Kolumna Erazma B. Pintarja v znamenju življenja po Abrahamu

Kolumna Erazma B. Pintarja v znamenju življenja po Abrahamu (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
1. 4. 2017

Leto 2017 mi leti v duhu, da bom dopolnil petdeset. Četudi pozabim, se vedno najde kak entuziast, ki me na to spomni. Samo danes so me že trije, eden rojen istega leta in dne.

Petdeset ni malo. Ne glede na število čudakov, ki se naokrog sprehajajo v majicah z napisi Življenje se začne pri petdesetih, je jasno, da gredo lahko stvari le še navzdol. To ne pomeni, da bodo časi slabi ali nevzdržni, kakšnega posebnega napredka pa se po petdesetem težko nadejaš. Tolažbe v smislu, pri triinpetdesetih sem opravila vozniški izpit, pri šestdesetih sem se naučila kajtati ali pred petdesetim sploh nisem vedela, kaj je seks, so le butaste tolažbe in dokazi, da eni res pozno pogruntajo, za kaj sploh gre.

Psihična, fizična in spolna moč, sposobnost učenja, spominska sposobnost ter motorične vrline imajo po času pač Gaussovo obliko. Srečni smo, če nas njihovi maksimumi ne ujamejo že prej.

Ne vem, koliko sem bil star, najbrž okrog trideset, ko je moj prijatelj, arhitekt Borut, praznoval petdeset. Ko sem prišel na njegovo zabavo, sem pomislil, uf, petdeset, kdaj hudiča se je to lahko zgodilo njemu? Navajen si, da se ti starajo starši, učitelji, profesorji. Ko se ti starajo prijatelji, je to grozno, mar ne? Na voščilnico ob flaši sem napisal, naj se ne sekira, da kar ne uloviš na šarm, si pač kupiš. Ali gre res tako, bom kmalu lahko preveril sam.

Kaj nam torej preostane? Ta hip nič. Dokler znanost ne ugotovi, kako se igra z DNK-molekulami, smo v riti. Vsa popularna sranja, od zdravih načinov življenja, prehranjevanja, bivanja in dojemanja kot čudeži sodobne kozmetike, so seveda popoln nateg. Pustimo ekstreme, ki požrejo vsaj šestčlansko prašičjo familijo in vase zlijejo pet sodov vina ter še sod žganja na leto. Če vsaj približno normalno živite, je, vsaj kar se staranja tiče, genetika vaš edini zaveznik in sovražnik. Medicina in farmacija sta edini, ki dejansko podaljšujeta življenjske dobe ljudi, pa še ti dve le znotraj genetike posameznika. Če ne bi bilo tako, bi naokrog tekalo na tisoče 150-letnikov in težilo do nezavesti.

Staranje je upočasnjevanje reprodukcije celic in narave ta hip ne znamo premagati. Kar znamo, je to, da jo malo prelisičimo. Tako genetsko, fizično kot psihično. O genetskem delu natega sem že pisal. Gospa namreč ne ve, da smo seks iz razmnoževalne funkcije nadgradili v užitek in vmes razvili kontracepcijo. Ve le, da je nekdo, ki redno izmenjuje telesne sokove z nasprotnim spolom iste vrste, genetsko še vedno uporaben in mu prizanaša.

Fizično naravo ukanemo tako, da smo fizično aktivni malenkost bolj, kot to našim letom pritiče. Ker ljudje itak nimajo nobene meje, so malenkost bolj spremenili v veliko, veliko bolj, kar ima seveda nasprotne učinke. In ne le pri staranju. Na psihičnem področju je zgodba podobna. Z razliko, da tukaj lahko z norčavostjo, hudomušnostjo, jebivetrstvom, cinizmom in podobnimi prijemi pretiravamo do nezavesti, pa ne bomo dosegli negativnih učinkov. Lahko se sicer znajdemo v eni od rehabilitacijskih ustanov, po domače norišnic, to je pa tudi to.

Ste šli zadnjič v maškare? Einstein je bojda rekel, da bo človeštvo začelo propadati, ko bodo izginile čebele, lahko vam povem, da se boste resno začeli starati, ko ne boste šli več v maškare. Enostavno kot to.