10 korakov zavestnega starševstva po Ani Bešter Bertoncelj!

Vir: Lady
25. 3. 2017

Zavestno starševstvo pomeni, da se starši dovolj dobro poznate, da veste, zakaj se odzivate, kot se odzivate. Kajti otroke boste v veliki meri vzgajali, kot ste bili vzgojeni sami, če se zavestno ne potrudite določenih stvari spremeniti.

1. korak: Namen starševstva niso učenje, socializacija ali oblikovanje otrok, temveč to, da otroke negujemo na tak način, da ostane vez med nami in njimi nepoškodovana. Kajti vsako živo bitje ima v sebi program, da raste in se razvija, kot se v danih okoliščinah lahko. In tisto, kar zares vzgaja, niso besede, temveč vse drugo, kar je skrito med vrsticami.

2. korak: Zavestno starševstvo sprejema otrokove ideje in misli resno. Trudi se razumeti in spoštovati otrokovo perspektivo. Validacija (osmišljanje) in empatija sta eni od pomembnejših sestavin zavestnega starševstva. Ne, da se z vsem, kar otrok počne, razmišlja, dela, strinjate, temveč da ste v tem sposobni videti smisel iz otroškega zornega kota.

3. korak: Zavestni starš verjame, da želi otrok ustreči staršu in za vsako ceno ostati povezan z njim. Otroci so od nas odvisni in pomenimo jim vse. In ostati povezan s svojim staršem je to, kar si želijo oziroma za kar si prizadevajo vsi otroci. Le odrasli si to včasih interpretiramo drugače.

4. korak: Zavestni starš ve, da je za vsakim 'neprimernim' obnašanjem skrito neprijetno čustvo. Naša naloga je, da razvijemo spretnosti, da znamo ugotoviti, za katera čustva gre. Zavedati se morate, da ima vse, kar otrok stori, reče ali naredi, v njegovem svetu smisel.

5. korak: Zavestni starš ve, da čeprav nekatera vedenja otrok niso sprejemljiva, so vsa njihova čustva in vsi občutki sprejemljivi.

6. korak: Zavestni starš doživlja otroke kot človeška bitja, ki poskušajo najti svojo pot, in jih ceni zato, ker so to, kar so v tem trenutku. In pot vsakega od nas je, da se v čim večji polnosti razvije na način, kot je dano njemu samemu.

7. korak: Biti zavestni starš pomeni, da izbereš pot, kjer ne nadzoruješ otrokovega življenja, temveč namesto tega otroka neguješ.

8. korak: Kot zavestni starš poznaš svoje potrebe, postavljaš svoje meje, ki so zaradi tebe, ne zaradi otrok. Starševstvo je predvsem spoznavanje samega sebe. In za dober razvoj (tako starša kot otroka) je nujno, da se mu starši dopustimo čim bolj spoznati. To velja tudi za meje. Meje so nujne, vendar moramo otrokom predstaviti svoje meje, kaj je za nas še sprejemljivo in kaj ne.

9. korak: Biti zavestni starš pomeni, da želiš stopiti na pot osebne spremembe in osebne rasti. Kajti le tako lahko pretrgaš nekatere vzorce, le tako lahko razumeš, zakaj se odzivaš, kot se odzivaš.

10. korak: Kot zavestni starš veš, da noben otrok ne postane prijazen in ljubeč zato, ker so ga tepli, kaznovali ali mu pridigali. Če otroka obravnavaš kot vrednega, ima v sebi občutek, da je vreden, in se tako tudi obnaša, in če ga obravnavaš kot nevrednega, dobi občutek, da je nevreden, in se tako tudi obnaša.

Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne  rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva.  Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri