Grega Valenčič je začel v telefon in na listke zapisovati misli o življenju, ko je zbolel za rakom in sta se s partnerico ločila.
»Ko sem se začel zavedati, da je življenje lahko tudi zelo kratko ali boleče, sem poskušal hčerki zapisati določene misli, ki so se pozneje povezale v posamezna poglavja. Določene stvari sem si beležil na papir ali telefon, potem pa se je zgodba sama po sebi začela sestavljati in iz meseca v mesec so se začele oblikovati misli ter določena poglavja; po nekaj letih sem nosil polovico knjige v glavi. Dragocene misli sem želel zapisati in jih predati hčerki za 18. rojstni dan kot darilo, kot popotnico za življenje; po tej začetni fazi pisanja pa sem videl, da je te snovi več, kot sem mislil, in odločil sem se, da bom napisal kar knjigo in delil svoje dragocene izkušnje.«
Knjiga, ki ste jo tudi sami oblikovali, zanjo izbrali posebno mehke liste in jo opremili z navdihujočimi fotografijami, nosi pomenljiv naslov – Recepti za življenje. Komu so namenjeni?
Najprej sem si želel, da bi knjigo prebrali predvsem ljudje, ki so zboleli za rakom; ki gredo morda skozi podobno zgodbo ali so se znašli v težji situaciji v življenju, saj bi v njej lahko našli odgovore na posamezna vprašanja. A zdaj si, glede na odzive najrazličnejših bralcev, želim, da bi jo prebralo čim več ljudi. Predvsem si želim, da bi ljudje, ki bi prebrali to knjigo, življenje res začeli živeti, da bi dojeli, da življenje ni samoumevno in da ne bi več dopustili, da gre mimo njih. Opažam, da mnogo ljudi živi zgolj samoumevno, z leti pa se čedalje bolj zavedajo, da je šel velik del življenja mimo njih, in to poskušajo nadoknaditi v poznejših letih. Vendar je dobesedno treba živeti v življenju vsak dan. Morda poznejših let ne bo.
Kako to uspeva vam?
Ves čas se trudim vzpostavljati ravnovesje v življenju. Zadnja leta ga najlažje vzpostavljam z reko Sočo. Ne vem, ali je to njeno šumenje ali energija, ki jo ima. Ko nisem ob Soči, je glasba tista, ki me pomirja; prisotna je vseskozi, je velik del mojega življenja.
Koliko smo Slovenci iskreni do sebe?
Predvsem je veliko tlačenja. Opažam, da se bojimo biti iskreni, sami do sebe in do drugih. Ogromno je neke navidezne sreče.
In kaj je čisto pravi recept za pravo, ne navidezno srečo?
Mislim, da je sreča v drobnih trenutkih in drobnih stvareh in zdi se mi, da srečo prepoznamo, če ostanemo nevzvišeni. Bistveno se mi zdi, da znamo srečo sploh prepoznati, prepoznaš pa jo takrat, ko si skromen in če začutiš življenje. Sam začutim življenje vsako jutro; preprosto vesel sem, da sem se zbudil.
Vaše sporočilo bralcem revije Story …
Če življenje živiš vsak dan, ti ob smrti ne bo žal, če česa tudi nisi doživel. Pomembno je, da znaš živeti samozadostno, še lepše pa je, če to lahko z nekom deliš. Želel bi, da bi videl več srečnih parov, ne le tistih, ki živijo navidezno srečo.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču