Zakonca Bračun iz Pavlove vasi sta že 14. leto zapored pripravila pravo bučno povest. Pred leti se je vse skupaj začelo z nekaj bučami, katere število je iz leta v leto vztrajno raslo, da bi jih do danes bilo v postavitvi že več sto.
Če je Miško Kranjec v svojem delu Povest o dobrih ljudeh opisoval predvsem lepoto obrežja reke Mure ter preprostost, poštenost prebivalcev ob njej in je Ivan Cankar v svojem romanu Na Klancu s simboličnim tekom Francke za vozom prikazal predvsem trpljenje, sta zakonca Bračun s svojo letošnjo postavitvijo buč, slikovito prikazala težko življenje kmečkega prebivalstva na Pišečkem pogorju, nekako za časa življenja Ivana Cankarja in z milino pripovedovanja Miška Kranjca.
Povest o vinogradniku iz Pišečkega pogorja
Gospa Marija Bračun s prav posebnim zanosom prične pripovedovati zgodbo, med tem ko nas popelje mimo vseh buč, če jim sploh lahko še tako rečemo, saj jim je s svojim pridnim delom ter umetniško žilico kar nekako vdihnila življenje.
»Takoj ob vhodu nas prijazno pozdravijo pajacki iz buč. Znajdemo se v bučnem vrtu, kjer nam letos bučke pripovedujejo zgodbo davnih dni, tokrat o trgatvi ter delu in življenju vinogradnika v Pišečkem pogorju. Glavna lika sta Poldek in Polda, ki stojita v svojem vinogradu. V njunem vinogradu se nahaja tudi klopotec, ki je bil narejen prav v ta namen. Ko se pomaknemo malo naprej, zagledamo berače (trgači op.p.), ki imajo brente, škafe ter štecl, v katerega se je iz preše iztekal mošt. Berači so v tistem času prišli v tabrh, na delo k premožnemu kmetu, ki jih je v ta namen klical s pomočjo kravjega roga. V naših krajih se je temu, ki je klical berače s pomočjo roga, reklo Puhpinter. Klicanje se je začelo dan pred trgatvijo in klic se je razlegal iz brega na breg daleč naokoli. Seveda ima v ta namen tudi v naši postavitvi Puhpinter prav posebno mesto.
Berači, ki so prišli na trgatev, so s seboj prinesli vsak svojo zgodbo. Nekateri so s seboj pripeljali tudi kakšnega otroka. Tukaj vidimo par, ki je s seboj v tabrh pripeljal njuna najmlajša otroka dvojčka, da jima bo mama lahko dala jesti. Tudi nekateri malo večji otroci so lahko prišli poleg, a ne vsi, ker otroci niso smeli odjedati hrano kmetu. Ko je prinesla gospodinja hrano za berače, otrok ni smelo biti poleg. Otroci so dobili hrano zadnji.
V postavitvi je seveda tudi brentar, ki ima staro brento in palico, na katero so si z zarezami označevali, koliko brent so že znosili. Brentači so morali biti mlajši, močni fantje, ki so zmogli nositi težko breme brent. Poleg brentarja nekdo počiva, odložil je svojo špricanko, zaključil svoje letošnje delo in si prižgal pipo.
Sledi uprizoritev Pišečkih hribčkov, izza katerih sije sonce, saj brez sonca ni grozdja, ni rožic, še ljudje bi se kislo držali.
Starodobni čevlji, ki so letos tudi del postavitve, so nosili naši pra-pra dedki pred 100 in več leti. Ob pogledu na njih, vedno pravim, da jih je povozil čas, zguban njihov je obraz, ampak danes tu so za okras. Iz njih ponovno veje mladost, saj so v tistih časih »nosili« mladost. Takrat so peli, plesali in se veselili, če so jih lahko nosili, saj čevlji takrat niso bili samoumevni. Kmet si je lahko kupil čevlje le ob redkih priložnostih. Recimo ob zaslužku od prodaje vina. Otroci so tekali naokoli golonogi.
V ozadju je ograda iz buč, znotraj nje pa se nahajajo goske. Del te ograje je tudi najtežja buča v letošnji postavitvi.
Sledijo žabe v svojih treh mlakah, mimo njih pridemo do furenge. Kmet je takrat moral iti z vozom do hrama, natočiti vino v sod, ga dobro pr’vinklat, da sod ni padel z voza, ob strani pa so sod za ročice držali moški, ki so hodili ob vozu in pazili, da na blatni ter luknjasti cesti sod ni padel z voza. Voz je praviloma vlekel vol ali krava, saj konj ni bilo veliko. Ko so z vozom pripeljali vino domov ali v mesto, so jih tam že čakali gostilničarji, ki so prišli kupit vino. Gostilničarji so v postavitvi seveda najimenitnejše napravljeni in njihove glave krasijo elegantni cilindri. Veliko gostilničarjev je bilo tudi iz Ljubljane, recimo priznani gostilničar gospod Hubat, ki je takrat k nam hodil po vino. Gostilničarji so takrat občasno s seboj pripeljali tudi dame, da so bile tudi one deležne bogate pogostitve, saj so gospodinje v namen tega dogodka poskrbele, da je bilo na mizah vsega dovolj in so se mize dobesedno šibile pod vsemi dobrotami. Kmetje so bili ob prodaji vina veseli, saj jim je to predstavljalo glavnino zaslužka. Vinogradniki so takrat prodali vino do zadnje kapljice, doma so pili pa jabkovc, hruškovc, tepkovc …
Ko se pomaknemo naprej, pridemo do kotička, ki prikazuje dom in otroke, ki so ostali doma in čakajo starše, da se vrnejo domov. Najmlajši so v izbi in cuzajo cuclje, malo starejši se igrajo v rožnem vrtu za katerega vestno skrbi vrtnar, ki tudi ne manjka v letošnji postavitvi. Kuharice doma pridno pripravljajo malico za težake, ki med tem pridno delajo v vinogradu.
Zadnji segment predstavlja malo večje otroke, ki so imeli to srečo, da je v tej vasi živela teta Micka, ki je imela veliko dvorišče, veliko srce in je te otroke povabila k sebi, da so si krajšali čas. Micka je namreč imela veliko njivo, na kateri je raslo veliko buč. Otrokom je dovolila, da si odtrgajo vsak svojo bučo, jo prinesejo domov in skupaj so ustvarjali umetnine iz buč. In ta zadnji ustvarjalni kotiček predstavlja izdelke teh otrok, ki so jih postavili teti Micki pod sadno drevo, na katerem so tudi ptički. Če staršev ne bo kmalu domov, bo sonce zašlo in takrat bodo otrokom svetile lučke ter jih grelo sonce, ki je namenjeno samo njim. Zvečer, ko bodo odhajali otroci vsak k sebi domov, jih bo prevevala samo ena misel, ali bo mama prinesla košček kruha?«
Tako slikovito nam je ob ogledu postavitve buč, pripovedovala gospa Marija. Seveda si mora človek za celovito predstavo vse tudi ogledati na lastne oči in takrat dobi zgoraj napisano prav poseben pomen. V postavitvi ne manjka cugov, s katerimi so si pomagali pri pretakanju mošta in vina, veliko je tudi sestavnih delov stare preše, ki se lepo vklapljajo v celotno postavitev, v bližini pa stoji tudi prava stara preša.
Več utrinkov iz postavitve buč zakonca Bračun, gospe Marije in gospoda Milana, si lahko ogledate tudi v video posnetku, kjer boste lahko izvedeli še več zanimivosti.
Aleš-Rod
Video: Aleš-Rod
