ciljem. Da torej rečemo zaradi sebe, ne zaradi pritiskov drugih,« svetuje psihoterapevtka. »Seveda je popolnoma naravno, da nas tovrstne nove situacije lahko tudi strašijo. Vsakič, ko se premaknemo zunaj svojega območja udobja, bomo doživljali vsaj malo strahu. Npr. želimo si napredovati v službi, zato bi se radi naučili, kako učinkovito in samozavestno voditi sestanke. Istočasno pa nas je nastopanja pred drugimi tudi strah. Naravno je torej doživljati strah v situacijah, ki so za nas nove. Ravno tovrsten strah je pogosto znak, da rastemo in napredujemo,« razloži.

Dobro merilo, kdaj reči da in kdaj ne, je vprašanje, ali bi s tem dejanjem prispeval k svojim ciljem ali k ciljem drugih ljudi,« pove psihoterapevtka. »Seveda je popolnoma v redu pomagati tudi drugim doseči njihove želje, a le, dokler nam je usluga, ki jo ponujamo, sprejemljiva in če znamo dati večkrat na prvo mesto tudi sami sebe in svoje želje,« meni Katja Z. Istenič.

Kdaj reči ne otrokom?

Otrokom bi dali vse. Posodili bi jim denar, četudi ga nimamo zase, vzamemo si čas, včasih celo sebi 'v škodo'. Kdaj je vendarle dobro otrokom reči ne in zakaj? »Ko razmišljamo, ali otroku reči da ali ne na neko njegovo prošnjo, se je dobro vprašati, kakšni so naši razlogi. Če menimo, da otroku neka zadeva škodi na kratek ali daljši rok, je vsekakor koristno reči ne. In obratno. Naši razlogi so dobri takrat, ko so usmerjeni v uspešno vzgojo otroka. Otroku torej pomagajo, da se razvija v samostojno osebo. Če pa želimo reči da, ker nas je strah, da bo otrok, če bomo rekli ne, nesrečen in bo bruhnil v jok, to ni dober razlog,« pove psihoterapevtka. Seveda je zelo neprijetno in včasih že kar mučno gledati svojega otroka, ko joka ali pa ima izpad besa, če nekaj ni po njegovo. Če takrat popustimo in otroku ugodimo, to v resnici storimo za svoje dobro, ne otrokovo, meni Katja Z. Istenič. »Popustimo, ker nam je preveč neprijetno vztrajati, čeprav bi bilo za otroka to v resnici koristno. Tudi trenutki večjih ali manjših frustracij so del življenja. Namen vzgoje ni, da bi se otrok v vsakem trenutku počutil fantastično, temveč da odraste v osebo, ki bo znala dobro in samostojno funkcionirati. Otrok se torej mora občasno spopasti tudi s trenutki frustracije in se naučiti, kako z njimi živeti. Ne le to, če otroku ugodimo le zato, ker je začel jokati ali se jeziti, ga s tem naučimo, da tovrstne taktike delujejo. Ko bo prihodnjič nekaj želel, nas bo tako znova poskušal čustveno izsiljevati. To bo najverjetneje ponavljal tudi v drugih odnosih,« pove psihoterapevtka.

Predlogi: Kako reči ne v različnih situacijah?

V trgovini z oblačili: »Danes si samo ogledujem.«; »Danes mi nič ne pade v oko. Imate pa nekaj čudovitih stvari. Še se bom oglasila.«; »Če bi imeli zeleno srajco moje velikosti, bi jo zagotovo vzela. Morda bom imela prihodnjič več sreče.«

V restavraciji: »Lahko prosite glavnega kuharja, da to še malce bolj popeče?«; »Oprostite, ampak na jedilnem listu piše, da je priloga dušenemu mesu riž. To pa, če se ne motim, so testenine.«

Pogovor z mojstrom: »Žal mi je, ampak nisem hotela te kadi. Edino pošteno je, da jo odnesete in vgradite kad, ki sem izbrala, ne da bi mi zaračunali dodatno delo.«

Vir: Knjiga: Kako reči ne brez občutka krivde.

Izkušnje bralcev: Komu najtežje rečemo ne?

Žan, 53 let

Najtežje rečem ne svojim najbližjim, v mislih imam ženo, hčerko in sina, ker mi največ pomenijo in bi zanje naredil vse, zanje se bom vedno trudil po najboljših močeh – pa naj gre za pomoč v obliki fizičnih del, svetovanja, če je treba zavrteti kakšen telefon, posoditi denar. Veliko lažje pa rečem ne drugim sorodnikom in prijateljem, ker je zanje lažje najti izgovor v situaciji, ko ti 'izpolnitev' neke prošnje ne diši najbolj.

Iva, 52 let

Tudi jaz sem včasih zelo težko rekla ne, saj sem mislila, da me potem drugi ne bodo imeli več radi oziroma da bom zaradi tega slabši človek. Velikokrat sem raje potrpela in se ob tem počutila slabo, kot da bi rekla ne. Danes je zame beseda ne najboljša beseda in sem zelo ponosna nase, da jo lahko izrečem, če se z nečim ne strinjam ali pa ni v skladu z mojimi prepričanji.

Andreja, 25 let

Reči ne prijateljem ali družini se mi ne zdi pretežko, saj veš, da bodo nekako razumeli. Z mojega vidika je tako skoraj zagotovo najtežje reči ne delodajalcu, saj to vpliva na najino delovno razmerje, posledično pa so od tega odvisna plačila in napredovanja. Seveda je zelo pomembno, ali je naloga sploh časovno izvedljiva in ali je smiselna. Če ta dva pogoja nista izpolnjena, rečem 'indirektni ne', torej poskušam diskutirati in najti boljšo rešitev. Ne nazadnje pa je seveda vse odvisno od odnosa; pri ošabnem obnašanju nasprotne strani je reči ne na splošno bistveno manj nelagodno.

Januš, 32 let

Najtežje mi je reči ne kolegom, s katerimi se res redko srečamo, in sicer ker bi imel slab občutek, če ne bi izkoristil priložnosti za druženje z njimi. A če sem iskren, je ta da takšnim kolegom izrečen z malo grenkim priokusom, saj se mi zdi, da če bi jaz potreboval uslugo, je ne bi bil deležen. Bližnji pa usluge velikokrat zahtevajo, zato nimam takega slabega občutka, če jih kdaj zavrnem, ker vem, da bo kmalu prišla kakšna druga prošnja za pomoč in se bom lahko takrat izkazal.

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Shutterstock, Katja Perko

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord