Ko ti glava nenehno prišepetava, da si zguba ...

Pri mnogih, ki se lotijo česa novega, je notranji dialog enak. Vnaprej vedo, da jim ne bo uspelo, počutijo se nelagodno, nesrečno in ker je po njihovem mnenju neuspeh neizogiben, ugotovijo, da je bolje, če se sploh en trudijo. Pogosto uberejo najpriročnejšo pot – opustijo zamisel in ne naredijo ničesar.

To seveda ni edini primer. Morda ne morete preboleli nedavne (ali pretekle) napake. Zalomilo se vam je na zadnji stopnji pogovora za novo službo, padli ste na izpitu, niste dobili dela, ki ste si ga želeli, ali napredovanja, za katerega ste trdo delali, sram vas je, ker je bil vaš govor dolgočasen, nezanimiv, morda se ga celo sramujete …

In potem se ponesrečen poskus ali spodrsljaj nenadoma spremeni v misel – jaz sem zguba. Ta misel nato postane vaša perspektiva pri vsem, kar počnete in česar se lotite. Morda se pravzaprav že zbudite z negativnimi mislimi (sem navaden idiot, danes mi ne bo šlo dobro, vedno ga nekje polomim) in ob isti pesmici zvečer utonete v spanec.

»Misli o neuspehu lahko izvirajo iz veliko stvari, predvsem pa iz škodljivih izkušenj iz otroštva, kot so zloraba, zanemarjanje, travme ali nasilje,« je razložila zakonska in družinska terapevtka iz San Diega Kelly Hendricks.

Posamezniki, ki odraščajo v neprimernem okolju, bodo po njenih besedah, odrasli s prepričanjem, da niso pomembni, da jih nihče ne mara, da ne morejo ničesar narediti prav, da ne morejo nikomur ugajati in pritegniti pozornosti niti znotraj družinskega kroga, iz česar bodo sklepali, da so popolne zgube.

Mogoče pa ste bili obkroženi z ljudmi, ki so mislili o sebi, da so nesposobni in so o tem kar naprej govorili, je Hendrickova dodala še eno možnost za take misli.

»Ali pa so ljudje okrog vas nenehno govorili o spodrsljajih in napakah drugih. Včasih naša definicija neuspeha sploh ni naša. Misli o neuspehu pa lahko izhajajo tudi iz naših značajskih lastnosti, kot sta perfekcionizem in potreba po nadzoru ali odobritvi. Čeprav nam te lastnosti lahko pomagajo na poti do zastavljenega cilja, lahko postanejo tudi problematične, če ne dosežemo svojih (ali drugih) standardov,« je temo zaokrožila klinična psihologinja Tracy Dalgleish.

Najsi se vam zdi, da je vaš neuspeh globoko zakoreninjen v vaši glavi ali ne, se lahko naučite, kako se da učinkovito krmariti po tovrstnih mislih in jim ne dovoliti, da vodijo vaše življenje. Preberite si kako.

Začnite se gibati. Pisateljica, učiteljica pisanja in urednica Sweeney je ugotovila, da je negativni glas potihnil, ko se je začela gibati na prostem. Sama sebe je priganjala s stavki Samo obuj tekaške copate, Samo pojdi do vhodnih vrat in podobnimi ter se odpravila na zrak. Na videz preprosta stvar kot je gibanje, jo je celo navdihnila pri izbiri naslova njenih spominov: Depression Hates a Moving Target (v prostem prevodu Depresija sovraži gibljivo tarčo).

Po malem. Podoben je njen drugi predlog. Sweeney je bralcem predlagala, naj naredijo nekaj malega, nekaj, pri čemer jim ne more spodleteti. Potem naj to ponavljajo, dokler tega ne bodo zlahka opravili. Za primer je uporabila intervalni trening in svoj načrt začela z enominutnim tekom. Po začetnih mukah in lovljenju sape je po številnih ponovitvah sčasoma tekla 60 sekund brez težav. »Preobčutljivost do stvari, ki so me prej vnaprej prestrašile, je izginila,« je razložila.

Z enakim pristopom se je lotila reševanja paničnih napadov na avtocesti. Na avtocesto je zapeljala tam, kjer sta si bila blizu dva izhoda. Držala se je desnega pasu, dokler ni prišla do izvoza. »Kratko vožnjo sem ponavljala, dokler strah ni povsem izginil in šele takrat sem si upala ostati dlje na avtocesti,« je opisala, kako je opravila z napadi panike.

Sprejmite svoje misli. Ko nas prešine kritična misel, se ponavadi še bolj jezimo nase, ker nam je to sploh padlo v glavo. Misel jaz sem zguba se spremeni v sem pa res idiot, ker mislim, da sem taka zguba. To je seveda še huje in naše počutje potone še globlje.

»Bolj koristno je, da misel sprejmete takšno kot je, ne da bi jo presojali. Včasih je to že dovolj,« je priporočila Tracy Dalgleish. To seveda ne pomeni, da vam je misel všeč, temveč le da se je zavedate in jo priznavate. Tracy je predlagala, kako lahko ukrepate. Recite si O, glej spet se oglaša moja glava. Pravi mi, da sem zguba. Moj um to vedno počne, ko se pojavijo tovrstne okoliščine. Prav, slišim te in vem, da si tu. Opažam, da postajam napeta in vznemirjena, ko se mi oglasiš.

Izklopite misel. »Z mislimi se zlijemo, kar pomeni, da tako mislimo, temu verjamemo, hkrati pa še nenehno pritiskamo na gumb za ponavljanje,« je povedala Tracy Dalgleish. Svojim pacientom pomaga, da se »znebijo« slabih misli na svojstven terapevtski način: »Tako jaz kot pacient napiševa negativno misel na samolepilni listič in si ga prilepiva na majici. To pomaga, da misel ločiva, jo vzameva iz glave in dobesedno vidiva, da ni nič drugega kot niz razporejenih besed.«

Na zalogi ima še več strategij: zapojte si misel po notah rojstnodnevne pesmi Vse najboljše zate, ali pa vizualizirajte misel na televizijski zaslon, potem pa z namišljenim gumbom prilagodite svetlost slike, barvo, ostrino in podobno. Imate proste roke, sliko lahko polepšate, oblikujete in priredite po svojih željah.

Na novo definirajte neuspeh. Spremenimo lahko pogled na neuspeh. Navsezadnje neuspeh ni zabetoniran in ni evangelij. »Če lahko na neuspeh pogledate preprosto kot na trenutke, v katerih pride do nepričakovanih in nezaželenih izidov, potem ti nepričakovani in nezaželeni izidi ne bodo povezani z vami osebno. Posledično to ščiti vašo osnovno identiteto ter ustvarja priložnosti in prostor za rast,« je razkrila Kelly Hendricks, Tracy Dalgleish pa priporoča, da se vprašate, ali obstaja kak drug način, na katerega lahko pogledate na določene okoliščine ali dogodek. Kaj bi videli, če bi gledali s ptičje perspektive? Imajo tudi drugi take izkušnje in kako so se soočili z njimi? Kaj se lahko naučim iz tega? Kako lahko na to gledam kot na priložnost? In podobno.

Poskusite z meditacijo. Za Sweeney, ki že leta meditira, je meditacija koristna praksa. Včasih naredi hiter pregled telesa, da ugotovi, kje se mudi občutek poraza. Največkrat ga najde v trebuhu in grlu. »Če se za trenutek ustavim, umirim in sprejmem te občutke, potem minejo. Ko minejo občutki v telesu, izginejo tudi negativne misli,« je povedala.

Obkrožite se z ljudmi, ki vas podpirajo. »Ko pozabite, kako sposobni, usposobljeni in nadarjeni ste, vas lahko postavijo na noge in vas spomnijo, kaj vse zmorete, ljudje, ki vas podpirajo,« je zatrdila Hendricksova. Za nameček taki posamezniki o sebi največkrat govorijo v pozitivnem tonu, česar bi se lahko nalezli od njih. Priporočljivo je imeti čim več takih ljudi okrog sebe.

Ustvarite si dnevno mantro. Znano in razširjeno mnenje je, da če sami sebi povemo ali celo zapišemo na papir, kakšni si želimo biti, se začnemo ustrezno obnašati in delovati (Dalgleish). Zato je predlagala, da si oblikujete vsakodnevno mantro ali t. i. radikalno izjavo o sprejemanju. Na primer: Sem točno tam, kjer moram biti ali Delam najbolje, kar zmorem ali celo zavestno ignorirate nek pripetljaj ali pripombo, češ Pusti, naj gre mimo.

Učite se iz porazov. Tracy Dalgleish je citirala misel ameriške učiteljice budizma Peme Chödrön: Klecnite. Klecnite še enkrat. Klecnite bolje. »To pomeni, da se nihče ne more izogniti občasnemu neuspehu ali pa se mora soočiti z zahtevnimi okoliščinami. To je del človekovega življenja in način, kako se nauči reševati težave,« je razložila psihologinja. Torej, ne ustrašite se izzivov, iz porazov pa se lahko veliko naučite.

Poiščite strokovno pomoč. Naj so se vaše misli o neuspehu porodile zaradi težkega otroštva ali zaradi kombinacije značajskih potez, vedno vam lahko pomaga terapevt, ki po besedah Tracy Dalgleish ponuja eno od mnogih možnosti za ustvarjanje sprememb.

Sklepna misel

Sweeney se še vedno bojuje z negativnimi mislimi in pravi: »To je smešno. Pretekla sem tri velike maratone, 27 malih in več kot 80 krajših razdalj. Toda, če nekaj dni ne tečem, se moj um spet oglasi in pravi: Bilo je lepo, dokler je trajalo, a zdaj je minilo. Pozabila si, kako se teče, tvoja vzdržljivost je usahnila. Ne preostane mi nič drugega, kot da se zahvalim svoji glavi, ki misli, da me mora še vedno ščititi, zato me opomni, kaj moram narediti – umiriti moram um in si obuti tekaške copate. Pokazati moram, kaj zmorem.«

Morda je čas, da to pokažete tudi vi.

Vir: PsychCentral

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ