Ko trenutna misel v trenutku pristane na papirju in nato na ulici

Da izvajata ulično intervencijo, sta ji pojasnila, kar pomeni, da ustavljata ljudi in jih sprašujeta, o čem so ravnokar razmišljali. Njihovo misel nato natisnejo na pisan papir, prevedejo, da jih razumejo tudi turisti, in nalepijo na pisan papir, prevedejo v angleščino in jih da na tla. Sara se je, tako kot številni someščani, odločila misel deliti z drugimi. Ujete misli na pisanih listih so v temačnih zimskih dneh za nekaj časa obarvale sivi mestni tlak.

Časovna kapsula in spomini

Lovilci misli so zadnje, sklepno dejanje tridelnega projekta, s katerim so v društvu IndiJanez želeli med meščani nekoliko drugače vzbuditi komunikacijo in jih povezati. »Prvi del projekta smo izvedli že leta 2013, to je bila Časovna kapsula. Takrat smo meščane spraševali, kje vidijo sebe in kako si predstavljajo svet čez deset let. Njihove misli smo shranili v časovno kapsulo, jo zapečatili in deponirali v Muzeju narodne osvoboditve Maribor, kjer bo ostala do leta 2023, ko jo bomo odprli in preverili njeno vsebino,« razlaga Ramiz Derlić, predsednik društva IndiJanez.

Drugi del projekta Ovekovečimo spomine, ko so mimoidoče spraševali, kaj se jim je zgodilo na določenem mestu v središču Maribora, je med meščani naletel na tak odziv, da so ga izvedli kar dvakrat. Sodelovali so predstavniki vseh generacij, posebej so bili k deljenju spominov vabljeni stanovalci Doma starejših občanov Danice Vogrinec. Mestne ulice, kotički, vogali so nenadoma oživeli in se obarvali s prvimi poljubi in najstniškimi spogledovanji (»Tukaj sem spoznala bedaka, ki je še vedno moj fant,«), zlomljenimi petami in drugimi nerodnostmi (»Tukaj me je pred desetimi leti posral golob.«), s pivskimi podvigi in humornimi epizodami (»Tukaj sem na svoji fantovščini pred sedmimi leti padel iz nakupovalnega vozička, v katerem me je vozil prijatelj.«). Spomini starejših so segali daleč v zgodovino mesta, najstarejši spomin je bil star kar 86 let, pripovedovali so zgodbe o zgradbah, ki jih ni več (»Tukaj je nekoč stala prva picerija v Mariboru, v kateri sem jedel svojo prvo pico. Ker nisem vedel, kaj je to pica, sem si zraven naročil še kruh.«), in običajih, vezanih na generacijo, ki se počasi poslavlja (»Tukaj smo se kot mladi fantje srečevali, drug drugemu pravili ezl (osel) in si kazali jezike.«). Nekaterim so se na mariborskih ulicah zgodili pravi življenjski preobrati. Dunja je na primer na Glavnem trgu izvedela, da je njena sestra posvojena, Bojan je bil ravno na Grajskem trgu, ko je izvedel, da bo postal očka, Miha pa je na Trgu svobode dojel, kaj si želi početi v življenju. Najmlajši spomin je prispevala triletna Eva, ki se je spomnila, da je pri mariborskem gradu z mamo skakala po lužah.

Lovilci misli iščejo utrip sedanjika

»Lovilec misli je sklepni del projekta, z njim smo želeli ujeti življenje Mariborčanov v tem trenutku, zanimalo nas je, kaj in kako razmišljajo, ko hodijo po ulicah domačega mesta,« razlaga Derlić, ki opaža, da so bili meščani sicer hitro pripravljeni sodelovati, da pa najglobljih misli z njimi niso želeli deliti. »Prav te bi bile gotovo najbolj zanimive. Opazili smo tudi, da je pogosto prihajalo do popravkov, da nam niso povedali tistega, kar so mislili, preden smo jih ustavili, ampak so se hitro spomnili česa korektnega. Prav zaradi tega smo vse izjave o vremenu izločili.«

O čem torej razmišljajo Mariborčani? Na tleh smo lahko prebrali vse od vdanosti v usodo (»Čakam na ženo, spet zapravlja v trgovini.«) prek grenkih (»Kje naj dobim 2 jurja?« in »S čim bom konec meseca plačal položnice?«) do ugibanj (»Razmišljam, zakaj me ni pozdravila. Ali je težko nasmejati se in pozdraviti?«) in razsvetljenih ugotovitev (»Pozitivno sem presenečena nad poezijo profesorja iz srednje šole.«).

IndiJanezi so opazili, da mladi bolj razmišljajo o tekočih zadevah, medtem ko imajo starejši bolj poglobljene misli in pogosteje izražajo strah pred prihodnostjo. Številni so svoje izjave tudi pojasnili, vendar teh razlag niso zapisali, saj je ulična intervencija zamišljena tako, da misel prebereš mimogrede, ko greš mimo nje. IndiJanezi v času trajanja akcije redno preverjajo odzive mimoidočih, opazujejo, ali se kdo ustavi in jih prebere, nadomestijo tiste, ki izginejo ali se zaradi vremenskih vplivov uničijo.

So pa v tem sklepnem delu ugotovili, da se je na lističih vzpostavila svojevrstna komunikacija. Tako je pod izjavo dekleta, ki je dejalo »Šla bi na predstavo, samo nimam nobenega, da bi šel zraven. Kakšno družbo imam?!«, nekdo dopisal »Drugič pa pusti telefonsko!«. Zadovoljen je lahko tudi Jure, ki se je spraševal: »Kako dolgo drži baterija GoPro?«. »3-6 ur,« mu je odgovoril Igor, ki je nato še malo zaokrožil po mestu, da vidi, ali lahko z odgovorom pomaga še komu. »Ne, nikjer nisem več nič dopisal, samo eno vejico sem popravil. Zakaj sem sploh pisal odgovor? Ja, človeka je zanimalo nekaj, kar slučajno vem, pa še alkoholni flomaster sem imel ravno pri sebi, ker sem se vračal iz šole,« pojasnjuje svojo intervencijo.

Lovilcev misli na barvnih lističih danes ni več na mestnem tlaku, naredili so prostor novoletni okrasitvi in se preselili na spletno stran društva. Včasih, ko hitim skozi mesto, zasačim kakšnega someščana, ki s pogledom ošvrkne kakšen prikrit mestni kotiček in se ob tem namuzne. Le česa se je spomnil? O čem le razmišlja?

Nives Cvikl

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol