Predstavnica moje generacije naj bi bila Lena Dunham. Igralka, režiserka in scenaristka, ki je trenutno najbolj znana zaradi svoje serije Girls. V seriji je želela predstaviti to generacijo, kakršna je v resnici, brez olepšav in brez idealizacije karakterjev ali situacij.
Ženske v seriji nimajo manekenske postave, so sebične, individualistične, nekatere preveč 'pošlihtane' in nekatere preveč 'spuščene'. In sprva je bil šok gledati serijo, kjer ti gredo vsi liki na živce.
Ampak taka je realnost, mar ne? Karakterji so tako dobro dodelani, da si moramo priznati: če nam gre serija na živce, nam gre današnji svet na živce. Tako pač je in zato je ta serija tako dobra. Tudi tista sošolka je zoprna in s preveč kilami, pa prijateljica, ki jo imamo sicer radi, je enostavno obupna, ko pride do nadzorovanja stvari.
Veliko kritikov pa serijo kritizira zaradi pomanjkanja določenih manjšin: v seriji ne zasledimo nobenih črncev ali muslimanov, nasprotna stališča, kot je na primer podpora desničarski politični stranki, niso zares predstavljena itd. (no, en tovrsten lik je bil dodan zaradi pritiska ljudi). Lena je naslikala svet bele ameriške generacije liberalcev in levičarjev, ki je ravno končala študij in ki ne dobi službe.
Resnično mi gre na živce, kadar je od umetnikov zahtevano, da vključijo drugačna stališča – ne zato, ker bi mislila, da ne bi smela biti predstavljena, in ne zato, ker ne bi razumela pomembnosti, ki jo tak pristop ima za spodbujanje tolerance, temveč le zato, ker se tukaj diskreditira sporočilo, ki ga je Lena želela predstaviti. Belci v Ameriki nimajo za prijatelja točno enega belca, enega Indijca, enega črnca, enega geja, enega muslimana itd.
Zato se mi zdi, da je Lenina kritika družbe slabo razumljena. Včasih odsotnost nečesa pove več kot njegova prisotnost.
Patricija Fašalek
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču