Ko vstopimo v nov romanček Petra Svetine, se nam udre pod nogami …

Za kako zelo čudaške prebivalce gre, se v vsej jasnosti razkrije že po prvih uvodnih straneh.

Namreč takole:

Takrat je skozi odprtino na vrhu jamske dvorane nekaj priletelo. Fiiiiiiju! Bumf! In podrlo z odra tistega, ki je pravkar lezel nanj. Izkazalo se je, da je bil v klopčič kot žogica zvit prav tak možic, kakršnih je bila polna dvorana. Preden se je ovedel in preden bi lahko začel rasti, so ga že potegnili z odrčka in naj se je poskušal povzpeti nov možic, pri tem pa vpil: ’Samo jaz sem jaz sem Samo Držec!’

Anja Klara in Hijacint sta stala v kotu velikanske dvorane in opazovala dogajanje.

’Smešno,’ je rekel Hijacint.

’Če bi enega pustili, da zraste, bi lahko vse druge potegnil na plano,’ je rekla Anja Klara.

»Lahko bi,’ je rekel Hijacint, ’ampak zdi se, da jim kaj takega v sto letih ne bo prišlo na misel. Saj slišiš, kako vpijejo: Samo jaz! Samo jaz! Tile niti ne vedo, da je lahko še kdo drug.’

’Smešno,’ je rekla Anja Klara.

Deklič in podganček sta nato mimo možicljev, ki so imeli veliko preveč opravka sami s sabo, neopazno odšla iskati morebitne druge izhode in na koncu dvorane našla še en rov. Ta se je, ko sta sta ga dosegla, nagnil, ravna tla pa so se spremenila v stopnice.

’Nenavadno,’ je pripomnil Hijacint.

’Tile sploh niso šli pogledat, ali se lahko iz jame pride še kako drugače,’ je bila ogorčena Anja Klara.

’Najbrž bi jim lahko napravil tisoč vrat, pa jih ne bi odprli. Samo oder in žaromet vidijo.’

'Kdo ve, kaj počnejo, kadar ne sije sonce,’ je premišljevala na glas Anja Klara.

’Manjšajo se, čepijo v kotih in bentijo,’ je odgovoril Hijacint. ’Najbrž.’

’In preklinjajo,’ je dodala Anja Klara.

’Ja, zagotovo tudi preklinjajo,’ je rekel Hijacint.

’Recimo: vrag pa tak!’ je predlagala Anja Klara.

’Ali pa hudik na kubik,’ je rekel Hijacint.

’Ali pa presneta zmeneta!’

Ali pa … si bodo lahko mladi bralci sami prebrali hudomušno nadaljevanje možgančkanja na temo kletvic, preden je Anja Klara, ki je hodila prva ob nekaj zadela z glavo. Bila je namreč loputa, ki se je nato odprla, skozi loputo pa sta Anja Klara in Hijacint …

Počitniška branja

Modri Portugalec je le ena od treh novih knjig za otroke, ki so jih prav te dni (in kot nalašč za počitniško branje) izdali pri založbi KUD Sodobnost International.

Medtem ko je romanček za mladino Modri Portugalec v skupen ustvarjalen projekt združil že uveljavljeno pisateljsko pero Petra Svetine in čopiče Damijana Stepančiča, je Iva Bezinović-Haydon spisala sočutno zgodbo o dementni babici in njeni vnukinji Moja babica ne ve, kdo sem. Slikanico, ki želi otroke in njih starše opozoriti na pomen odkritega pogovora tudi o najhujših boleznih svojcev, je vešče ilustrirala Hana Tintor. Obema knjižicama se je pridružila še tretja, ki prinaša prijetno zgodbo o deklici, ki se ob posvojitvi kužka uči odgovornosti, ki jo prinaša lastništvo domačega ljubljenčka. Slikanico Vera in Srečkomedbolhami je kot avtorica podpisala Davorka Premec, v pastelnih barvah pa jo ilustrirala Vanda Čižmek.

Modri Portugalec

O pisatelju

Pisatelj, pesnik, prevajale in literarni zgodovinar Peter Svetina je v zadnjih dveh desetletjih med drugim nanizal tudi vrsto del za otroke in mladino. Njegovo prvo delo je bila slikanica O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov, po kateri je nato nastala tudi lutkovna igra. Leta 2003 se je isti mrožek pojavil še enkrat s knjigico Mrožek, dobi očala. Med Svetinovimi knjigami za otroke in mladino je moč najti tudi Lila mesto (1999), Vidov angel (2000), Goske, psički in oslički (2001), Skrivnost mlečne čokolade (2002), Klobuk gospoda Konstantina (2007), Ringaraja (2009), Antonov cirkus (2009), Modrost nilskih konjev (2010), Kako je Jaromir iskal srečo (2010), pesniški zbirki Mimosvet (2001) in Pesmi iz pralnega stroja (2006), mladinski Škržati umolknejo opolnoči (2005) in mladinsko detektivko Usodne platnice (2001).

Peter Svetina velja za enega najboljših sodobnih slovenskih mladinskih avtorjev. Njegov slog odlikujejo duhovite besedne igre ter spretno zasnovane zgodbe, ki vedno znova očarajo tako male bralce kot njihove starše ter navdušujejo literarno stroko. V zadnjih letih je bil s svojimi deli nominiran za nagradi izvirna slovenska slikanica in večernica, za Klobuk gospoda Konstatina (2008) je prejel nagrado za izvirno slovensko slikanico ter za Ropotarno (2013) pa večernico. Njegova dela so bila prevedena v nemščino, korejščino, angleščino, poljščino in litovščino.

Ustvarja tudi dela za odrasle, poleg pisanja za otroke in mladino pa je tudi avtor več strokovnih in znanstvenih člankov, prevaja iz številnih tujih jezikov in sodeluje pri urejanju zbornikov ter pripravi beril za pouk književnosti v osnovnih šolah.

O ilustratorju

Damijan Stepančič se je končanem študiju na Akademiji za likovno umetnost, smer slikarstvo, posebej aktivno posveča mladinski knjižni ilustraciji, pa tudi slikarstvu, stripu, animaciji in lutkam. Pri svojem delu rad združuje slikarstvo in ilustracijo ter ustvarja ilustracije velikih formatov, kar še dodatno zaznamuje njegov izraziti slog. Pri ustvarjanju je pozoren na to, da tako literarni kot likovni del delujeta enotno in kakovostno, da tvorita celoto in s tem zadovoljita vse zahtevnejše mlade bralce. Sodeloval je s številnimi založbami in ustvaril obsežen ilustratorski opus. V zadnjih letih so nastala dela: ilustracije Prešernove Zdravljice, Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo Vitomila Zupana (za obe je prejel nagrado Kristine Brenkove), več stripovskih izvedb slovenskih romanov in zgodb ter avtorske slikanice, ki sta jih soustvarila z ženo Lucijo: Kako so videli svet (priznanje zlata hruška), Zgodba o sidru, Anton …

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord