Kot poslovnež, to naj bi bil namreč nekdo, ki se ukvarja s posli, bi zadnjo poslovno dekado v peskovniku, ki mu rečemo Slovenija, opisal z dvema izrazoma. Kreativno računovodstvo in inovativno podjetništvo.
Prvi izraz uporabljajo tisti, ki z računovodskimi mahinacijami, včasih celo legalnimi, mučkajo na tisoč in en način. Gre predvsem za utajo davkov vseh vrst. Glede na našo davčno zakonodajo, na osnovi katere se o tem, kaj je prav in kaj narobe, med sabo vsakodnevno kregajo davčna uprava, davčni svetovalci in tolmači, inšpektorji ter sodna sfera, je opazka 'vseh vrst' precizno izbrana.
Drugega uporabljajo nadobudni podjetniki, ki delajo vse čisto po svoje in jim praviloma dol visi za prispevke, davke, poročila, preglede in druga osnovna pravila podjetništva. Seveda je vsem jasno, da smo absolutno nadregulirani, vendar logika 'če moram jaz, naj pa še on', priliva olja na perpetuum mobile uradniških orgazmov.
Danes je bil še en značilen dan. Kolega, čigar firma bi mi morala položiti neke ploščice, me kliče, da ima sranje, ker mu stanovalci neke hiše nočejo plačati storitev v višini skoraj 20 tisoč evrov. Njihov argument ni, da ni narejeno ali da ni dobro narejeno, temveč da jim je zmanjkalo denarja in da tega pač ne bodo plačali. Nikoli. Razložim mu, da mora vedeti, da že vsaj desetletje posluje v okolju, kjer država ni naredila nič, da bi zaščitila poštene ljudi, in je tako dala tiho podporo sindikatu nategunov. Naj posluje z avansi in mikrosituacijami ali pa sploh ne.
Kasneje naredim sestanek s predstavnikom našega podjetniškega pomladka. Po eni strani so manj skorumpirani kot veljaki tranzicijskega obdobja, po drugi pa ne razumejo cele vrste stvari. Dotičen primerek, za razliko od mene, verjame celo v šlamastiko od numerologije, v avre in v vse druge mistične idiotizme, ne zaveda pa se, da delanje denarja iz denarja prinaša, če se izrazim v njegovem žargonu, slabo karmo. Posli oziroma projekti, ki ne kreirajo nič, razen potencialnega dobička, ki ne zaposlujejo, ki ne osrečujejo tudi nasprotne strani, so virus ekonomije. Virus, ki pokonča tudi lastnega kreatorja. Digitalni svet je določenim redkim posameznikom omogočil, da so obogateli tako rekoč čez noč, zdaj pa celotna generacija mladih podjetnih orangutanov sanjari samo le o tem. "Kaj je razlika v poslih pred 20 leti in zdaj?" me je vprašal. To, da sem pred 20 leti od desetih sestankov realiziral osem poslov, danes pa gre pri devetih in pol za poskus natega. Katastrofa.
O. K., vsemu navkljub, v mlade pač moramo verjeti, drugega nam preprosto ne preostane. Ko so današnji dedki gledali nas, ki smo poskušali računalniške tehnologije pretihotapiti v vsako poro poslovnih procesov, so bili tudi skeptični, če ne celo kritični in skrajno negativni. Vsaka generacija ima pravico svet prikrojiti po svoji meri. Njihov je, mar ne? Če zamočijo, stvari popravijo sinovi in vnuki. Jesti in piti je namreč treba, vse drugo pa je itak luksuz. In življenje vedno najde svojo pot. Z nami ali brez nas. Na zelenem planetu ali pa kje drugje ...
Erazem B. Pintar, kolumnist
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču